Ob kapelici v Lomanošah so praznovali praznik povišanja svetega Križa

Lomanoše (nemško Deutsch Radersdorf) so naselje v Občini Gornja Radgona, ki leži tik ob magistralni cesti, Gornja Radgona, Lenart. Iz te vasi izhajata tudi ekonomist in politik Jože Pavlič Damijan in pisateljica Karolina Kolmanič.

Vaško jedro v Lomanošah, tvori prav kapelica, ki je posvečena povišanem sv. Križu. Iz kronike je moč izbrati da je bila kapelica pozidana leta 1862 na prizadevanje cerkvenega ključarja Antona Klingersteinerja, 24 avgusta še istega leta je bila slovesno blagoslovljena, 26. septembra 1909 je bila prenovljena, 14. Novembra 1920 pa so blagoslovili nov zvon za to kapelico. Zadnja temeljita prenova kapelice pa je bila v letu 1990. Krajani Lomanoš so ponosni na to čudovito kapelico stistišča vasi, kar se tudi odraža s skrbjo za urejenost in lepim videzom. V mesecu majo se že vrsto let peljejo šmarnične pobožnosti v septembru pa tradicionalna sv. maša ob prazniku povišanega sv. Križa.

Tradicionalno vsako leto na drugo nedeljo v septembru je ob tej vaški kapelici še posebej slovesno in praznično. Tudi to nedeljo so se "Lomanošarji" poveselili ob kapeli v kateri je bila darovana sv. maša za vse živa in pokojne vaščane Lomanoš. Sv. mašo je daroval radgonski duhovni pomočnik Stane Nežič, s svojim petjem so mašo obogatili in polepšali pevci Mešanega cerkvenega pevskega zbora pod vodstvom Karla Korošca ter, organistke in katehetinje Nataše Preglav. Ob koncu daritve se je zahvalila vsem dobrotnikom, 84 letna krajanka iz Lomanoš Marija Vrečič za vso srčno in iskreno pomoč ob nedavnem neurju ob izgubi krova na hiši.

Pomen praznovanja praznika povišanega sv. Križa

Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. Cerkvi sta bili med seboj povezani, sta bili posvečeni 13. septembra 335. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje. Od tedaj naprej so vsako leto na ta dan praznovali „povišanje svetega križa". Tako je posvečenje dvojne cerkve skupaj z izpostavitvijo ostankov Jezusovega križa bilo povod za najstarejši praznik v čast svetemu križu.

Kmalu so obhajali ta praznik tudi v Carigradu. V Rimu ga je uvedel v 7. stoletju papež Gregor Veliki. Praznik nas spodbuja, naj z živo vero častimo podobo križa, veliko znamenje krščanstva. Na križu je trpel sam Božji Sin Jezus Kristus. Na njem je umrl On, ki ga je Bog dal za nas vse, ki je vstal od mrtvih in sedaj pri Očetu prosi za nas. Praznik nas spominja, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno, združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.

Praznik povišanja svetega križa nas vabi, naj bi se radi ozirali na križ, saj nam bo pogled nanj odkrival edine resnične vrednote. Križ nam govori, da je na začetku vsega ljubezen. Govori nam, da je ljubezni lastno, da se žrtvuje. Križ nam govori, da samo nesebično žrtvovanje in izpričanje rodi ljubezen in vodi v življenje. Zato nam križ vedno kliče v zavest Jezusove besede: „Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Kdor pa svoje življenje zgubi zaradi mene, ga bo našel" (Mt 16, 24-25).

Foto in tekst Marjan Slavič