Let je minil presenetljivo lahko in karseda hitro, čeprav je trajal dvanajst ur. Večkrat so nas hranili in so nam ponujali pijačo…Na malem zaslonu sem pogledala Ano Karenino v ruščini in sem zadnjo polovico filma prejokala…Pazila sem, da ne bi med brisanjem oči, izgubila vseh na novo narejenih umetnih trepalnic…Slike iz Los Angelesa morajo biti lepe! Do našega vip hotela Hollywood smo prišli s taksijem, ki smo ga našli v Taxi parku poleg letališča. Ni nama uspelo ga naročiti prek Uberja ali Lifta in sva se znašli na stari, dobri način: greš na informacije in vprašaš, potem pa deluješ po navodilih. Seveda je vse vprašala moja hčerka, ker je my english is not so good. Prvi dan sva se samo sprehajali in sprehajali. Po nečem diši, sem rekla. Mama, saj je to marihuana…A tega ne veš? Res nisem vedela, da me bo ta neprijeten vonj spremljal po ulicah LA. In je zanimivo, da ne izginja popolnoma, ampak se kar širi. Ulice so bile polne različnih likov iz filmov od Catwomen do Spidermana, Košarkar z lepo oblikovanim telesom, ki ga je bilo v zadovoljstvo pogledati, je hčerki podal žogo in jo je učil potem vrteti na palcu…Nisem se mogla zadržati in sem se tudi slikala zraven. Po objavljeni sliki mi je ena znanka napisala: Pripelji ga v Slovenijo. Jesti nismo mogli nič, ker so naju na letalu tri krat hranili in sva imeli polna želodca hrane. To naju ni odvrnilo, da sva šli v market malo pogledat kakšne cene imajo in sva kupili tam nekaj hrane tako za vsak slučaj, če bi bili slučajno lačni zvečer. Niti ne sanja se mi, zakaj sem kupila hrenovke, ki so potem dva dni ležale v hladilniku. Saj jih niti doma ne jem rada. Zvečer pa sva že pol devetih spali kot dojenčka, kar pravzaprav niti ni čudno, saj je najin dan trajal 33 ur. Nisem opazila posebne utrujenosti, ker sva obe bili tako vzhičeni in polni adrenalina. Prvo jutro v Los Angelesu se je začelo zame ob 5.00 uri zjutraj…Da ne bi zbudila hčerke, sem gledala telefon in pošiljala slike po messengerju. Potem so se začeli klici… Zajtrk v hotelu je bil bolj klavrn, edino kava je bila dobra. Poleg so bili raznobarvni kosmiči in toast z nekakim posoljenim maslom. Doma se teh kosmičev ne bi nikoli dotaknila, ampak - bila sem v Ameriki, želela sem preizkusiti vse, tudi cenjene barvne kosmiče in zajtrk je bil vštet v ceno ter nisem vedela, kdaj in kje bova imeli kosilo, zato se je splačalo najesti se. Po zajtrku sva se odpravili na metro, da bi kupili tedenske karte za prevoz po Los Angelesu. Na srečo sta karti veljali za metro in za mestni prevoz z avtobusi. Plačali sva 14,5 dolarja za karto, posamezna vožnja bi naju stala 3,5 dolarja. Kar splačalo se je, ker sva se v enem dnevu peljali kar z osmimi avtobusi. Mama, poglej! mi je rekla hčerka pred potovanjem. Dva dni sem iskala, kam vse bova šli in sem naredila podroben načrt po urah, vključno s tem, kje bova jedli. Saj mi sploh ni pomembno, sem odvrnila. Ni mi jasno, zakaj otroci tako uživajo, če jedo kje zunaj, imajo pred seboj meni in potem tako dolgo izbirajo, kaj bodo jedli, čeprav so pred tem že vse jedi pogledali na internetu. Prvi najin cilj je bila univerza UCLA, sanjska univerza moje hčerke. Celo na svojem mobilnem telefonu jo ima za ozadje. Ugotovili sva, da nobeden metro ne vozi do tja in sva šli z avtobusom. Kar tri krat sva morali prestopiti in čakati na naslednji bus. Nisva točno vedeli, ali greva v pravo smer ali ne…Wi-fi je bil tako šibek, da se nanj nisva mogli več zanesti…Na postajah so bili včasih čudni ljudje, na pol oblečeni, okajeni, ki so glasno govorili in dobesedno bulili v naju. Koliko sem lahko, sem se obračala vstran, da ne bi slučajno koga izzvala s svojim pogledom. Ne glej jih v oči, me je podučila prijateljica pred potovanjem in sem se takrat samo smejala temu. Sedaj pa sem ravno to počela. Ogovorili so naju v svojem jeziku, sama nisem razumela popolnoma nič, hčerka mi je rekla na uho, da govorijo v slengu. Nisva se z njimi spuščali v pogovor, ker niso bile osebe, ki bi jim lahko zaupal. Raje sva stopili vstran in opazovali okolico. Spet sva zagledali enega brezdomca, ki je z eno roko vlačil vso prtljago, z drugo pa si je držal hlače, da bi pokril svoje mednožje. Hlače so mu nenehno padale dol in to je bilo edino oblačilo, ki ga tisti trenutek imel na sebi. Ni imel niti majice, niti spodnjega perila. Saj ga z ene strani razumem, nama s hčerko je bilo tudi neznansko vroče…Kot sva opazili, je v središču Los Angelesa in okolice ogromno brezdomcev, nekateri spijo na klopeh Avenije zvezd…Policaji jih poznajo zelo dobro, včasih pridejo zelo blizu, pogledajo in vprašajo, kako ste kaj danes? Na koncu jim še povedo: Have a nice day! To me je nekako presunilo. Ali res tako mislijo, ali so samo vljudni? Kako lahko imaš lep dan, če nimaš niti svojega stanovanja, niti svoje postelje, navsezadnje niti svoje družine? Mogoče pa jim takšno življenje na nekakšen način odgovarja: toplo je, vedno si v središču dogajanja, če spiš na Aveniji zvezd, vedno se te kakšen turist usmili in ti podari topel obrok… Zjutraj sva opazili mlado črnko v črnem topu in črnih usnjenih kratkih hlačah, ko se je sprehajala petdeset metrov naprej, potem se je obrnila in šla po isti poti nazaj. Pod pazduho je imela veliko odejo, ki jo je prelagala iz ene roke v drugo. Izgledala je zaprepadeno in vdano v usodo. Ko sva čez deset ur prišli na isto mesto nazaj, se je še vedno sprehajala v tistih črnih usnjenih kratkih hlačah in topu tja in nazaj. Stara je bila okrog 25 let…In celo simpatična bi lahko bila, če ne bi imela tako razmršenih las in pogleda, ki ni bil namenjen nikomur. Spraševala sem se, ali je sploh šla jest ali svoj obrok kar po poti pojedla? Do univerze UCLA sva prišli s tremi avtobusi, med prestopi sva včasih stali na napačni strani. Kljub temu nama je uspelo priti do cilja. Hvala tistemu, ki je izumil aplikacije Google maps in nam vsem turistom olajšal delo! Univerza UCLA je bila zgrajena pred letom 1919 in takoj vam pade v oči s svojo značilno arhitekturo iz rdečega kamna. Univerzitetni kampus se razprostira na 1,7 km površine v zahodnem delu mesta, v soseski Westwood. Stari del sestavljajo stavbe v neoromanskem slogu, v katerih študira na tisoče študentov s celega sveta. Moja hčerka je bila kot prenovljena, tako srečne je še nisem videla: skoraj da tekala od ene stavbe do druge, jaz pa sem preklinjala številne stopnice in neznosno vročino. Mama, poglej! Pridi sem, hitreje…Poglej, ravno to sliko sem imela na ozadju svojega telefona. Sliko univerzitetne knjižnice! Saj vidim, ja. Greva notri? Sva se kar pogumno odpravili skozi vrata, ampak naju je ustavil varnostnik in je zahteval prepustnice. Pot sva nadaljevali do muzeja Gette. Pričakali so naju varnostniki skoraj tako kot na letališču, dali maske in pokazali, kam gremo na vlak. Tam sva zagledali kar štiri stavbe s slikami iz zgodovinske in sodobne umetnosti. Prav predstavljala sem si, kako so te slike pred dvestotimi leti peljali z ladjami s celine. Muzej je zastonj, pa še blizu je, zato sem ga vključila v naš načrt, mi je povedala hčerka. Malo sem bila že utrujena, samo se nisem vdala.