Karmen Babič že 31 let opravlja delo mlinarke
Karmen, ki opravlja delo v Babičevem mlinu že 31 let, je v intervjuju spregovorila o svojem delovniku, kako je postala mlinarka, o nasledniku, ki ga ni...
Karmen Babič, foto: Biserka Povše Tašić
V sodelovanju s portalom Prisluhni si. Z Biserko: človek, družba, narava objavljamo intervju z mlinarko Karmen Babič, ki ga je opravila urednica omenjenega portala Biserka Povše Tašić. Intervju si lahko preberete spodaj in na portalu Prisluhni si.
Karmen, mlinarka s plavajočega mlina na Muri
Ob dogovoru za klepet v rubriki Človek sem Karmen Babič zalotila pri odmetavanju snega in čiščenju vhodnih vrat. "Da se bodo jutri lahko odprla, če ne bo vse zamrznilo", me je pozdravila.
Navzven morda robustno delujoča škorpijonka po horoskopu, ki je, kot pravi po srcu mehka duša, me prijazno povabi v ogreto izbico, da se bova pogučali na toplem. O mlinu na Muri, kombiniranem plavajočem mlinu kot zadnjim delujočim v Sloveniji, smo že marsikaj prebrali.
Za snemanje spota je prav ta mlin pred leti navdihnil tudi velenjskega pevca skupine Chateau Matjaža Ograjenška, ki v napevu sporoča, da bi rad bil mlinar na Muri. S Karmen odstirava težko delo mlinarke, njen pogled na reko, ki ji kroji življenje in spregovoriva tudi o ljudeh, ki jih srečuje.
Po mlinu je od leta 1912 udarilo večkrat
Družina Babič je leta 1912 kupila Kolmaničev mlin, ki je bil takrat v celoti plavajoč. Prvič je mlin pogorel leta 1927. Potem so Babičevi drugi mlin postavili tako, da so mlinsko kolo dali na čolne oziroma kumpe, mlinarsko hišico pa na obrežje, medtem ko se je pogonska sila prenašala z jekleno vrvjo. Ta mlin je odnesla voda in leta 1947 so Babičevi zgradili novega. V sušnih obdobjih mlinskemu kolesu od takrat dalje pomaga elektromotor. Leta 1990 je poplava udarila vnovič in narasla voda je odnesla mlinsko kolo...
Karmen Babič pravi, da se dejansko nikoli ni ugotovilo, kdo je zanetil požar in tudi reka v 90-ih po njenem mnenju ni bila tako visoka, da bi brez kakšne dodatne pomoči mlinsko kolo kar odneslo. Ob tem pristavi: "Ampak, kar je bilo, je bilo."
"Mlinsko kolo smo morali dvigniti in ga popraviti, kar smo storili oktobra 2021. Zato je bil zaslužen domačin Alex Bobnjar, častnik pri Slovenski vojski, ki se je obrnil s prošnjo na takratnega obrambnega ministra Mateja Tonina. Ta je odobril sodelovanje vojske in z njeno pomočjo smo kolo najprej dvignili iz vode in ga julija 2022 popravljenega tudi vrnili nazaj v Muro," še pojasni Karmen Babič.
Med novejše preizkušnje za obstoj mlina spadajo zagotovo avgustovske poplave leta 2023, ki so udarile v razsežnosti naravne katastrofe na pretežnem območju države. Tudi vodostaj Mure je bil nemilosten. Kako se tistih trenutkov spominjate danes?
Predvsem upam, da se kaj takšnega nikoli več ne bo ponovilo. Vse okoli mlina je bilo v vodi, po 30 centimetrov vode se je nabralo tudi v mlinskem poslopju, tako v zidanem kot v lesenem delu stavbe. Še vedno se sušenju navkljub zazna vlaga. Tudi to je razlog, da je zdaj mlinsko kolo večkrat pri miru, ker ni dobro, da bi delali preveč zalog. Moka namreč ne sme biti v vlažnem prostoru. In posledično zaradi avgustovskih poplav v večji meri meljemo sproti, torej po potrebi in z manjšimi zalogami. Najbolj pomembno je, da stranka dobi moko takrat, ko jo pride iskat.
Sicer je že od nekdaj veljalo, da so zimski meseci, predvsem januar in februar, obdobje, ko se mlinsko kolo malo manj vrti. Včasih so se temperature pozimi spustile do minus 30 stopinj, Mura je zamrznila. In v obdobju, ko je mlin deloval samo še na vodi, se itak ni moglo delati.
Kar se avgustovskih poplav tiče se sama takšnega vodostaja Mure ne spomnim. Ocenjujem, da je bilo škode občutno preveč in tudi obnova predolgo traja. Popisana škoda se giblje med 30 in 40 tisoč evrov samo za popravilo notranjosti mlina, toda za zdaj od države še nismo prejeli nobene pomoči. Kar smo lahko, smo popravili sami, na primer dele kolesa, ki so se polomili zaradi velikih vej in dreves, ki so preplavila reko.
Pravzaprav se kar čudim, da je mlinsko kolo sploh preživelo lanski avgust. Za mano je bilo takrat pet neprespanih noči, saj sem v petek zjutraj prišla k mlinu, a domov sem se vrnila šele v torek. Takšni dogodki seveda pustijo posledice tudi na človeku. In zgodi se, da vsi ljudje pač ne razumejo, da ti ni vedno do smeha.
Delovni dan mlinarke ni le mletje
In kakšen je delovni dan mlinarke? Ali, če vas vprašam drugače: kaj vse je treba znati postoriti, da mlin na koncu zmelje tako kot je treba?
Najprej se pripelje pšenica, ki jo spravimo v čistilne naprave, šele nato sledi mletje, ko napolnimo silose z njo. Nič seveda ne poteka za računalnikom, vse se dela ročno. Pri tem imam kot mlinarka veliko opraviti tudi z lesenimi deli in jermeni; kaj od tega se lahko utrga in moram znati popraviti sama, saj ne moreš vedno nemočen čakati na pomoč.
In potem je pomemben še sam proces mletja žit. Takrat moram biti preprosto tukaj, torej fizično navzoča, ker lahko gre v postopku kaj narobe in moram odreagirati. Ni možnosti, da bi na primer med mletjem zaprla vrata mlina in čas izkoristila za dostavo moke na terenu. Čisto na koncu sledi še pakiranje moke v papirnate vreče, da je vse nared za stranke. In ves proces se naslednje jutro zavrti znova.
Uradno je delovni čas od 8. do 16. ure, pri čemer imam vmes uro za malico. Dejansko predvsem poleti velikokrat pridem že ob 6. uri zjutraj, da pripravim vse potrebno za moje zveste, stalne stranke. Ko ob 16. uri zaprem mlin moram prav tako še velikokrat kaj postoriti za pripravo novega zagona za naslednji dan. Tako, da mi je šest dni dela v tednu dovolj, v nedeljo si vzamem prosto in čas zase.
Kdo so predvsem vaši kupci? Razmišljate, da bi v teh digitalnih časih odprli morda spletno trgovino?
V večini so naši kupci fizične osebe, in sicer stalne stranke iz domačega Veržeja in okolice, pa tudi od drugod; lahko rečem, da prihajajo kar iz vseh koncev Slovenije. Kar se spletne prodaje tiče je tako, da se za tako majhnega proizvajalca preprosto finančno ne izide. Ob tem bi si seveda nakopala še več dela, ki ga že zdaj ne zmanjka. Pakirati bi morala še v škatle, se povezati z dostavnimi službami, skrbeti za predajo blaga. Ni takšnega povpraševanja, da bi se lotila tega; tisti, ki želijo moko iz Babičevega mlina se kar potrudijo in pridejo do nas.
Se da preživeti z mlinarsko plačo povsem dostojno ali ste bolj pri "minimalcu"?
Lahko se preživi dostojno, čeprav je treba resnici na ljubo le povedati, da se zgodi, predvsem v zimskih mesecih, da včasih tudi za minimalno plačo ne zaslužim dovolj. Toda ostale mesece gre skozi, zato tudi vztrajam. Seveda pri tem načinu življenja ni prostora za luksuz, pri čemer mislim na to, da si ne privoščim niti križarjenj niti dopusta trikrat na leto. To obrt mlinarstva imam 31 let, 7 let sem delala vmes kot trgovka, in v vlogi mlinarke doslej še nikoli nisem izkoristila letnega dopusta v celoti; vzamem si kvečjemu kakšnih pet dni, največ teden za oddih.
Odklop med prijatelji
In kje si napolnite baterije? Čeprav se mi kot obiskovalki vašega mlina zdi, da ste non-stop na oddihu ob reki Muri in v tej čudoviti, neokrnjeni naravi.
Rada grem k prijateljem v Bosno; tam je, bi rekla, bolj počasen svet. Nekatere vezi smo spletli še v obdobju, ko se je v našem kraju, v Veržeju, pet let mudilo več beguncev zaradi vojne na Balkanu. K meni so prihajali po moko in z nekaterimi smo se tudi spoprijateljili ter ohranili stike.
Rada se podam tudi v planine, da se malo odklopim od vsega. Kajti človek takšen odklop potrebuje, preprosto moraš oditi in se odklopiti od vseh in vsega, torej od ljudi in dela.
Dostikrat si s prijatelji privoščimo kakšen spust s čolnom po reki Muri. In takšna prijetna prijateljska druženja so hkrati tudi koristna, saj lahko vidim, kaj se dogaja na obrežju reke. Prijateljev sicer nimam veliko. Vendar vedno rada rečem, da imam tiste ta prave prijatelje; takšne, ki jih lahko pokličem ob katerikoli uri dneva ali noči.
Nekje ste omenili besedno zvezo verženska konjenica. To je torej ekipa, ki vam v težkih časih pri delu v mlinu vedno priskoči na pomoč.
Tako je. Marko Antolič, Drago Strajnšak, Mitja Ivančič, Simon Balažic, Jože Osterc - to je ekipa v pripravljenosti ali kot jim rečem "moja verženska konjenica".
Mlinarka je postala na prigovarjanje mame
Sicer niste prva ženska - mlinarka v vaši družini. Že babica Antonija je bila v tem poslu. Me pa vendarle zanima, kako, zakaj ste se znašli v tem poklicu? Je bila to vaša prvinska, srčna želja ali je bil to splet okoliščin, da morda ni bilo fantov - sinov pri hiši?
Moram priznati, da je bil mlin bolj "mus" kot pa moja želja. Bile smo namreč tri sestre, vse počitnice smo pomagale v mlinu. Izučila sem se sicer za trgovko in sedem let sem tudi delala v tem poklicu v nekdanji trgovini Potrošnik v Murski Soboti. Potem sem podlegla predvsem maminemu prigovarjanju, da naj po odhodu obeh sester vsaj jaz ostanem doma in prevzamem mlin.
Tako sem leta 1992 tudi uradno postala mlinarka; več let sva delala skupaj z očetom, ki je pred tremi leti umrl. Priznam pa, da se ne bi še enkrat odločila isto, torej izbrala mlin. Preveč je namreč fizičnega dela. Skrbeti za kolo na vodi, za kumpe - vse to je zelo naporno delo. Če bi bila samo stavba na obrežju bi to bilo lažje. Prav zaradi mlinskega kolesa na vodi je za menoj ogromno neprespanih noči.
Včasih sem rekla, da ko bodo veliki nalivi, me pač ne bo v mlinu. Ampak, veste, človek od tega živi in na koncu greš in rešuješ tudi, ko je vodostaj Mure zelo visok. Je pač tako, da ob velikih nalivih nikoli ne veš, če te bo kolo na vodi še pričakalo naslednje jutro.
Moj pokojni dedek je večkrat dejal: "Če so poplave spomladi, bo Mura poplavljala tudi jeseni". Lanske avgustovske poplave so prišle malo pred jesenjo, ampak malo manj se v javnosti ve, da smo se mi s poplavami lani borili že maja...
Zakaj vztrajate z nadaljevanjem dediščine prednikov, torej s tem, da ta mlin na Muri kot še edini delujoči deluje in živi naprej? Kaj je tisto, kar vas vsak dan žene naprej?
Kljub temu, da ni lahko, se zavedam, da je mlin na Muri tehnična dediščina, je tudi moja odgovornost do prednikov. Včasih mi kdo reče: "Ah, pa kaj vztrajaš, to je vse staro." Veste, če bi želeli prenavljati mlin, bi potrebovali kakšnih 500 tisoč evrov takole na oko. Ampak mlina ni mogoče obnavljati dokler je delujoč. Prav tako si sama ne morem privoščiti, da bi bila kot samostojna podjetnica brez prihodka. Doslej smo tako po malem obnavljali, kar smo lahko; redni obiskovalci teh posegov niti ne opazijo.
Dober posluh za stroje in debelo kožo za ljudi
Vrniva se še v notranjost mlina in k poklicu mlinarke. Najprej, kakšno moko lahko obiskovalci kupijo pri vas?
V mlinu ponujamo različne vrste moke: belo, rženo, krušno, ajdovo in koruzno ter ajdovo in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Novejših žit ne meljemo, ker vsako žito zahteva svoj postopek in mlinsko kolo je že staro.
In kaj mora imeti mlinar, seveda poleg ostrega očesa in pridnih rok?
Imeti mora dober posluh za stroje in debelo kožo za ljudi. Zdi se mi, da so ljudje v času po kovidu nekoliko bolj nesramni. Nekateri mislijo, da si ob prihodu v mlinsko poslopje lahko že kar vse dovolijo, nobenega spoštovanja ne pokažejo. Če pa komu kaj rečeš, pa si že nesramen.
Včasih se zdi, da bi nekateri turisti imeli kar angleško travico sredi gozda. Ampak tukaj je Natura 2000, torej mlin je na zaščitenem naravnem območju, kar pomeni, da lahko pokosimo travo, umaknemo kakšno padlo drevo, kaj dosti pa ne smemo posegati v ta naravni habitat.
Vaš oče ni dovolil fotografiranja v notranjosti mlina...
Tudi jaz ne dovolim fotografiranja, ker je to zasebna lastnina, konec koncev je to tudi tehnična dediščina, je zaščiten objekt. Lahko se slika zunanjost mlina. Nimam rada, da kdo slika v notranjosti mlina, ko pa sliši, da prihajam po stopnicah, reče: "Prihaja, gremo zdaj iz mlina." Če me kakšna družina z otroki lepo vpraša, če lahko naredi kakšno fotografijo, še nikoli nisem rekla, da ne sme.
Ko omenjam nesramnost ljudi, pri tem seveda ne mislim vseh obiskovalcev. So pa posamezniki, ki vidijo napis z delovnim časom in nasilno vstopajo na območje tudi takrat, ko je ograja zaprta. Že moj pokojni oče je postavil to ograjo, pa vedno znova ugotavljam, da ne zaleže kaj dosti. Če me kakšen od obiskovalcev, ki je morda v bližini, pokliče iz avtomobila in reče, čez kakšnih deset minut bi bili pri vas, mi ni težko počakati.
Pred kratkim sem na betonskem delu, le kakšne tri metre od lesenega mlina, videla kurišče. Nekdo si je torej pripravil piknik ali se pogrel. Pri tem me kar zmrazi, kajti naš mlin je že dvakrat pogorel in nikoli se ni našlo povzročitelja. Tudi v devetdesetih letih niso bile tako močne poplave, da bi voda kar sama odnesla mlin... To, kar želim povedati je, da nekateri, nikakor to seveda ne velja za vse, nimajo nobenega spoštovanja do mlina, ki je konec koncev tudi tehnična dediščina Veržeja in širše, Slovenije nasploh, ne le naša lastnina.
Od koga bi se lahko učil Arso?
Ob sobivanju z naravo, ki vam veliko da in zna tudi veliko vzeti, ste se zagotovo marsikaj naučili.
V prvi vrsti sem se naučila, da moraš imeti do Mure strahospoštovanje, kajti to je kar zahrbtna reka. Njen vodostaj se namreč lahko v nekaj urah spremeni in naraste za 2 metra ali več.
Iz dneva v dan bolj se tudi zavedam, da imamo samo eno naravo. Vsi vidimo, kaj se dogaja z vremenom: koliko enormnih količin vode, kar 150 litrov dežja na kvadratni meter, zapade; po drugi strani imamo zime, ko skoraj ni več snega. Tudi tole danes ni prav nič podobno kakšni zimi, ki smo jo bili vajeni tukaj pred desetletji in več.
Pravite, da so nevarnost za mlin predvsem drevesa, ki jih odnaša narasla Mura, njihovo vejevje pa lahko ogrozi mlinsko kolo.
Včasih so obstajali börasi - skrbeli so za nabrežnine ob reki. To pomeni, da so utrjevali nabrežnine tako, da so posekali stara drevesa, ki so grozila, da bodo padla v reko. To vejevje so uporabili za domačo kurjavo, kar je bilo plačilo za njihovo delo. Zdaj je skrbnik nabrežnin država, konkretno Arso in mislim, da jim to delo ne gre najbolj dobro od rok. Ogromno je starih, dotrajanih, bolnih dreves, ki se bodo slej ko prej znašla v Muri. Pri tem je treba vedeti, da ne ogrožajo le našega mlina, ampak v spodnjem toku Mure so tudi trije brodovi; vejevje je nevarnost tudi zanje.
O mlinu na Muri smo v širši slovenski javnosti pred desetletji slišali tudi po zaslugi Velenjčana, pevca skupine Chateau. Matjaž Ograjenšek v tako rekoč ponarodeli pesmi Mlinar na Muri prepeva ob snemanju spota prav pri vas. Se poznata, imata stike?
Seveda. Z Matjažem se že zelo dolgo poznava. Ne bi zdaj o letih. :)) Poznava se še iz časov, ko je bil oče živ in je Matjaž z ekipo pri nas snemal spot za svojo pesem. Vedno, ko je v naših koncih pride naokoli. In še več. Avgusta lani nam je ob poplavah prišel pomagat.
Ko sem ga poklicala po telefonu mi je rekal, da je pravkar prišel iz nočne izmene ter mi pride pomagat naslednji dan. In je prišel. Ter vzel lopato v roke... Veliko peska je namreč nanesla reka in to je bilo treba počistiti ob nabrežju.
O nasledniku, ki ga ni
V enem od pogovorov za Pomurski Vestnik ste dejali, da je razlog za vašo pokončnost in trdoživost v družinskih koreninah, rekoč: "Babičeva sem. Mirčova hči in ne more biti drugače."
Res je. Očeta so vsi poznali kot robustnega in pokončnega človeka. Pravijo, da sem mu zelo podobna. Jaz pa rada dodam, da sem navzven že videti "trda", a navznoter imam mehko srce.
Po horoskopu ste škorpijonka, letnik 1967, 38 let delovne dobe imate, od tega kar 31 let v mlinu. Kako je na vaše delo gledala ožja družina? Že veste, kdo vas bo nasledil v mlinu?
Svoje družine si nisem ustvarila, nimam otrok. Ostala sem sama, kar je bil bolj splet okoliščin kot neko življenjsko načrtovanje ali zavestna odločitev. Mislim, da bo po moji upokojitvi - ta pride čez dve leti - mlin postal oziroma ostal le tehnični muzej. Razlogov za to moje prepričanje je več.
Starejši mojstri, ki še znajo kaj postoriti v takšnem starem, lesenem objektu kot je mlinsko kolo, izumirajo, mlajših za takšna opravila preprosto ni. Ravno pred vami je bil pri meni eden od domačinov, ki kdaj kaj popravi; povedal mi je, da nima primernega stroja za popravilo, ter dodal, da bo povprašal naokoli, če bi to znal kdo popraviti.
Ste kaj žalostni oziroma kakšni občutki vas prevevajo ob misli, da ste toliko let vložili v delo mlina, kjer bo po vaši upokojitvi mlinsko kolo verjetno povsem obstalo?
Veste, v življenju je pač tako, da je enkrat vsega konec. Tako gledam tudi na to zgodbo z mlinom. Včasih sem razmišljala, da bi koga priučila za delo mlinarja. Če bi bilo za upravljati le mlinsko stavbo bi se morda še našel kdo uka željan, ampak zaradi mlinskega kolesa na vodi je to delo zelo težko. Ko Mura poplavi se lahko zgodi, da naslednje jutro ostaneš brez kolesa in s tem tudi brez svojega delovnega mesta. In če si življenjsko odvisen od mlina, torej, da si z njim režeš kruh, potem pač rineš tja tudi takrat, ko je voda zelo visoka. In tvegaš, se tudi življenjsko izpostavljaš. V očetovih časih smo med poplavami prihajali k mlinu v ribiških škornjih in s čolni...
Karmen, med delom imate zagotovo priložnost tudi za smeh, ne le solze. Stiki z ljudmi nas lahko napolnijo s kakšnimi prigodami.
Velikokrat stranke kar same poskrbijo, da se skupaj nasmejimo. Prihajajo stalni kupci in ob njih se kdaj znajde kakšna nova stranka. Pa ji rečem, da se malo umakne, da pridejo naprej tisti zadaj, ki vedo, po kaj so prišli. In kdo od "ta starih" pristavi: "Veš Karmen, eni vemo po kaj pridemo, drugi pa ne."
Kako bi Karmen Babič, mlinarko z mlina na Muri, v nekaj besedah opisali sami?
Sem Karmen - Prlečka, trmasta, rada se družim s prijatelji, po srcu sem mehka, po videzu pa ravno ne. Sem mlinarka!
Karmen pravi, da se je bodo v Veržeju spominjali kot mlinarke, pri kateri so lahko kupili moko in si ogledali mlin. In pristavi: "Spominjali se me bodo po najlepšem".
Sicer pa Karmen Babič, mlinarka z mlina na Muri v Veržeju tudi tik pred upokojitvijo še snuje načrte, ki pa so, kot poudari, skrivnost. Razkrije le, da bodo ljudje še rajši prišli pogledat njen mlin. In k temu pristavi, da novost nikakor ne bo povezana z digitalizacijo, kajti tako ona kot mlin ostajata blizu naravi...
Še več takšnih in podobnih zgodb lahko preberete na portalu Prisluhni si.
