Prleka v Indiji

Pred časom sta se, v celoti v lastni režiji, predsednica Mladinskega sveta Ljutomer Nina Stegmüller in vodja Mladinskega centra Prlekije Aleš Potočnik vrnila iz potepanja in srečanja v Indiji, kamor sta prenesla pozitivne prakse iz Slovenije. V zanimivi deželi Azije sta napletla široko mrežo poznanstev s predstavniki različnih organizacij. Namreč v hostlu, na območju kompleksa MCP-ja na Spodnjem Kamenščaku sta pred desetimi leti prebivali in spoznavali Evropo in Slovenijo dve Indijki in je omenjeno potovanje predstavljalo povratni obisk.

Predstavitev potovanja po Indiji je potekala na sedežu Mladinskega centra Prlekije na Spodnjem Kamenščaku, svojo doživetje pa sta že predstavila tudi v Hiši sadežev družbe v Murski Soboti in v Splošni knjižnici Ljutomer ter še načrtujeta podobna predavanja po Sloveniji. Predstavitev je bila popestrena z bogato multimedijsko predstavo, predvajanjem glasbe in okušanjem indijskih dobrot ob gledanju čudovitih fotografij in opisov nepozabnih doživetij. Med drugim, se je ugotovilo, da Indijo lahko doživljamo na različne načine. V Indiji je življenje precej drugačno kot smo ga vajeni v Sloveniji. Na primer promet ima čisto svojo organizacijo, ki najprej deluje kot kaos, vendar ima svoj red. Vozniki pogosto trobijo, vendar s tem zgolj v pozitivnem smislu opozarjajo nase. Posebna dogodivščina je potovanje z letali, saj poteka tudi znotraj Indije, ker je tovrsten način potovanja hitrejši. Popolnoma drugačen je šolski in zdravstven sistem. Hrana je zelo okusna in pekoča, temelji na začimbah. Naša Prleka sta Indijo sicer opisala kot izrazito čudovito in barvito deželo, odprtih in prijaznih ljudi.

Nina je še dodala : » Ni tako grozno kot pravijo, čisto nasprotno: midva sva bila malenkost prestrašena preden sva prišla v Indijo. Vendar sva se zavedala, da so kulture povsod po svetu drugačne in da Bova "pazila drug na drugega" zato se nama najverjetneje ne bo nič zgodilo. v Indiji sva se počutila, kot da bi njihova hrana bila za najina trebuščka najboljša možna. Predvsem pa sva začutila odprtost, domačnost, prilagodljivost Indijcev ter doživela Veliko lepega. Indijci resnično vedo uživati življenje in imajo bogato kulinariko, ko jo vedo uporabljati tudi v zdravstvene namene. Večina ve angleško, saj se praktično učijo že od 4 leta; razen morda najbolj revni ne vedo ali jim gre težje. Niso vsiljivi.

Veliko sva spoznala o sebi: jaz na primer, da imam rada pekoče, Aleš pa da ima rad riž.

V Indiji je torej več držav: 28 in 8 zveznih teritorijev, živi 350 milijonov prebivalcev in je najštevilčnejša država na svetu. Zakonodajna oblast: 788 poslancev. Volitve na 5 let.

Večina nekvalificiranih delavcev ima plačo nekje 100 EUR-so pa nezaščiteni na primer pri gradbenem delu. Delavci ležijo povsod in počivajo. Tuji strokovnjaki pa lahko zaslužijo 2.000 EUR in več.

Voda seveda ni pitna, imajo pa precej lahko dostopno vodo kjerkoli, predvsem pa poceni. Tudi na letališčih si lahko brezplačno naliješ vodo.

Drugače vtičnice imajo, kar midva nisva vedela. Na srečo nama je gostiteljica takoj v prvi državi podarila pretvornik.

Poleg wcja imajo v vseh kopalnicah cev s šprico, saj si večina prebivalcev tudi po veliki potrebi umije intimne predele in ne uporabljajo wc papirja. Vsaka spalnica imajo svojo kopalnico.

Ženske večinoma nosijo Bindi ali piko na čelu, ki sicer prvotno pomeni, da je ženska poročena. Vendar v sodobnem času predstavlja tudi pač modno muho. M imajo čelo namazano s sandalovino, za hlajenje.

V revejših slojih ženske delajo tudi zelo fizična dela. Na primer Videla sva, da so pri asfaltiranju bile prisotne cele družine z otroki. Pri čemer so ženske na glavah nosile kamenje, otroci pa so se zraven igrali. M pa na primer rivajo voz z zelenjavo ali čem drugim.

ŠOLSKI S.: Otroci nekje do 14 leta sicer nimajo mobitelov, vendar jih potem potrebujejo zarad šole. Videla sva jih veliko igrati med seboj.

Predšolskega sistema ni tako kot pri nas, poteka doma, do 4.leta torej pri mami oziroma varuški/sorodnikih, če oba starša delata.

Vsak državljan v Indiji je dolžan pridobiti osnovno srednješolko izobrazbo, ne glede na spol in socialni status. Ta korak je brezplačen. Najnižja izobrazbena raven je 10 razredov, za otroke od 4 do 14 let. Otroke Indijci šolajo že od 3. leta dalje, medtem ko bodo revni prebivalci otroke bolj spodbujali k delu, čeprav so starši otrokom dolžni omogočiti osnovno šolanje že po zakonu. Nadaljevanje šolanja si skoraj polovica ne more privoščiti.

Druga stopnja 11-12 razredi - pripravljalna faza za študente, ki so se odločili nadaljevati izobraževanje na univerzi in pridobiti specialnost. Obstaja tudi sistem zasebnih šol, kjer je kakovost bistveno boljša, stane pa povprečno med 100-200 dolarji na mesec, včasih celo več, tukaj otroci potem obvladajo 3 jezike (angleščin, jezik njihove države in hindujščina).

Zanimivo je, dijaki na srednjih šolah imajo brezplačno hrano in seveda uniforme.

V Indiji se nahaja največja šola na svetu z več kot 32 tisoč učenci. Za primerjavo v Sloveniji nobena OŠ nima niti 1000 učencev, v Ljutomerski je na primer nekaj čez 400 učencev, če upoštevaš tudi enote.

Visokošolski sistem v Indiji je razdeljen na 3 stopnje, podobno kot pri nas.

1. Diploma od 3 do 5,5, let.

2. Magisterij 2 leti

3. Doktorat 2-3 leta

Odlične, kvalitetne so indijske univerze, tudi zelo priljubljene med mladimi z vsega sveta, pri čemer lahko tudi tuji študentje pridobijo indijsko štipendijo za brezplačno šolanje v Indiji. Potrebno je dobro znanje angleščine, nizki stroški nasploh, ni možnosti za delo med študiranjem.

Po število visokošolskih ustanov je Indija na tretjem mestu (za Kitajsko in ZDA). Najbolj priljubljena smer na univerzah je tehnična, kjer se usposabljajo visoko usposobljeni inženirji - zelo zaželjena delovna sila

Pismenost je nekje 60%, kar pomeni, da še vedno skoraj polovica prebivalstva ne ve pisati.

HRANA: Odlična, zelo raznolika tudi znotraj posamezne države. Posebna hrana je tudi za bolezen, namreč ko sem bila bolna in z vročino mi je skuhala juho prav za okrepitev imunskega sistema. Zelen kokos je na primer naraven antibiotik.

Njihova hrana vsebuje začimbe, ki pomirijo tvoj trebuh in spodbudijo k prebavi. Hrana je pekoča (uporabljajo čili, poper), kar se na koncu uravnovesi s sladko sladico. Jagery vsebuje vitamine in minerale, bolj zdrav kot bel sladkor.

Zelo značilne so omake in riž ali pa na primer za Indijo značilen kruh, s katerim namakaš v omakah.

Izredno zanimiv je promet. Nekateri bi rekli da neorganiziran in zmeden kaos. Vendar sva v njem ugotovila smisel in red, saj s hupanjem ti dajo vedeti da pazi, saj te bodo prehitevali. Hupanje je v Indiji dobronamero, medtem ko v Sloveniji pomeni, da si nekaj naredil narobe. Ponoči pa za enak namen uporabljajo dolge luči.

Vozijo po levi. Par pasov za več vozil. Zelo malo je prehodov za pešče.

Ogromno zelenjave in drugih stvari - storitev je kar pri roki - ob cestah.

Na avtocesti se vozijo vsi, srečaš pešce, kolesarje, motorje, skuterje, avte, vse..

V taksijih imajo plinske bombe, CAB / taxi aplikacije, kjer na zemljevidu vidiš, kje so taksiji in najameš najbližjega, potem pa vidiš tudi njegovo premikanje. Lahko bukiraš tudi vnaprej. Mnogi imajo bombe v vozilih v prtlažniku, tako da dajejo prtljago tudi na streho. Imajo pa nad zadnjimi sedeži tudi posebej ventilatorje.

Zanimiva je tudi vožnja z riško - TUK TUK, sicer je precej majhna. Gume so kot od samokolnice. Voznike pa vidiš, da vozijo tudi bosi, sedijo pod turško ali pa imajo noge kar na armaturki.

BODI KOT MIDVA - IN SI UPAJ

Nikoli v življenju si ne bi upala sanjati, da se bova peljala v Indiji s skuterjem in kar je še bolj grozno jaz sem bila brez čelade. Aleš kot voznik jo je imel, jaz pa ne. Poleg tega je na skuterju ves čas gorela neka lučka za motor. In sploh nisva vedela koliko kilometrov na uro se peljeva. Imela sva super taktiko, jaz sem imela v roki telefon in gledala, kje se morava peljati, Aleš pa je vozil. Zelo dober tim v glavnem.

Ogromno bi imela še za povedati. V GLAVNEM, Mnogi so nama predstavili Indijo kot deželo revežev, smradu in nevarnosti. Midva sva jo dojela čisto drugače. INDIJA je zelo barvita, čudovita in poceni dežela. Midva sva imela srečo, da sva imela tudi čudovite gostitelje. Jaz sem se počutila, kot da sem v prejšnjem življenju bila v Indiji doma, srečna do solz :) . «

Mischel Hojč, mladinski delavec
foto: arhiv MCP-PC NVO, so. p.