Ko sem napisala prvo knjigo, so me mnogi vpraševali, ali ji bo sledila druga. Takrat na to nisem niti pomislila. Ampak ni minilo leto dni – in je nastala moja druga knjiga. Želela sem samo pisati…Všeč mi je bil ta občutek. Začela sem pisati izmišljeno zgodbo in ko sem že imela 5 000 besed, sem dala v branje prijateljici. »Ne tega…Piši o tem, kar najbolje veš« mi je rekla. Nadaljevala sem knjigo o svojem življenju. V glavi sem imela naslov knjige Leva Nikolajeviča Tolstoja Vojna in mir, zato sem dala tudi svoji knjigi takšen podnaslov. V uredništvu so mi svetovali, naj obdržim besedo življenje v naslovu in sem dala naslov knjigi Življenje gre naprej. Prvotna varianta je bila Življenje teče dalje, ampak ta naslov se mi je zdel preveč pasiven, tak, kot da življenje teče mimo tebe in nimaš nanj nobenega vpliva. Po izdaji prve knjige sem mislila, da se v mojem življenju več ne more zgoditi nič zanimivega, ampak sem se zelo motila glede tega… Na začetku sem želela napisati lahkotno knjigo, ki bi vsebovala zanimive in včasih tudi komične zgodbe, ki so se mi dogajale med opravljanjem »sanjskega« poklica – učitelja športa. Sama sem ga tako poimenovala, ker se nekaterim res zdi tako. Ti si učiteljica najbolj priljubljenega predmeta na šoli in se ti ni treba ubadati s sestavljanjem testov in ocenjevanjem le teh, tvoja glavna naloga je – navdušiti otroke za šport. Doživeli smo obdobje korone in ker mi je bilo strašno dolgčas, sem začela pisati koronski dnevnik. In ko smo že vsi mislili, da je korona nekaj najhujšega, kar se nam lahko zgodi v življenju – je prišla vojna. Resnična vojna. Mislila sem, da o tem moram pisati, Takšne stvari ne smejo oditi v pozabo… Knjigo začnem pisati v stilu ženske, ki ima rada vse lepo od oblačil do make upa in da za njo je sila pomembno, da ima urejeno frizuro, nohti, obrvi in trepalnice. Vse to poleg mnogih otrok in skrbi za njih ter dela, ki ga z veseljem opravljam, naredi me že malo zdolgočaseno…Ko pa pride vojna, se prelevim v upornico in bojevnico ter naredim mnogo dobrega za svoj narod, za vse ukrajinske ljudi, ki pridejo v Slovenijo. S tem pokažem svoj doprinos k boju in svoj pravi jaz. V Sloveniji že od nekdaj živi ogromno Ukrajincev, ampak le redko kateri so se tako resnično zavzeli za svoje sorojake. Seveda to opazijo tudi mediji in v kratkem času postanem »medijska zvezda«. Kličejo me iz cele Slovenije, želijo pomagati ali prosijo za pomoč, vabijo me v politiko. Od preobremenjenosti skoraj da sesujem. Doživljam psihološke padce in se vprašujem, ali se bo pobrala. Poberem se in grem naprej… Knjiga je nastajala manj kot leto dni. Naprej sem jo mislila zaključiti z zmago Ukrajine v vojni, ampak sem ugotovila, da tega ne bo še zelo dolgo. Ne, da ne bi verjela v zmago, seveda verjamem v to, ampak se zavedam, da bo ta vojna trajala še nekaj let. »Naprej mi je umrla mama in čez tri dni se je začela vojna. Niso se mi še posušile solze žalovanja za mamo, ko sem začela ponovno jokati. Zaradi vojne…Zato, ker so umirali ljudje…Zato, ker so mesta, ki jih tako dobro poznam in kjer sem bila še pred pol leta, porušena, zbombardirana…Zato, ker se to sploh dogaja…In ker tega nihče ne more ustaviti…« Ko sem napisala o mamini smrti, sem se dejansko poslovila od nje, ker tega nisem mogla storiti…Vsa grozovita dejanja, ki so se zgodila v tej vojni, sem zelo močno doživljala. Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Grozno mi je bilo, ko sem pisala o posilstvih mladih deklet v Buči in o tem, da so jih še po tem dejanju povozili s tanki. Zakaj??? Zaradi objestnosti. Ker se je ruskim ljudem dobesedno zmešalo. In takšno življenje je postalo resnično za vse prebivalce Ukrajine. Nekako so se navadili nanj. Na tuljenje siren, ki se dogaja večkrat na dan. Na to, da jim lahko umre sorodnik ali sosed, ki je šel samo v trgovino po kruh… Sama se vprašujem, kako mi je uspelo napisati knjigo v vsem tem kaosu, ki sem ga doživljala in poleg vse te obilice dela, ki sem jo imela s humanitarno pomočjo, organizacijo koncertov in urejanjem bivanja ter služb za ukrajinske ženske? Ampak mi je. Prijateljica mi je prinesla rože in mi čestitala, jaz pa sem jo osuplo poslušala. Čestitala mi je za rojstvo druge knjige. Ker je knjiga kot tvoj otrok, mi je rekla. Zahteva ogromno truda, napora, discipline. Vanjo vlagaš ogromno energije in potem jo ljubiš, ne glede na vse napake. Ko napišeš knjigo in jo izdaš, storiš nekaj pogumnega. Lahko s tem koga razočaraš. Lahko komu kaj zameriš. Lahko nekomu tvoje pisanje ne bo všeč. Kljub temu moraš zaupati svojemu šestemu čutu. Biti pogumen pomeni, da se odločiš zase, ko je pravi čas za to. In jaz sem se odločila.