Prebrala sem knjigo Gretin greh od Urške Klakočar Zupančič. Zanimalo me je, kako piše ženska, bivša sodnica, sedaj pa predsednica Državnega zbora. Ugotovila sem , da je knjigo izdala ista založba Primus, ki je izdala tudi mojo knjigo, imamo celo isto odgovorno urednico. Gretin greh je izjemna pripoved, ki odseva duh časa in prikaže položaj žensk v 17.stoletju. Osrednja nit knjige je čudovita in strastna ljubezen med baronom in kmetico. Na začetku jo baron prepriča, da je najlepše bitje na zemlji, ki jo ima neizmerno rad, ko pa izve, da je z njim zanosila in da otroka želi obdržati, jo prvi obtoži čarovništva. Ker Greta noče priznati svoje krivde, jo bodo po nečloveškem mučenju živo sežgali na grmadi. Zadnje strani knjige so tako ganljivo napisane, da sem jokala kot dež…Prav hlipala sem. Mož je vprašal, kaj je narobe, jaz pa sem pazila, da ne bi z brisanjem oči uničila novih umetnih trepalnic. V knjigi so že obtožili eno žensko čarovništva in se je njena obsodba glasila, da je s svojimi čari in uroki tako zapeljala župnika, da se je predajal z njo mesnim užitkom in ga je še okužila s spolno boleznijo, najbrž sifilisom, kar se vidi iz opisanih simptomov. Ste opazili? Obtožili so žensko in potem sežgali na grmadi, župnik pa ni bil nič kriv. On jo je dejansko sam prvi prijavil in s tem se je opral krivde. Glavna junakinja Greta je bila tudi obtožena tega, da je zapeljala poročenega barona in on ni imel moči, da bi lahko nasprotoval njenim čarom. Ko so sodniki izvedeli, da je še pametna in zna brati – je že bila ena obtožba zraven, ker ženska ni bila ustvarjena za to. Tako so mislili takrat in nekateri še tako mislijo tudi v našem času. Nevarna kombinacija: lepa in pametna obenem. Tu pa nekaj ne štima.. Sedaj berem knjigo še ene slovenske avtorice »Kaj hoče ženska?« Res je. Kaj bi rada ženska? V pesmi z naslovom Kaj hoče ženska? Kim Addonizio pravi: »Hočem rdečo obleko. Hočem, da je odprta in izzivalna,/hočem, da je pretesna, hočem jo nositi,/dokler je nekdo ne strga z mene./ Hočem, da je brez rokavov in z odprtim hrbtom,/ ta obleka, tako da nikomur ni potrebno ugibati,/ kaj je pod njo. » V tej obleki bi se sprehodila po glavni ulici mesta, nadaljuje pesnica, kot da je edina ženska na zemlji. »Ženska si želi, da bi svojo pamet, srce, dušo in telo nosila s takšno močjo kot to obleko iz pesmi.« Francoski pisatelj Stendhal je leta 1826 napisal knjigo O ljubezni, ki jo je namenil samo tistim »ki imajo dovolj časa za neumnost, ki se ji reče ljubezen, in tistim, ki so zadeli na loteriji, ker si lahko privoščijo hrepenenje. Sam pravi, da to njegovo knjigo lahko razumejo le, »če ste v svojem življenju že bili vsaj šest mesecev nesrečni zaradi ljubezni.« Pomislite, a ste res tako dolgo časa trpeli zaradi ljubezni? Jaz sem. Spomnim se, da sem več mesecev pri sedemnajstih čakala pisma od svojega fanta in sem vsak dan hodila v knjižnico (tja so nam v internatu prinašali pošto). »Tista nora romantična zaljubljenost, kot ugotavljajo psihologi, po navadi traja od šestih mesecev do štirih let.« Kaj pa potem? Potem ostane ljubezen, prijateljstvo, spoštovanje… Kaj pa če je tega premalo? In če ženska želi strasti in vznemirjenja? Prebrala sem knjigo Kaj hoče ženska do konca in dejansko nisem našla odgovora na to vprašanje. Za vsako žensko je drugačen. Nekatere si želijo nekaj doseči v življenju in preskočijo trnje, da bi dosegle zvezde; druge so zadovoljne, če imajo srečno družino, ljubečega moža, delo, ki ga z veseljem opravljajo in zdravje, ki jim služi. Vse, čisto vse ženske pa hočejo najti svojo ljubezen… Sama nikoli nisem mislila, da bom imela tako veliko družino, da bom imela svoj dom in da bo me bo to osrečevalo. Poleg družine me osrečuje še mnogo drugih stvari in ena izmed njih je izpolnitev. Moje sanje, da bi nekaj dosegla v življenju še niso pozabljene. Na koncu bi še dodala nekaj misli pisateljic, ki so se mi zdele zanimive in hudomušne obenem. Nora Ephoron, novinarka in pisateljica: »Nikoli se ne poroči z moškim, s katerim si ne želiš biti v ločitvenem postopku.« Na vprašanje, kaj jo onesrečuje, je odgovorila: «Neokusno kosilo za zelo dolgo mizo, okoli tebe sedijo ljudje čisto brez smisla za humor, z drugega konca mize pa se ves čas sliši glasen krohot.« V svojem govoru za diplomirance ameriških univerz je rekla naslednje: »Vaše življenje bo čisto drugačno, kot ste si ga zamislili, ampak presenečenja so dobra. In naj vas ne bo strah: vedno si lahko premislite. Jaz bom že vedela, imela sem štiri kariere in tri može.« Znana kolumnistka Dolly Alderton piše: »Ljudje, ki jih ljubimo, postanejo fizični del nas, zato je ločitev tako težka. Ljubezen gre skozi nas, poganja srce in spremeni delovanje možganov.« Mislim, da se strinjate z mislijo, s katero se začne roman »Pogovori s prijatelji« mlade pisateljice Sally Rooney: »V trenutkih krize se moramo vsi znova in znova odločiti, koga ljubimo.«