Prva dama slovenske elektronike
Carmen Levovnik - Trick-C, edina v Sloveniji, ki že skoraj dve desetletji vztraja za mešalnim pultom
Carmen Levovnik, ki sliši tudi na ime Trick-C, je ponosna Prlekinja. Je edina v Sloveniji, ki že skoraj dve desetletji vztraja za mešalnim pultom. Veseli se, ko vidi vzdušje, ki ga ustvarja, in energijo, ki ji jo daje občinstvo, ko se odziva na njeno glasbo.
Pred dvema letoma se je predstavila s studijskim projektom Future Lovers, v katerem je za partnerja vzela kar svojega soproga.
Njen zaščitni znak so ognjeno rdeči lasje, bila pa je tudi prva oseba, ki ji je uspelo kultivirati Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, zato je med Prleki poznana kot mama prleškega tehna.
Rojeni ste v Nemčiji, živeli in študirali ste v Mariboru, delali tudi v Ljubljani. Kaj vas je zasidralo v Prlekiji?
Ponuja mi predvsem bolj kakovostno življenje, manj stresa, domače, naravno okolje, dom, ki je samo moj, več iskrenih prijateljev, zdrav način življenja, saj živim na vasi. Kot producentki pa mi ogromno pomeni lokacija mojega doma, kjer je mir, ki ga izrabljam predvsem za kreativno ustvarjanje, in kjer ni nobenih sosedov v bližini, ki bi jih motil hrup glasbe, tako da se nemoteno glasno ustvarja tudi pozno v noč.
Kdo vas je zaznamoval z glasbo? Vas glasba spremlja že vse življenje?
Z glasbo sem zaznamovana, odkar pomnim oziroma odkar pomni moja mama. Ko sem bila majhen dojenček, sem se pomirila šele, ko sem dobila slušalke na glavo, tako da lahko trdim, da me glasba spremlja že vse življenje. Tudi moj spomin je izredno avditivno nastrojen – vsak dogodek povežem z glasbo oziroma vsakega dogodka se najbolje spomnim tako, da se spomnim najprej glasbe, ki je bila takrat prisotna.
Marsikdaj in marsikje se je težko uveljaviti kot ženska. Kako je s tem na glasbenem prizorišču, zlasti med didžeji?
Mislim, da je bolj kliše kot pa realnost to, da se ženske »težje« uveljavljamo med didžeji. Bolj kot za uveljavljanje v »moškem svetu« gre za številčnost. Še vedno smo dame v manjšini in redko katera zdrži »tek na dolgo progo«. Od vseh deklet, ki smo bile prisotne v elektronski glasbi od začetka, ranih 90. let, sem danes še edina aktivna, sem pa trenutno tudi edina slovenska producentka. V zadnjih treh letih se je sicer pojavilo nekaj novih ustvarjalk, čas pa bo pokazal njihovo vztrajnost, talent, vzdržljivost, nenehno prilagajanje in ustvarjalnost.
Kako ocenjujete današnjo glasbeno sceno?
Na začetku ni bilo toliko didžejev, partijev, interneta, mp3-glasbe... Težje je bilo priti do plošč, zato smo se peljali v Avstrijo, Nemčijo. Pri nas ali na bližnjem Hrvaškem ni bilo trgovin z DJ-opremo. Današnja glasbena scena (na področju elektronike) je dosegla več skrajnosti, veliko se je spremenilo, k temu pa sta predvsem prispevala spletna revolucija in razvoj novih tehnologij. Predvajanje glasbe je doživelo revolucijo; najprej so bili aktualni gramofoni, plošče pa so danes skoraj popolnoma izginile. Včasih smo tovorili na ramah po 20–30 kilogramov plošč v torbi, pozneje smo se opremili z vozički, da je bilo lažje. Potem so prišli CD-ji in mp3-datoteke, ki so danes že skoraj popolnoma izpodrinili plošče. Gramofone so izpodrinile modernejše naprave – CD-predvajalniki, mp3-predvajalniki, v kombinaciji raznih eklektičnih naprav, od prenosnih računalnikov do različnih kontrolerjev in dodatkov. Priročnost »pribora« za nastop je povezana tudi s programi in napravami za ustvarjanje oziroma produkcijo glasbe, ki se je v današnjem času zelo povečala, programi pa so postali dostopnejši začetnikom. Vse to je po drugi strani prineslo tudi poplavo nekakovostnih produkcijskih izdelkov, morje samozvanih založb... Zaradi poplave didžejev pa je prišlo tudi do razvrednotenja umetniške vrednosti, tako ustvarjene glasbe kot tudi nastopov umetnikov samih. Namreč, organizatorji vse bolj posegajo po tujih didžejih, domačim pa zaradi številčnosti mladopečenih domačih umetnikov nižajo honorarje, kar nam, ki smo dolgo prisotni v tem, otežuje pridobivanje nastopov kot tudi ohranjanje že zastavljenega honorarja. V tujini je drugače, saj tam predvsem postavljajo v ospredje domačo umetniško silo.
Kaj vas žene?
Občinstvo me vedno toplo in prijazno sprejme, kar je videti in čutiti tudi med nastopom. Vedno sem prejela le pozitiven odziv, kjer koli sem bila, sem navdušila. Ponosna sem na te dosežke. Veselim se, ko vidim vzdušje, ki ga ustvarjam, energijo, ki mi jo daje publika, ko se odziva na glasbo, najbolj pa, ko se oboževalci oglašajo s komentarji navdušenja še dolgo po nekem nastopu. To mi daje energijo in motivacijo za nadaljnje ustvarjanje.
V zadnjem času ustvarjate v tandemu Future Lovers.
Future Lovers je studijski projekt, ki je nastal leta 2009. Partner v tem projektu je moj soprog, s katerim poleg življenjske poti deliva in združujeva izkušnje tudi na glasbenem področju. Zvok Future Lovers temelji na elementih in glasbeni estetiki 90. let, pri ustvarjanju pa poskušava spojiti pop-dance izročilo z novodobnimi klubskimi trendi. Ravno 90. leta so bila čas, ko sva se s partnerjem spoznala in se zaljubila, v glasbi, ki jo ustvarjava, pa je začutiti, da sva in bova vedno ostala otroka prve rejverske generacije.
Kmalu boste odprli tudi samostojno založbo Red Mama Recordings. Od kod ime založbe, kakšna bo njena vloga in zakaj ste se odločili za lastno založbo?
Ime založbe izhaja iz dveh konceptov – rdeča je moja zaščitna umetniška barva, po kateri sem prepoznavna po Sloveniji že debelo desetletje. Rdeča je tudi barva mojih las. »Mama« pa zaradi tega, ker sem pionirka in začetnica slovenske elektronske glasbe. Bila sem prva oseba, ki je kultivirala Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, svoje navdušenje nad to zvrstjo sem prenesla tudi na mlajše ustvarjalce, v Prlekiji sem poznana (tako so me krstili moji oboževalci) kot »mama prleškega tehna«, kličejo me tudi »mama Trick-C.«, legenda... Odpiranje lastne založbe je le naslednja stopnička, ki mora biti dobro premišljena in zastavljena. Vloga lastne založbe bo predvsem promocija lastnih glasbenih izdelkov. Tukaj izhajam predvsem iz neprijetne izkušnje, v kateri sem se opekla, ko sem svojo kreacijo posredovala neki založbi, ki je zadevo izdala, in to je bilo to – nič več. Od založnika pa vsekakor pričakuješ vsaj neko promocijo, postpromocijo, povratno informacijo in predvsem spoštovanje do tvojega dela, vloženega truda in energije. Težko je gledati, kako nespoštljivo mladodobne založbe ravnajo z izdelki nas (dolgodobnih) umetnikov, ob tem pa je še težje vedeti, da ima lasten izdelek ogromen potencial, ki ni bil izkoriščen zaradi nevednosti oziroma neprofesionalnega pristopa teh založb.
Komunikacija z ljudmi je del vašega življenja. Zakaj ste kot medij komunikacije izbrali glasbo?
Glasba je samo eden od načinov komuniciranja z občinstvom. Kdor ustvarja, ustvarja s srcem, komunikacija s srcem pa odpira vrata pri vseh ljudeh. Glasba je način osebnega, iskrenega komuniciranja, pozitivnih vibracij in vse to rada delim ter posredujem naprej. Žal je kapitalizem in dobičkonosnost zajel tudi del glasbene industrije, čeprav naj bi bila umetnost (katera koli že) v osnovi nedotaknjena, tista, ki »dela ljudi«, neke vrste upornike proti obstoječemu, nezadovoljivemu stanju, prostor, kjer se lahko izraziš na čisto svoj način ne glede na tvoje kapitalno ozadje. A ni tako. Koristoljubje in izkoriščanje določenih referenc in navez je šlo že tako daleč, da nekateri popolnoma pozabijo na tisto čisto umetniško vrednost ustvarjenega dela, ki prihaja predvsem iz ljubezni do vrste umetnosti, s katero se pač ukvarjaš.
Z ljudmi komunicirate tudi kot svetovalka za osebno rast in razvoj (life coach), predvsem na področju odkrivanja in spodbujanja lastnih potencialov, komunikacije in motivacije. Kje ste pridobivali znanje?
Znanje sem pridobivala na moji dosedanji drugi »profesionalni poti« v uglednem multinacionalnem podjetju (v Sloveniji ima pet podružnic in okoli 400 zaposlenih), kjer sem bila debelo desetletje zaposlena kot svetovalka za človeške vire, razvoj in izobraževanje zaposlenih. Dodatna znanja (k diplomi) pa sem pridobivala na raznih seminarjih, tečajih, šolanjih v priznanih slovenskih in tujih ustanovah. Poleg formalnih znanj pa je največja šola moje lastno življenje, moji vzponi in padci ter neprecenljive izkušnje, ki sem jih na poti nabrala in jih sedaj delim tudi naprej. Tako je poleg glasbe komuniciranje z ljudmi na verbalni način moje drugo poslanstvo. Sama nisem imela te možnosti v življenju, več ali manj sem bila samouk in sem porabila ogromno časa za samospoznavanje, odkrivanje svojih potencialov, za katere sploh nisem vedela, da jih imam, za odpravljanje starih, omejujočih vzorcev, za vse tisto, kar me je v življenju zadrževalo živeti življenje, kakršno si želim.
Kako po vašem mnenju komunicira sodobna družba?
Sodobna družba je preveč zaprta. Odprte in iskrene komunikacije je premalo, vse je nekako podvrženo kapitalizmu, boju za prevlado, moč in denar. Človek, njegovo mnenje in počutje, pa je vse bolj pozabljen. Kako naj bo družba srečna, prijazna in vesela, ko pa so ljudje po večini nesrečni, nezadovoljni. Dialoga že nekaj časa ni, po navadi so le enostranske hitre odločitve, politične sfere delajo samo sebi v prid, za dogajanje okoli sebe nimajo oči, na mlajše, prihajajoče generacije (naše otroke) pa se pozablja. Kakšen svet jim bomo zapustili?
Je to problem predvsem mlajše generacije?
Problem mlajše generacije je po mojem mnenju (pre)veliko izpostavljanje virtualnemu življenju na spletu, v socialnih omrežjih, ki pa nikakor ne morejo nadomestiti pristnih odnosov, druženja v živo, pogovorov in skupnih interakcij. Nekdaj je bilo življenje med mladimi bolj odprto, veselo, srečno, predvsem pa enostavno.
Kako doživljate današnjo družbo?
Če se začnem poglabljati v okoliščine, kaj hitro postanem žalostna – predvsem zato, ker je v današnji »bogati družbi« še vedno kupe lačnih otrok na cesti, še vedno toliko vojn in smrti nedolžnih, še vedno toliko revščine in bolezni, nepotrebnih izživljanj nad obupanimi z vojnami, neusmiljenega izkoriščanja in uničevanja naravnega okolja. Družba bi se morala bolj poduhoviti, iztiriti iz oklepa kapitalizma in se obrniti navznoter, v človeka samega, v moralne vrednote, ki so vse preveč kršene, v izražanje poštenosti, k spoštovanju in sočustvovanju, vse to bi morala biti prioriteta na lestvici družbenih norm. Če bi le mogla, bi vse to spremenila; ker pa vem, da to ni mogoče, se raje sprijaznim z okoliščinami in znotraj njih ustvarjam v svojem svetu, kjer ni prostora za negativizem, obremenjevanje, obdolževanje, strah in negotovosti. In ko pogledam s tega vidika, je družba v bistvu le nujno zlo, v katerem pač živim in delam dobro, kolikor je v moji moči – do sebe in do drugih.
Vir: Nika, priloga Dnevnika, sreda, 31.08.2011
Foto: Nejc Hötzl
Njen zaščitni znak so ognjeno rdeči lasje, bila pa je tudi prva oseba, ki ji je uspelo kultivirati Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, zato je med Prleki poznana kot mama prleškega tehna.
Rojeni ste v Nemčiji, živeli in študirali ste v Mariboru, delali tudi v Ljubljani. Kaj vas je zasidralo v Prlekiji?
Ponuja mi predvsem bolj kakovostno življenje, manj stresa, domače, naravno okolje, dom, ki je samo moj, več iskrenih prijateljev, zdrav način življenja, saj živim na vasi. Kot producentki pa mi ogromno pomeni lokacija mojega doma, kjer je mir, ki ga izrabljam predvsem za kreativno ustvarjanje, in kjer ni nobenih sosedov v bližini, ki bi jih motil hrup glasbe, tako da se nemoteno glasno ustvarja tudi pozno v noč.
Kdo vas je zaznamoval z glasbo? Vas glasba spremlja že vse življenje?
Z glasbo sem zaznamovana, odkar pomnim oziroma odkar pomni moja mama. Ko sem bila majhen dojenček, sem se pomirila šele, ko sem dobila slušalke na glavo, tako da lahko trdim, da me glasba spremlja že vse življenje. Tudi moj spomin je izredno avditivno nastrojen – vsak dogodek povežem z glasbo oziroma vsakega dogodka se najbolje spomnim tako, da se spomnim najprej glasbe, ki je bila takrat prisotna.
Marsikdaj in marsikje se je težko uveljaviti kot ženska. Kako je s tem na glasbenem prizorišču, zlasti med didžeji?
Mislim, da je bolj kliše kot pa realnost to, da se ženske »težje« uveljavljamo med didžeji. Bolj kot za uveljavljanje v »moškem svetu« gre za številčnost. Še vedno smo dame v manjšini in redko katera zdrži »tek na dolgo progo«. Od vseh deklet, ki smo bile prisotne v elektronski glasbi od začetka, ranih 90. let, sem danes še edina aktivna, sem pa trenutno tudi edina slovenska producentka. V zadnjih treh letih se je sicer pojavilo nekaj novih ustvarjalk, čas pa bo pokazal njihovo vztrajnost, talent, vzdržljivost, nenehno prilagajanje in ustvarjalnost.
Kako ocenjujete današnjo glasbeno sceno?
Na začetku ni bilo toliko didžejev, partijev, interneta, mp3-glasbe... Težje je bilo priti do plošč, zato smo se peljali v Avstrijo, Nemčijo. Pri nas ali na bližnjem Hrvaškem ni bilo trgovin z DJ-opremo. Današnja glasbena scena (na področju elektronike) je dosegla več skrajnosti, veliko se je spremenilo, k temu pa sta predvsem prispevala spletna revolucija in razvoj novih tehnologij. Predvajanje glasbe je doživelo revolucijo; najprej so bili aktualni gramofoni, plošče pa so danes skoraj popolnoma izginile. Včasih smo tovorili na ramah po 20–30 kilogramov plošč v torbi, pozneje smo se opremili z vozički, da je bilo lažje. Potem so prišli CD-ji in mp3-datoteke, ki so danes že skoraj popolnoma izpodrinili plošče. Gramofone so izpodrinile modernejše naprave – CD-predvajalniki, mp3-predvajalniki, v kombinaciji raznih eklektičnih naprav, od prenosnih računalnikov do različnih kontrolerjev in dodatkov. Priročnost »pribora« za nastop je povezana tudi s programi in napravami za ustvarjanje oziroma produkcijo glasbe, ki se je v današnjem času zelo povečala, programi pa so postali dostopnejši začetnikom. Vse to je po drugi strani prineslo tudi poplavo nekakovostnih produkcijskih izdelkov, morje samozvanih založb... Zaradi poplave didžejev pa je prišlo tudi do razvrednotenja umetniške vrednosti, tako ustvarjene glasbe kot tudi nastopov umetnikov samih. Namreč, organizatorji vse bolj posegajo po tujih didžejih, domačim pa zaradi številčnosti mladopečenih domačih umetnikov nižajo honorarje, kar nam, ki smo dolgo prisotni v tem, otežuje pridobivanje nastopov kot tudi ohranjanje že zastavljenega honorarja. V tujini je drugače, saj tam predvsem postavljajo v ospredje domačo umetniško silo.
Kaj vas žene?
Občinstvo me vedno toplo in prijazno sprejme, kar je videti in čutiti tudi med nastopom. Vedno sem prejela le pozitiven odziv, kjer koli sem bila, sem navdušila. Ponosna sem na te dosežke. Veselim se, ko vidim vzdušje, ki ga ustvarjam, energijo, ki mi jo daje publika, ko se odziva na glasbo, najbolj pa, ko se oboževalci oglašajo s komentarji navdušenja še dolgo po nekem nastopu. To mi daje energijo in motivacijo za nadaljnje ustvarjanje.
V zadnjem času ustvarjate v tandemu Future Lovers.
Future Lovers je studijski projekt, ki je nastal leta 2009. Partner v tem projektu je moj soprog, s katerim poleg življenjske poti deliva in združujeva izkušnje tudi na glasbenem področju. Zvok Future Lovers temelji na elementih in glasbeni estetiki 90. let, pri ustvarjanju pa poskušava spojiti pop-dance izročilo z novodobnimi klubskimi trendi. Ravno 90. leta so bila čas, ko sva se s partnerjem spoznala in se zaljubila, v glasbi, ki jo ustvarjava, pa je začutiti, da sva in bova vedno ostala otroka prve rejverske generacije.
Kmalu boste odprli tudi samostojno založbo Red Mama Recordings. Od kod ime založbe, kakšna bo njena vloga in zakaj ste se odločili za lastno založbo?
Ime založbe izhaja iz dveh konceptov – rdeča je moja zaščitna umetniška barva, po kateri sem prepoznavna po Sloveniji že debelo desetletje. Rdeča je tudi barva mojih las. »Mama« pa zaradi tega, ker sem pionirka in začetnica slovenske elektronske glasbe. Bila sem prva oseba, ki je kultivirala Pomurje in okolico z elektronskimi zvoki, svoje navdušenje nad to zvrstjo sem prenesla tudi na mlajše ustvarjalce, v Prlekiji sem poznana (tako so me krstili moji oboževalci) kot »mama prleškega tehna«, kličejo me tudi »mama Trick-C.«, legenda... Odpiranje lastne založbe je le naslednja stopnička, ki mora biti dobro premišljena in zastavljena. Vloga lastne založbe bo predvsem promocija lastnih glasbenih izdelkov. Tukaj izhajam predvsem iz neprijetne izkušnje, v kateri sem se opekla, ko sem svojo kreacijo posredovala neki založbi, ki je zadevo izdala, in to je bilo to – nič več. Od založnika pa vsekakor pričakuješ vsaj neko promocijo, postpromocijo, povratno informacijo in predvsem spoštovanje do tvojega dela, vloženega truda in energije. Težko je gledati, kako nespoštljivo mladodobne založbe ravnajo z izdelki nas (dolgodobnih) umetnikov, ob tem pa je še težje vedeti, da ima lasten izdelek ogromen potencial, ki ni bil izkoriščen zaradi nevednosti oziroma neprofesionalnega pristopa teh založb.
Komunikacija z ljudmi je del vašega življenja. Zakaj ste kot medij komunikacije izbrali glasbo?
Glasba je samo eden od načinov komuniciranja z občinstvom. Kdor ustvarja, ustvarja s srcem, komunikacija s srcem pa odpira vrata pri vseh ljudeh. Glasba je način osebnega, iskrenega komuniciranja, pozitivnih vibracij in vse to rada delim ter posredujem naprej. Žal je kapitalizem in dobičkonosnost zajel tudi del glasbene industrije, čeprav naj bi bila umetnost (katera koli že) v osnovi nedotaknjena, tista, ki »dela ljudi«, neke vrste upornike proti obstoječemu, nezadovoljivemu stanju, prostor, kjer se lahko izraziš na čisto svoj način ne glede na tvoje kapitalno ozadje. A ni tako. Koristoljubje in izkoriščanje določenih referenc in navez je šlo že tako daleč, da nekateri popolnoma pozabijo na tisto čisto umetniško vrednost ustvarjenega dela, ki prihaja predvsem iz ljubezni do vrste umetnosti, s katero se pač ukvarjaš.
Z ljudmi komunicirate tudi kot svetovalka za osebno rast in razvoj (life coach), predvsem na področju odkrivanja in spodbujanja lastnih potencialov, komunikacije in motivacije. Kje ste pridobivali znanje?
Znanje sem pridobivala na moji dosedanji drugi »profesionalni poti« v uglednem multinacionalnem podjetju (v Sloveniji ima pet podružnic in okoli 400 zaposlenih), kjer sem bila debelo desetletje zaposlena kot svetovalka za človeške vire, razvoj in izobraževanje zaposlenih. Dodatna znanja (k diplomi) pa sem pridobivala na raznih seminarjih, tečajih, šolanjih v priznanih slovenskih in tujih ustanovah. Poleg formalnih znanj pa je največja šola moje lastno življenje, moji vzponi in padci ter neprecenljive izkušnje, ki sem jih na poti nabrala in jih sedaj delim tudi naprej. Tako je poleg glasbe komuniciranje z ljudmi na verbalni način moje drugo poslanstvo. Sama nisem imela te možnosti v življenju, več ali manj sem bila samouk in sem porabila ogromno časa za samospoznavanje, odkrivanje svojih potencialov, za katere sploh nisem vedela, da jih imam, za odpravljanje starih, omejujočih vzorcev, za vse tisto, kar me je v življenju zadrževalo živeti življenje, kakršno si želim.
Kako po vašem mnenju komunicira sodobna družba?
Sodobna družba je preveč zaprta. Odprte in iskrene komunikacije je premalo, vse je nekako podvrženo kapitalizmu, boju za prevlado, moč in denar. Človek, njegovo mnenje in počutje, pa je vse bolj pozabljen. Kako naj bo družba srečna, prijazna in vesela, ko pa so ljudje po večini nesrečni, nezadovoljni. Dialoga že nekaj časa ni, po navadi so le enostranske hitre odločitve, politične sfere delajo samo sebi v prid, za dogajanje okoli sebe nimajo oči, na mlajše, prihajajoče generacije (naše otroke) pa se pozablja. Kakšen svet jim bomo zapustili?
Je to problem predvsem mlajše generacije?
Problem mlajše generacije je po mojem mnenju (pre)veliko izpostavljanje virtualnemu življenju na spletu, v socialnih omrežjih, ki pa nikakor ne morejo nadomestiti pristnih odnosov, druženja v živo, pogovorov in skupnih interakcij. Nekdaj je bilo življenje med mladimi bolj odprto, veselo, srečno, predvsem pa enostavno.
Kako doživljate današnjo družbo?
Če se začnem poglabljati v okoliščine, kaj hitro postanem žalostna – predvsem zato, ker je v današnji »bogati družbi« še vedno kupe lačnih otrok na cesti, še vedno toliko vojn in smrti nedolžnih, še vedno toliko revščine in bolezni, nepotrebnih izživljanj nad obupanimi z vojnami, neusmiljenega izkoriščanja in uničevanja naravnega okolja. Družba bi se morala bolj poduhoviti, iztiriti iz oklepa kapitalizma in se obrniti navznoter, v človeka samega, v moralne vrednote, ki so vse preveč kršene, v izražanje poštenosti, k spoštovanju in sočustvovanju, vse to bi morala biti prioriteta na lestvici družbenih norm. Če bi le mogla, bi vse to spremenila; ker pa vem, da to ni mogoče, se raje sprijaznim z okoliščinami in znotraj njih ustvarjam v svojem svetu, kjer ni prostora za negativizem, obremenjevanje, obdolževanje, strah in negotovosti. In ko pogledam s tega vidika, je družba v bistvu le nujno zlo, v katerem pač živim in delam dobro, kolikor je v moji moči – do sebe in do drugih.
Vir: Nika, priloga Dnevnika, sreda, 31.08.2011
Foto: Nejc Hötzl
