Raznolikost v španskih vrtcih - zaposleni Vrtca Radenci obiskali španske vrtce

V sklopu projekta ERASMUS+ KA122-SCH smo se že tretjič podali na pot. Mobilnosti smo se skupaj z ravnateljico Vrtca Radenci - Radenski mehurčki udeležile še tri strokovne delavke. Tokrat smo potovale v špansko Valencio, kjer smo obiskale dva vrtca, in sicer z namenom, da skozi spremljanje dela v njihovem vrtcu pridobimo nove ideje in zamisli s področja trajnostnega razvoja ter da izmenjamo dobre prakse, katere bi lahko potem doma vpeljali v naše delo s predšolskimi otroki.

Prve tri dni smo spremljale delo v vrtcu ESCOLA JOAN XXIII CATAROJA, ki skupaj z osnovno šolo tvori en zavod. Vrata vrtca se odprejo šele ob 9.uri, zaprejo pa ob 17.uri. V vrtec se lahko vključijo otroci z dopolnjenim 2. letom starosti. Imajo en oddelek od 2-3 leta starih otrok, v katerem delata dve strokovni delavki, v šestih skupinah od 3-6 let starih otrok pa dela le ena strokovna delavka. Oddelki si delijo eno pomočnico vzgojiteljice, ki pomaga kjer se jo potrebuje, pa tudi normativi za oblikovanje oddelka so višji kot v Sloveniji. Z otroki s posebnimi potrebami dnevno, uro na dan, dela specialna pedagoginja iz šole. Vrtec je novejši, opremljen z moderno IKT tehnologijo po vseh skupinah. Stene so barvite, opazile smo ogromno poslikav po hodnikih. Otroci se v vrtcu ne sezuvajo, temveč ostanejo v svojih čevljih ves dan. Po kosilu počivajo le najmlajši, starejši pa imajo zraven svoje blazine, ki jih dajo na mizo in nanje položijo glavo za par minutk, toliko, da se umirijo. Otroci si prinašajo svojo malico, v vrtcu pa dobijo kosilo, ki ga pojedo v skupni jedilnici. Vsak oddelek ima svojo teraso, kjer se lahko otroci igrajo, imajo pa tudi skupno igrišče, opremljeno z igrali. Travnatih površin nimajo, je pa v bližini park, kamor občasno gredo na sprehode. Kadar gredo na sprehod izven vrtca, zaradi pomanjkanja strokovnih delavcev prosijo starše, da jim pomagajo spremljati otroke na cesti. Imajo tudi prostovoljce, ki jim v takih primerih priskočijo na pomoč. V času našega obiska smo imele priložnost videti, kako to deluje v praksi. Skupaj smo se namreč odpravili v gledališče, ki je oddaljeno približno 20 minut hoje. Pred vrtcem so se zbrali prostovoljci in starši, ki so potem skupaj z nami spremljali otroke do gledališča in nazaj.

V vrtcu dajo velik poudarek na predopismenjevanju. Otroci v starosti od treh let naprej že črkujejo, starejši tudi zlogujejo in nekateri berejo. Štejejo na prste, v starejših skupinah tudi računajo, seveda v sklopu dejavnosti in skozi igro. Opazile smo, da sicer uporabljajo nekaj naravnega materiala, vendar pa posebnega poudarka na trajnostni razvoj ne dajejo, so pa vključeni v projekt Eko šola.

Četrti in peti dan našega bivanja v Španiji pa smo se odpravile v vrtec Escola Infantil 1er Cicle Dra. Anna Lluch , ki je oddaljen od Valencie približno pol ure vožnje z avtomobilom, v mali obmorski kraj El Perellonet, kjer vse poteka bolj umirjeno, ni mestnega vrveža in nasploh deluje bolj domače. Vrtec sprejema otroke od 4. meseca do 3. let starosti. Že ob vstopu v vrtec smo bile zelo navdušene nad pomirjajočim ambientom, dišavami in vzdušjem, ki ga zaposlene ustvarjajo. Otroci prihajajo v vrtec med 9. in 9.30 uro. V tem času se tudi starši pridružijo igri, zatem pa odidejo in se po otroke vračajo med 16. in 17. uro. Po hodnikih se je slišala tiha in umirjena glasba, dišalo je po sandalovini, ki jo je ravnateljica vrtca skozi cel dan prižigala in se sprehajala po vrtcu, da je raznesla dišave. Celoten vrtec je v umirjenih, zemeljskih tonih, ni barvitih igrač, stene so v naravnih tonih. Stremijo in sledijo svoji viziji, ki so jo ustvarile, v delo in življenje v vrtcu pa vnašajo določene elemente koncepta Reggio Emilia pedagogike. Otroci in zaposleni so v vrtcu bosi ali v nogavicah. Strokovne delavke z otroki govorijo zelo po tiho, skorajda že šepetajo, se ne vpletajo v igro, so le opazovalke. Ogromno igrač je lesenih, ponujajo jim tudi precej naravnih materialov, ki jih vzgojiteljice dnevno prinašajo v vrtec. Ogromno se crkljajo z otroki, jih pestujejo ob uspavanju, trudijo se, da se vsakemu otroku posvetijo maksimalno.

Vsak dan po senčenju smo skupaj s strokovnimi delavci opravili evalvacijo, pogovarjali smo se o vprašanjih, ki so se nam porajala in so se nanašala na delo v vzgoji in izobraževanju. Seznanili smo se z novimi, malo drugačnimi metodami dela kot smo jih vajeni, iz mobilnosti pa smo se vrnile z novimi idejami, zamislimi in željami, nekaj od teh pa bomo zagotovo tudi same poskušale vpeljati v naše delo z otroki, predvsem na področju trajnostnega razvoja.

Zapisala: Katja Kovačič, dipl. vzg. pred. otrok