Gibanje proti kapitalističnemu izkoriščanju »Ocupy« je začelo pred mesecem na Wall Street-u in 15. 10. 2011 nadaljevalo v 82 državah sveta. Mirni ( za sedaj) protestniki  želijo politikom Amerike, Afrike, Azije in Evrope sporočiti, da želijo lepšo prihodnost, predvsem pa, da niso last politikov. Ti naj upravljajo države v korist vseh državljanov in ne v v korist enega procenta bogatih.

Hegel in Marks sta revolucijo označila kot kaotično stanje, ki je posledica nakopičenih nasprotij v propadajočem družbenem sistemu. Ko količina teh nasprotij preseže možnosti vzdrževanja sistema se zgodita revolucionarni kaos oziroma revolucija, kar omogoča, da nakopičena količina sprememb v prejšnjem sistemu preide v novo kakovost.

Zahodni družbeni in ekonomski misleci so zmedeni, ker ne vidijo nove kakovosti, ki jo  je po Heglu težko ali po nekaterih celo nemogoče predvideti po času, prostoru in družbenih učinkih. Immanuel Wallerstein, sistemski  teoretik, ki je krizo kapitalizma prvi predvidel trdi, da je kriza krah kapitalizma. Pri tem ne daje pojasnila zakaj je kapitalizem zgodovinsko presežen kot družbenoekonomski sistem.
Bistvo kapitalizma je zasebna lastnina nad produkcijskimi sredstvi in skladno temu zasebno upravljanje z dobičkom, ki pa ni zgolj proizvod lastnika, temveč pogojev, ki vladajo v družbi in velike množice tistih, ki ga ustvarjajo. Družbeno vprašljivost zasebne  lastnine za sedaj nihče ne upa glasno postaviti. Po petdesetih letih  keynesianskega socialnega kapitalizma je nobelovec Milton Friedman svetoval M. Tacher odpravo minimalnih plač in socialnih programov v korist svobodnega podjetništva. Friedmanov kolega  Arthur Laffer je kot svetovalec predsednika Reagana je recept za razvoj videl v zmanjšanju davkov bogatim in povečanju vojaškega proračuna. Te obljube je utemeljil z »znanstveno« raziskavi, ki naj bi potrdila nujnost zmanjševanja davkov za bogate. Ta računica je kapitalizem dvajsetega stoletja vrnila v devetnajsto stoletje, ko je temeljil na prepričanju, da treba bogatim  z nizkimi davki, visokimi plačami vodilnih in bonusi omogočiti, da postanejo še bogatejši. Ko bo njihova miza polna bo z nje padalo tudi nekaj za tiste pod mizo. Zato je potrebno z ekonomskimi in po potrebi represivnimi prijemi kup na mizi bogatih vzdrževati in večati. Reagan je zmanjšal davke bogatim s 70% na 20%. Po osmih letih je primanjkljaj ZDA z 800 milijard zrasel na 3000 milijard, ZDA pa so se iz največje upnikce spremenile v največjega dolžnika. Lahko pridobljeni denar je sprožil špekulacije in rast trga nepremičnin, ustvarjanje velikih in uničevanje majhnih podjetij. Dolgoročne domače investicije so se zmanjševale, investicijski denar pa je tekel v države v razvoju in puščal brez dela domačega delavca. Američani so prenehali varčevati in začeli trošiti tisto kar je padalo z mize bogatih, to je več kot so pridelali. Lahko rečemo, da so nekaj časa verjeli, da bodo živeli zastonj, z malo dela in v izobilju. Ko se je model začel podirati i so se finančniki v imenu bogatih zatekli po pomoč k državi pod pogojem, da bo intervenirala samo toliko, da reši najbogatejše. Ta je za tem od državljanov zbrani denar porabila za reševanje najbolj bogatih in se umaknila brez reševanja vzrokov, ki so privedli do krize.

Fukuyama je je v govoru Univerzi Čikago leta 1989 trdil, da je zmaga liberalnega kapitalizma nad komunizmom (SSSR) konec zgodovine, saj nastala idealna demokracija, ki omogoča popolno deregulacijo in svobodno zasebno pobudo.
Kako izgleda ta demokracija je povedal v temeljnih mislih govora.
Ne razpravljaj z množico, ne odstopi od nasilnih metod uvajanja nebrzdanega kapitalizma. (ekonomski + politični liberalizem)

Popolnoma deregulirani trg na ekonomskem področju in liberalna demokracija na političnem sta zaključna točka evolucije človeštva, so končna oblika vladavine, to je konec zgodovine.

Radikalni kapitalizem in demokracija sta se zlila v modernost in stalni napredek.

To zlitje pa demokracijo dojema tako, da se odpravi vsaka varnost delovnih mest, pokojnine, javni zdravstveni sitem, javne šole. V rokah države ostane samo represivni sistem, ki zagotavlja dereguliran trg (svobodni lov). Upore proti temu je potrebno zatreti zaradi višje koristi. (Vijetnam, Čile, Indonezija, Filipini,  Poljska, Tjin an men, Bolivija, Irak, Afganistan, Libija, Palestina, Jemen, Somalija, Sudan, Čečenija, Pakistan, Tibet itn)
Država ima zgolj nalogo ščititi trg in po potrebi s silo zagotavljati mir pred razlaščenimi, ogoljufanimi in revnimi. Marks je zapisal, da se kapitalizem mora razviti do vrhuncev, ki bodo sočasno tudi vrhunec kratenja človekovih pravic. Danes je kapitalizem blizu tega vrhunca, vključno s flagrantnim kratenjem človekovih pravic.

Komunizem je propadel zaradi nesorazmerja med močjo oblasti in realno proizvodnjo.

Kapitalizem propada zaradi nesorazmerja med ustvarjanjem dobička in njegovo delitvijo, ob zmanjševanju socialnih družbenih regulatorjev. Ohranja predvsem sisteme, ki omogočajo izplen dobička za lastnike ne glede na socialni status večine, ki je dobiček ustvarila. Na koncu to privede do protesta zadnjih, oziroma do revolucije. Napaka boljševikov je bila, da so revolucijo začeli, ko kapitalizem še ni prišel do svojega konca. Kapitalisti (F. Fukuyama, Friedman) trdijo, da je liberalni kapitalizem končna oblika družbe v katerem je dolžnost države zgolj zagotavljanje pogojev za delovanje svobodnega trga.

Po Heglu je za predrevolucionarno stanje značilna nezmožnost ukvarjanja s prihodnostjo in temu ustrezno povečano ukvarjanje s preteklostjo.

SlOVENIJA
Gornja misel velja za Slovenijo. Med tem ko država stopica na mestu se v Sloveniji skoraj histerično ukvarjamo s preteklostjo.

Naša plebiscitarna odločitev za odhod iz Jugoslavije, ni bila tudi odločitev  za prestop v plenilski neoliberalni kapitalizem. Sicer pa komunizem ni padel v Slovenji, temveč v Moskvi. In ni padel zaradi ideoloških razhajanj in človekovih pravic, temveč zaradi odpiranja novih kapitalskih lovišč.

V Sloveniji se še spominjamo časov, ko ni bilo tajkunov, ko je delavec vsaj navidezno bil lastnik tovarne v kateri je delal. Kako se počuti ta delavec, ki mu je nekakšen lastnik vzel tovarno in ga na koncu še odpustil. Zato se slovenski državljani po dvajsetih letih upravičeno  sprašujejo, kam smo dospeli in kaj je prinesla demokracija?.

Uničena ali bistveno zmanjšana so velika slovenska podjetja (TAM, Metalna, Iskra, Litostroj, Železarna ravne, MTT, Slovenske železnice, Prehrambena industrija Primorske in Pomurja, Interevropa, Elan, banke)

Politično-strankarske »elite« so ustvarile kartelne združbe za vodenje države. Ta je preko prirejene parlamentarne demokracije za druge zamisli zaprta in onemogoča spremembe, ki bi lahko ogrozile vladajoči kartel.

Nepripravljenost »elit« in nezmožnost  vplivanja volivcev na politično elito povečuje stopnjo politične apatije v državi, kar omogoča preživetje političnih strank brez sprememb. To zmanjšuje možnost politične reprodukcije in obnavljanje političnih »obrazov«.

Referendumska zakonodaja omogoča odločanje manjšine na ravni družbe in v parlamentu, kjer lahko tretjina poslancev  razpiše referendum kadarkoli in o vsem, kar jim odgovarja.

Proporcionalni volilni sistem in volilni okraji omogočajo strankam, da odločilno vplivajo na to kdo od kandidatov bo izvoljen. Stranke so se preko volilnega sistema postavile iznad ustave, ki določa, da volivci odločajo o tem kdo bo izvoljen v DZ.

Prehod podjetij v tuje roke povzroča odlivanje dobička izven Slovenije, slovenskim državljanom ostaja le mezda in vse manj pravic.

Zakonodaja omogoča legalno plenjenje družbenega premoženja s strani lastnikov, ki pred nekaj leti niso imeli ničesar in vračanje premoženja, ki ni bilo več njihovo zaradi zadolženosti ali zakonite in upravičene zaplembe.

Velik zunanji dolg in polni zapori večinoma nepomembnih barab pri neučinkovitem sodstvu. Večanje nezaposlenosti. Premeščanje proizvodnje na tuje. Zmanjševanje možnosti uveljavljanja ustavnih pravic, kot so zdravstveno zavarovanje, šolanje, pravna in splošna varnost.

V dvajsetih letih se je v dveh obdobjih iztrošila politična garnitura razdeljena na tranzicijsko levico in desnico. V prvem obdobju do leta 2004 je slovenska politika imela cilj, vstop v EU in je delovala državotvorno. Po uresničitvi tega cilja si ni znala postaviti naslednjih razvojnih ciljev, zato se je ukvarjala s preteklostjo, medsebojnim obtoževanjem, nekritičnim prenosom tujih rešitev in udeleževala projektov, ki niso ali celo škodijo interesom Slovenije.

Ali bo nova-stara politična garnitura po volitvah dala odgovor na ta vprašanja?
Kaj se bo zgodilo, ko bodo državljani ne samo v Sloveniji tudi drugod občutili, da je prišel čas ko so nakopičena nasprotja z njihovimi interesi tolika, da je treba sprožiti kaotično stanje, kot je rekel Hegel. Začetki so že vidni.

Rekli bi:
Hegel: Čas je za ustvarjalni kaos
Marks: Čas je za revolucijo brez boljševikov
Kardelj: Čas je za samoupravno družbo brez kapitalistov in komunistov.
Fukuyama: Zmotil sem se, ni še konec zgodovine.
Brezpravni in siromašni. Gospodje, zgodovina lahko teče naprej tudi brez vas!

Gibanje »ocupy« zaenkrat sicer nima moči, da bi uresničilo katerega od gornjih možnih scenarijev, toda v naslednjem poskusu bi lahko uspelo. Upajmo, da bodo lokalni in globalni politiki in ekonomisti razumeli sporočilo in dojeli, da nimajo več veliko časa.

Nova koalicija mora skupaj z opozicijo postaviti jasne skupne politično-ekonomske cilje, časovne in finančne prioritete, obseg socialnih pravic, ki jih zagotavlja država in strategijo doseganja ciljev. Zakonodaja mora vsebovati jasno opredeljeno politično in gospodarsko odgovornost funkcionarjev in zaposlenih v državni upravi. Ukiniti zakonska določila, ki lastnikom omogočajo načrtno uničevanje podjetij in selitev proizvodnje v tujino zgolj zaradi dobička lastnika ter iztiskanje malih delničarjev. Uveljaviti udeležbo zaposlenih v lastništvu in upravljanju podjetij.