Slike Ivice Vukan

V DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, so prvi četrtek v novembru (3.11.2011) pripravili odprtje prve samostojne razstave Ivice Vukan iz Gornje Radgone.

Ob tem je Saša Bezjak, akademska slikarka in magistra kiparstva, ki je mentorica in voditeljica številnih likovnih delavnic, ob prvi samostojni razstavi svoje varovanke povedala: »Ivica Vukan slika že približno deset let. Sodelovala je na veliko skupinskih razstavah. Peto leto se že udeležuje likovnih delavnic, ki zadnja leta potekajo v DOSOR-ju. Nekajkrat sem bila pri njej doma in ko mi je razstavila slike po prostoru, sem bila fascinirana nad težo in količino teh slik. Njena težnja je izražati realizem in tudi odmik od tega. Vedno se vprašuje, koliko in kako lahko popačimo telo, da je v narekovajih narejeno pravilno. Zanimivo, ostali udeleženci delavnice se spopadajo z različnimi motivi, od krajine, tihožitja do abstrakcije, ona se vsa leta ukvarja s figuro in s portretom. Verjamem, da je to v njej in sem vesela, da je to prepoznala. Še pred kratkim mi je rekla: »Saša zdaj bova pa res delali portrete !« Občutek imam in tudi po pogovoru z njo sem ugotovila, da nastanejo najboljša dela takrat, ko ji »nihče ne stoji za hrbtom«. Takrat tudi samostojno vodi sliko do konca in je res njena. Poudariti moram, da je izredna risarka. Želela pa bi izpostaviti še nekaj. Je zelo dobra v risanju mandal, ko neznane podobe, ki se zdijo namišljene, prihajajo iz nje. Žal mi je edino, da sama tega ne priznava. Verjetno zaradi tega, ker delujejo te podobe nadrealno. Ženski akt izpod njenih rok, pa četudi je preslikava, je zelo samosvoj. Nagnjena je k temu, da upodobi žensko telo, v katerem je nek pridih romantike. Je odločna in vztraja pri svoji naravni barvni tonaliteti. Spopada se tudi z večjimi formati. Krščanske podobe so močne, izrazne. Slika z vabila na tokratno njeno prvo samostojno razstavo, ki jo je naredila po Van Goghu, je enkratna in to je tudi njen favorit. Temačna tonaliteta. Zares začutiš siromaštvo teh ljudi.  Fascinira me njeno nagnjenje k temu, da dela zelo posebne obraze, po navadi starejših ljudi, ki so zelo karakterni.

Pri njej se mi zdi ključno razmišljati, kaj je realizem, zato navajam citat iz knjige z  naslovom Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti: »Nekateri umetniki, kritiki in novinarji so hoteli umetnost približati vsakdanjemu življenju. Zanje je bila realnost glavni vir navdiha in sami sebe so imenovali » realisti«. Teme za umetniško ustvarjanje je dalo življenje samo. Baudelaire je ob razstavi v Salonu leta 1845 zapisal: »Tisti, ki bo znal sodobnemu življenju iztrgati njegovo epsko plat ter nam z barvo in risbo pokazal in dokazal, kako veliki smo s svojimi samoveznicami in s svojimi lakastimi čevlji, bo slikar in to pravi slikar.« Slikarje je privlačila fotografija, nov tehnični pripomoček za raziskovanje. Realisti, ki so hoteli ujeti zvesto podobo realnosti, so jo vzeli za učiteljico. Fotografija je razkrila, da se za površinskim videzom skriva mnogoterost oblik in kako je mogoče neposredno ujeti resničnost.«

Ivica  Vukan je skromen človek, kar je lepa vrlina. Jaz vidim njen karakter v njenih slikah, preliva se v njih. Všeč mi je tudi njena vztrajnost. Ko gre proti cilju in dokler ni povsem zadovoljna, ne oziraje se na druge, bo šla dalje, do konca. Le tako naprej !«

Prva samostojna razstava slik Ivice Vukan iz Gornje Radgone bo v DOSOR-ju odprta vse do decembra, ko bodo v razstaviščni avli Doma starejših občanov Radenci  razstavljali člani Likovnega društva Gornja Radgona.