100-letnico PGD Stojnci obeležili s proslavo in z gasilsko veselico

Gasilke in gasilci PGD Stojnci so v soboto, 27. maja, praznovali častitljivi jubilej, 100-letnico obstoja PGD Stojnci. Pred začetkom slovesnosti je bil sprejem uniformiranih gasilcev iz sosednjih in prijateljskih PGD, katera so bila vabljena na svečanost. Po sprejemu pa so se uniformirani gasilci postavili v ešalon s praporščaki na čelu in v povorki odšli v prireditveni šotor pred častno tribuno, ves čas jih je pa spremljala tudi Godba na pihala občine Markovci. Pred samim uradnim pričetkom slovesnosti pa so na prizorišče skočili trije padalci in Zvonku Črešniku, podžupanu občine Markovci predali ključe od novega vozila GVM-1.

Po odigrani državni in gasilski himni jih je pozdravil in nagovoril Dejan Zemljarič, predsednik PGD Stojnci, za njim je Senta Völkner Furjan prebrala kroniko PGD Stojnci, potem pa so zbrane nagovorili Toni Kuhar Bombek, predstavnik OGZ Ptuj, Zvonko Črešnik, podžupan občine Markovci in Janko Cerkovnik, predsednik GZ Slovenije. Med častnimi gosti so še bili: Dušan Vižintin, poveljnik Podravske regije, Aleš Vreš, član upravnega odbora OGZ Ptuj, Janko Fišinger, predsednik GZ Markovci Cirkulane, Zavrč, Franc Prelog, poveljnik GZ Markovci, Cirkulane, Zavrč in Matej Bezjak, poveljnik CZ Markovci.

Med nagovori so nastopili člani Folklornega društva Markovci. Po svečanih nagovorih je bila še podelitev svečanih plaket in zahval od GZ Slovenije, katere je podelil predsednik Janko Cerkovnik. Na koncu uradne svečanosti je potekal še blagoslov novega vozila in čolna za reševanje, ki ga je opravil Janez Maučec, župnik iz fare Markovci in pa podelitev zaval bronastim, srebrnim in zlatim botrom, ki so prispevali denar za novo vozilo in čoln.

Po končanem uradnem delu je sledila pogostitev za vse navzoče, katerega je opravila mesarija Herga, bil je tudi možen ogled zanimivega muzeja v gasilskem domu Stojnci. Za tem pa se je pričela gasilska veselica z ansamblom Matadorji, ki je trajala pozno v noč.

Kronika PGD Stojnci

Kako častitljivih 100 let našega društva strniti v nekaj kratkih povedi? To ni lahka naloga, saj se je v 100 letih zgodilo ogromno. Predstavljajmo si čebelnjak, ki od zunaj izgleda miren in pisan, okrog njega pa se vidijo čebelice, ki mirno letajo ven in noter. Če pa pogledamo v njegovo notranjost, ugotovimo, da je v njem vse prej kot mirno. Vse brenči, vsaka čebela je na svoji nalogi, delajo, ustvarjajo in so vedno v pripravljenosti. Čisto vsaka ima pomembno nalogo in je nepogrešljiva - tako kot mi, v našem gasilskem društvu.

Naši začetki segajo že v daljno leto 1908. Takrat so naši gasilci delali še neorganizirano. Imeli so eno ročno brizgalno, v katero so vodo vlivali z vedri. Potiskali so jo štirje gasilci. V vasi je z leti tlela vedno večja želja po gasilskem društvu. Predvsem po hudi nesreči, ki se je zgodila leta 1911. Takrat je 5 hiš v vasi zajel ogenj, ki ga naši gasilci niso mogli ustaviti, saj so imeli samo eno brizgalno.

Leta 1923, 100 let nazaj, se je našim vaščanom želja uresničila. 2.februarja 1923 so ustanovili gasilsko četo, ki je štela 15 članov, zrelih mož. Ustanovni občni zbor je potekal pri Meznaričevih - Kvarovih. Registrirali so se kot gasilska četa Stojnci sv .Marko niže Ptuja, delovali pa so pod Gasilsko župo sreza Ptuj. Še istega leta so začeli z nabavo gasilske opreme. Kupili so rabljeno ročno črpalko in nekaj cevi, s katerimi so začeli pisati zgodovino izjemne humanitarnosti, pomoči in druženja v naši vasi in širši okolici.

Iz leta v leto se je število članov našega društva višalo. Zgradili so tudi gasilski dom, ki je bil sprva v središču vasi (v stari mlekarni). Tam so hranili orodje.

Naši gasilci so prirejali tudi družabne dogodke za zbiranje denarja. Leta 1926 so priredili tombolo, ki so jo za tem prirejali še vrsto let. Prav tako so začeli prirejati tudi aninsko veselico, ki je postala tradicionalna in se je obdržala vse do danes.

Leta 1934 so naši gasilci slavili nov delovni uspeh. S pomočjo prostovoljnih prispevkov jim je uspelo kupiti motorno brizgalno Rosenbauer 600l, ki se je ohranila vse do danes. Ob tem dosežku in ponosu, da delajo z motorno brizgalno, se je rodila želja po nakupu gasilskega avtomobila. 13. aprila 1936 so na seji sklenili, da se bodo odpravili v Maribor, na strojno upravo, po ponudbo za gasilski avtomobil, ki so ga nato že leto kasneje, 7.maja 1937 slavnostno blagoslovili. To je bil Chevrole št 2-511. To je bil za takratni odbor in vse člane izjemen dosežek. Vozilo je ob služenju za požare in nesreče, pomagalo tudi pri prevozu ponesrečencev, porodnic, pri pogrebih in raznih drugih prevozih.

V nadaljnjih letih se je med gasilci večala želja po novem gasilskem domu. Z veliko truda, dela, zbiranja sredstev in pomoči vaščanov, se je ta velika želja tudi uresničila. Leta 1960 je nekdanja občina Ptuj odkupila zemljišče zakoncev Jožefa in Julijane Rožmarin. Na vasi se je začela humanitarna dejavnost v korist gradnje, ki je leta 1962 dobila svoj zaključek - gasilski dom je dobil novo podobo.
2 leti kasneje je društvo nabavilo vozilo Fiat.

Nadaljnjih nekaj let je društvo posvetilo izobraževanju gasilcev. Počasi so dokončevali dela okrog dvorane ter nabavili nekaj opreme in oblek za gasilke in gasilce. Leta 1967 so nabavili tudi novo brizgalno Rosenbauer, za nabavo katere je poleg vaščanov sredstva donirala tudi Gasilska zveza Ptuj.

Leta 1973 je naše društvo prodalo staro vozilo in nabavilo vozilo TAM 2001. V tem letu so slavili okroglih 50 let delovanja.

Število članov in članic se je iz leta v leto še povečevalo. Posvečali so se rednim vajam in druženju ter hodili na tekmovanja, od koder so prinašali lepe rezultate. Tudi sami so vsako leto organizirali tekmovanje.

Po zaslugi tovariša Franca Kostanjevca se je lastništvo gasilskega doma iz občine Ptuj prepisalo na gasilsko društvo Stojnci.
Leta 1983 se je nabavila cisterna TAM, ki jo je 2 leti kasneje zamenjala avtocisterna TAM 130T11.

Pisalo se je leto 1992, ko se je rodila ideja o postavitvi spomenika sv. Florjana. Ker je bila sprejeta odločitev, da je najbolj primeren prostor pred gasilskim domom Stojnci, je bil še istega leta na tem mestu postavljen tudi temeljni kamen. Že naslednje leto je bil izpeljan celoten projekt. Prihodnje leto, v maju, je bila na dan svetega Florjana darovana slavnostna sveta maša in blagoslovitev kipa. Od takrat naprej se vsako leto v Stojncih zberemo gasilke in gasilci OP Markovci in prisluhnemo božji besedi. Letos smo obeležili že 30. obletnico.

V naslednjih letih sta potekali dograditev za kuhinjo in obnova doma. Kuhinjo so dogradili in jo premili. Posodobili so garaže in uredili okolico.

Leta 2002 smo nabavili novo vozilo Renault Master za prevoz moštva, ki nam je dobro služilo vse do letos.

Gasilke in gasilci PGD Stojnci smo se skozi vsa leta udeleževali raznih prireditev, občnih zborov in obletnic. Vedno smo na zadnji poti pospremili naše člane. Z velikim poklonom smo pridržali prapor našega gasilskega društva. Skozi 100 let smo sešili 3. 2 sta shranjena v vitrini nove sejne sobe.

V zadnjih letih vodijo naše društvo mladi ljudje pod vodstvom predsednika Dejana Zemljariča. Naši cilji in ideje so bili in bodo še naprej visoki. Ob pomoči izkušenih gasilcev se je uresničilo veliko zastavljenih ciljev. Obnovile so se garaže in zgradila mansarda. Lepo se je uredila tudi nova sejna soba. Ob naši 90 letnici smo slavnostno predali vozilo MAN TGM - GVC 16/25, ki je bil naša dolgoletna želja. Po 10 letih nam še vedno odlično služi.

Leta 2012 smo v društvu s pomočjo nekaj donacij nabavili čoln, ki nam je dobro služil do pred nekaj dnevi, ko smo v naše garaže pripeljali nov čoln Roto450s, ki je registriran za 5 oseb in ima vso opremo za reševanje na vodi.

Zelo ponosni smo na našo gasilsko zbirko, ki smo jo otvorili leta 2018 in jo letos preimenovali v PGD Stojnci - Muzej spodnjega Podravja. V muzeju je sedaj več kot 600 različnih gasilskih eksponatov, 3 ročne pumpe, 5 motornih brizgaln različnih znamk, več kot 30 starih čelad iz obdobja Avstro-ogrske, Kraljevine Jugoslavije in Jugoslavije, iz teh obdobij zbirka zajema tudi 12 gasilskih uniform in delovnih oblek, gasilski voz in še veliko ostalih eksponatov, ki jih je vredno priti pogledat. Vse to je nastajalo pod budnim očesom našega poveljnika Aleša Lenarta, ki je v veliki meri zaslužen za našo krasno zbirko, na katero smo, kot sem že povedala, nadvse ponosni.

Omeniti želim tudi velik uspeh naših pionirk. Leta 2018 so se v Gornji Radgoni udeležile državnega tekmovanja, na katerem so med 44 ekipami pionirk zasedle 3. mesto. Vsi smo bili tako ponosni in veseli za njih. Domači gasilci so jim ob vrnitvi domov pripravili curkomet.

V lanskem letu smo nabavilo vozilo Ford Transit, ga predali podjetju WEBO EVRO GV, kjer so ga predelali za prevoz moštva GVM-1 ter izdelali modul, ki se vstavi v zadnji del vozila in zajema vse kar je potrebno za tridelni napad.
V 100 letih obstoja našega društva smo tako v naše garaže postavili 10 gasilskih avtomobilov.

Kot vedno poudarja naš predsednik tovariš Dejan Zemljarič, smo od vsega najbolj ponosni na naše članice in člane, ki so največje bogastvo našega društva - ljudje z velikim srcem in konstantno pripravljenostjo za delo in pomoč.

To je bilo samo nekaj besed o naši zgodovini društva. Ob vsem tem sem se v zadnjih tednih začela spraševati tudi o naši prihodnosti in članih, ki jo bodo krojili naprej. Ali bo dobra? Nekaj dni nazaj smo se s sinom in možem v popoldanskih urah igrali. Sredi igre nama je z možem zazvonil gasilski pozivnik. Mož se je vstal, poljubil sina in rekel, da gre v gasilski dom. Ko je odšel, me je sin vprašal zakaj je ati šel. Za trenutek nisem vedela točno kaj mu naj odgovorim. Ni šel, ker bi moral. Razložila sem mu, da je šel pomagat, ker ima to v srcu. Da ga nekdo potrebuje za pomoč. Takrat so bile poplave in sinu sem razložila kaj to pomeni in kako se rešuje. Nato je rekel: «Mami, tudi jaz bi lahko pomagal. Našo brentačo iz gasilskih garaž bi postavili pred poplavljeno klet, iz katere bi vodo znosili v njo, jaz pa bi jo potem šprical vstran.« Takrat sem ugotovila, da se za našo prihodnost nimamo kaj bati. Gasilstvo, humanitarnost in želja po pomoči se rodijo in tlijo v srcu od nekoč in se bodo v neskončnost.