Na obisku pri litvanski »Rdeči kapici«

Tokrat nas je projekt Erasmus+ KA122 - SCH popeljal v mestece Šilutė na Litvo. Potovali smo trije strokovni delavci in ravnateljica Vrtca Radenci - Radenski Mehurčki. Vrtec, ki smo ga obiskali se imenuje Raudonkepuraite (»Rdeča kapica«) in se nahaja v osrčju mesta Šilutė. Ima kar 12 oddelkov za otroke od 1. do 6. leta starosti. Delo v oddelkih poteka tako kot pri nas, le da imajo urnik kot v šoli, na katerem so posebej zabeležene ure glasbe in telovadbe. V vsakem oddelku sta dve odrasli osebi - vzgojiteljica in pomočnica vzgojiteljice, vendar se njuno delo med seboj razlikuje. V vrtcu je zaposlen tudi pedagog glasbe, ki izvaja posebne urice glasbe z otroki. Zasledili smo, da ima večina skupin dodatno sobo (»spalnico«), ki je namenjena izključno počitku otrok. Tiste skupine, ki nimajo dodatne sobe, imajo ležalnike v omare, podobno kot jih imamo tudi mi v našem vrtcu. V vrtcu smo opazili tudi veliko izdelkov, ki so jih izdelali starši otrok iz trajnostnih materialov (npr. omare, igrače, okrasni predmeti, didaktični material, ipd.).

Okoli vrtca Raudonkepuraite je veliko travnate površine z igrali. Zanimivo je, da je celotno igrišče razdeljeno po skupinah - kar pomeni, da se določen oddelek celo leto igra na določenih igralih. Na drevesih vrtčevskega igrišča je zelo veliko ptičjih hišic, ki jih v sklopu projekta otroci skupaj s starši izdelujejo vsako leto. V vrtcu Raudonkepuraite skozi celo leto veliko časa preživijo zunaj, tako individualne skupine kot na ravni celotnega vrtca.

Tekom našega obiska smo lahko opazovali kako potekajo obsežne vodene dejavnosti pri mlajših otrocih, ki so bili močno motivirani in so z zanimanjem spremljali vzgojiteljico. Všeč so nam bile številne različne senzorne table za najmlajše. V starejših skupinah, predvsem v predšolski, je veliko frontalnega pristopa, ki se ga v slovenskih vrtcih ne poslužujemo. Velik poudarek imajo tudi na predopismenjevanju. Po stenah igralnic so nalepljena števila (od 0 do 10) ter vse male in velike tiskane ter pisane črke. Dejavnosti predšolskih otrok, ki smo jih spremljali, so bile usmerjene k črkovanju, zlogovanju in tudi že branju. S sodelavcem Nikom sva bila prisotna pri glasbeni uri, ki jo je vodil glasbeni pedagog ter pri otrocih spremljala metode učenja ritma, ločevanja leve in desne strani ter osnovne plesne korake. Glasbeno uro sva jim tudi midva popestrila z igranjem na harmoniko in kitaro. Velik vtis je na nas naredila senzorna soba. V njej imajo vgrajeno senzorno projekcijo, na stene so pritrjena ogledala z mehurčki, s stropa je visela »objemalna« vreča, v kotu pa so imeli tudi kocke, ki ob dotiku spreminjajo barvo.

Tako kot na Danski smo tudi v Litvi vsak dan po opazovanju izvedli skupno evalvacijo s strokovnimi delavci vrtca. Pogovarjali smo se o tem kaj smo opazili, kaj nas je še posebej pritegnilo ter v čem so si naše prakse podobne ali se razlikujejo. Vsak vrtec je nekaj posebnega in v vsakem vrtcu najdemo nekaj kar si želimo vnesti v naše delo ter ga s tem nadgraditi, izboljšati (bodisi je to nova tehnika ali metoda dela bodisi didaktična igrača ali igralo iz trajnostnih materialov). Tudi iz litvanskega vrtca smo odhajali polni vtisov, novih idej in bogatejši za številne izkušnje.

Zapisal: Mario Potočnik, dipl. vzg.