Škržat
Zagotovo ste že slišali za škržata ali škržada, žuželko katere zvok je nepogrešljiv, ko ste kjerkoli na obali. Živijo v zmernih do tropskih podnebjih, kjer so zaradi svoje velikosti in značilnih melodij med najopaznejšimi žuželkami in ki s svojim tudi do 60 decibelov glasnim godenjem (cvrčanjem) ustvarijo pravo vzdušje poletnega oddiha. No, za nekatere zna biti to njihovo glasno cvrčanje ali "žaganje", ki traja od jutra do večera tudi precej nadležno.
Za škržate so značilne drobne oči, ki so široko narazen, in navadno prozorna, dobro ožiljena krila. Poznamo vsaj 3000 vrst, v Sloveniji je razširjenih 11 vrst. Največji so tropski škržati, ki lahko merijo tudi 15 centimetrov, živeči pri nas pa so veliki od dva do pet centimetrov.
Imajo še eno posebnost, ki jo imajo redke živali, škržati pa sploh edini med žuželkami. Ker številne vrste živijo v vročih in suhih območjih, te vročinske razmere prenašajo tako, da se potijo. Telo si ohlajajo tako, da skozi znojnice izločajo vodo iz krvi na površino, od koder nato izhlapi v zrak. Nimajo pa vse vrste škržatov znojnic, tisti iz hladnejših delov sveta pa imajo sposobnost, da lahko zvišajo svojo telesno temperaturo tudi do 40 °C.
Kot smo že omenili, pa je njihova posebnost prav cvrčanje, ki je lahko glasno tudi do 60 decibelov, kar jih uvršča med najglasnejše žuželke na svetu. To njihovo »žaganje« so pred leti lepo slikovito opisali v poučni reviji Pil :Glasen ritmičen zvok počasi pojema, postane bolj enakomeren in nato ponovno preide v glasno cvrčanje. Škržati zvok proizvajajo z nekakšnim bobenčkom - posebno izbočeno opno, ki je napeta bočno na vsaki strani drugega člena zadka. Na njej so zadebelitve v obliki ploščice in vzdolžnih rebrc. Na ploščico je pripeta mišica. Ko se ta skrči, se opna sunkovito upogne in to povzroči pok na vsakem rebrcu. Ko mišica popusti, opna skoči v prvotni položaj in ponovno nastanejo poki. Zadek samca je votel, zaradi česar se nastali zvok ojača. Pojejo samo samci in s tem privabljajo samice.
Zanimivo je tudi njihovo življenje, preden sploh pridejo do faze, ko nam pod ušesom glasno godejo. Po parjenju oplojena samica namreč odloži več sto jajčec pod lubje drobnih vejic in po nekaj dneh se izležejo ličinke. Ko padejo na tla, se zakopljejo in hranijo s sesanjem soka iz korenin rastlin. Ličinke se petkrat levijo. Zadnja ličinka si z močnimi sprednjimi nogami skoplje rov na površino in zleze na bližnjo rastlino, kjer se prelevi v odraslega škržata. Celoten razvoj iz ličinke do odrasle žuželke pa je zelo dolg. Pri naših vrstah ostanejo ličinke v tleh od dveh do petih let, pri nekaterih ameriških vrstah pa celo do 17 let. Slednji so tudi najdlje živeče znane žuželke.
Škržata sicer vedno slišimo, le redko pa ga lahko vidimo, saj so skriti v krošnjah dreves. V spodnji foto galeriji in videu si lahko ogledate, kako izgledajo odrasli škržati, ki živijo v Sloveniji. Posnetki so nastali v Jagodju v Izoli.