Predrag Tašić: »Dobri smo hlapci, a slabi gospodarji«

V sodelovanju s portalom Prisluhni si. Z Biserko: človek, družba, narava objavljamo intervju s Predragom Tašićem, avtorjem večih knjig, ki ga je opravila urednica omenjenega portala Biserka Povše Tašić. Intervju si lahko preberete spodaj in na portalu Prisluhni si.

Intervju s soprogom, s katerim sem prehodila več kot 30 let zakonskega življenja, je poseben izziv. Precejšen del tvoje sklepne karierne poti sem namreč lahko spremljala od blizu in jo kot partnerka na nek način tudi podoživljala. Zato je v nekem pogledu že nabor vprašanj lahko pristranski. Pogledi na zgodovino so vedno zahtevni, saj časovni odmik naredi svoje. Kakšen je tvoj pogled na drugo Jugoslavijo danes, predvsem njeno sklepno obdobje razpadanja?

V 87 letih skupnega življenja v Jugoslaviji so južnoslovanski narodi na našem območju te skupne države pokazali, da si ne zaslužijo imeti države, ki bi jih vse povezovala in v okviru katere bi napredovali, morda ne optimalno, toda nenehno. Pri tem bi bili svobodni oziroma bi lahko sami - kolikor je to možno za majhno število 20 milijonov ljudi v eni državi - odločali o svoji usodi.

Pred nekaj leti je neka hrvaška skupina posnela pesem z besedami "Dobri smo hlapci, a slabi gospodarji". Večji del skupnega življenja v eni državi so se narodi in njeni prebivalci obnašali v skladu z rekom: "Samo da sosedu crkne krava". Edino v času komunizma, bolj točno, v prvih 25 letih druge Jugoslavije, se ljudje niso tako obnašali zaradi strahu pred sankcijami oblasti, ki jih je učila, večino na lep in manjšino na grd način, da je edini garant skupne države krilatica "bratstvo in enotnost."

Od začetka 70-ih let minulega stoletja je spet prihajal na površje star način obnašanja. Sovraštvo med narodi se je vse manj skrivalo, tudi med tistimi, ki so sodelovali v drugi svetovni vojni na pravi strani.

Spominjam se dogodka pri svojem pokojnem stricu. Star sem bil okrog 12 let in sem gledal nogometno tekmo na televiziji in pri tem navijal za zagrebški Dinamo. Ko je z besedami prezira in očitkov slišal za koga navijam, mi je z besedami začudenja rekel: "Navijaš za Dinamo?" Pri tem je zapustil sobo ne da bi mi pojasnil, kakšna je bila moja napaka.

Po razpadu SFRJ si nekaj let preživel v Skopju in tam napisal tudi dve knjigi. Obe sta bili razprodani. Prva pod naslovom Kako sam branio Antu Markovića in druga Kako je ubijena druga Jugoslavija. Pri katerih zapisanih besedah vztrajaš tudi trideset let pozneje?

V knjigah sem zapisal, da si ti narodi ne zaslužijo imeti skupne države. In pri tem stališču vztrajam tudi zdaj.

Poleg tega sem domneval, da bodo ti narodi, ko bodo videli, da ne bodo srečni s služenjem drugim, vsaj večina, vnovič skušali zgraditi skupno življenje. Sprva poslovno in gospodarsko, pozneje pa bi lahko prišla želja tudi po oblikovanju nekakšne tretje Jugoslavije. Družbena omrežja so danes polna razmišljanj, v katerih se druga Jugoslavija enači z nekakšno balkansko Atlantido, kar je seveda daleč od resnice. Ampak je to v funkciji predpostavke, da izdani in osramočeni jugoslovanski narodi živijo v svojih sanjah, da so v nekdanji skupni državi njihovi starši živeli srečno in zadovoljno. Tako razmišlja večina medtem ko manjšina že dolgo živi v drugi Švici.

Kaj misliš s to drugo Švico?

To pomeni, da so politiki ob osamosvojitvi obljubljali, da se bo v Sloveniji zgradila druga Švica. Toda zgradili so jo predvsem zase in svoje vernike, medtem ko je večina ostala v Sloveniji, državi, ki je svojo pot osamosvojitve začela kot najbolj razvita, ne le nekdanja jugoslovanska republika, temveč najbolj razvita med vsemi državami nekdanjega socialističnega tabora. Danes, torej 30 let pozneje, je večina držav vzhodne Evrope enako ali bolj razvita od Slovenije.

V knjigah si, med drugim, svetoval tem narodom, naj se nikar ne lotevajo izgradnje morebitne nove skupne države, saj bi bil rezultat enak kot je bil v primeru prvih dveh Jugoslavij. Si v to prepričan še danes?

V to sem danes prepričan še dosti bolj. Razlogov je več. Kot sem zapisal v svojih knjigah, si namreč ti narodi ne zaslužijo demokracije, ker ji niso dorasli.

Za Ante Markovića sem v knjigi napisal, da je izbral vlogo balkanskega Don Kihota. Bil je demokrat in se je skušal dogovoriti z ljudmi, natančneje s politiki, ki se niso hoteli dogovoriti. Ko so se pogovarjali z njim, so, po dolgih urah pogovorov in prepričevanj, naposled sprejeli njegove ideje in predloge. Toda že nekaj ur pozneje, takoj ob vrnitvi v svoje republike, so se udinjali domačim političnim partnerjem in na beograjske dogovore pozabili. Javno so mu nagajali in trdili, da se z njim niso nič dogovorili. S takšnimi ljudmi kot so bili politiki v devetdesetih letih se je bilo, po mojem mnenju, potrebno pogovarjati drugače. Toda Marković ni želel biti diktator.

Obstajalo je obdobje konec osemdesetih, pred slovensko secesijo, ko bi to lahko postal. Zdi se mi, da bi tedaj to sprejela tudi nekdanja JLA. Marković je, tako kot mnogi od nas, tedaj verjel, da so zgodbe o zahodni demokraciji resnične in je želel na podoben način ohraniti Jugoslavijo. To takrat ni bilo možno in na koncu bo v zgodovini zapisan kot politik, ki ni uspel rešiti skupne države in je na ta način povzročil, da se zgodovina tega območja od Triglava do Gevgelije vrne v obdobje pred 20-tim stoletjem.

Iz povedanega bi lahko sklepala, da tudi po treh desetletjih še vedno misliš, da je mogoče neko tako raznorodno državo kot je bila Jugoslavija, ohraniti skupaj s silo, torej z vojsko. Ali se morda motim?

Točno. Morali bi uporabiti silo. Zakaj? Elita v vseh teh jugoslovanskih narodih namreč ni poznala svoje zgodovine ali pa so jo redki poznavalci namenoma pozabili, da bi lahko manipulirali z drugimi. Zgodovina vseh teh narodov dejansko ni bila prepovedana v drugi Jugoslaviji, toda učenje o njej se ni spodbujalo, ravno nasprotno, spodbujalo se je njeno pozabljanje. Zgodovina se je namreč začenjala z narodno osvobodilno borbo in pred tem je bila praznina. Če nisi poznal zgodovine svojega naroda potem si zlahka postal objekt manipulacij velikih imperialnih sil, ki so zelo dobro poznale lastno in našo zgodovino.

Ko sem se zoperstavljal nacionalizmu in separatizmu v 90-ih letih sem opozarjal tako Slovence kot Srbe in Hrvate, da se vračajo nazaj, v svojo zgodovino. Toda ta opozorila so bila brezpredmetna za ljudi, ki svoje zgodovine bodisi niso poznali bodisi so jo "nehote" pozabili. Od takšne elite se ni moglo pričakovati, da bi naredila nekaj, kar bi bilo v interesu njenih narodov. Zato tudi svojih narodov ni mogla usmeriti v 90-ih letih na pravo pot. Neumnost bi bilo mogoče ustaviti samo s silo. Seveda obstaja tveganje, kaj bi na koncu bilo, tiranija ali demokracija; črno-belih resnic ni. Spet pa ne mislim, da bi bilo to za našo prihodnost slabše kot je današnja stvarnost. Vsi skupaj smo namreč sužnji po scenariju iz hollywoodskih filmov, ujeti v verige svetovnega kapitala in imperijev; tistih nekdanjih ali pa sedanjih.

Verjetno je za vsako odločno potezo vladanja potrebno izbrati pravi trenutek. Ti imaš na primer o Anteju Markoviću zelo dobro mnenje. Pa vendarle se mi zdi, da ni bil brezmadežen. Kolikor se spomnim svojega beograjskega obdobja dopisnikovanja je pogledal proč predvsem na začetku, torej pri razraščanju srbskega nacionalizma in početjih Slobodana Miloševića. Tako je, po mojem mnenju, zamudil pravi trenutek, ko je še bilo možno udariti po mizi.

Sigurno je imel svoje napake. Vsi smo jih imeli v tem obdobju, ko smo sodelovali. Glavna pomanjkljivost vseh nas je bila v tem, da smo verjeli v ideale zahodne demokracije in načela tržne demokracije in so zaradi nas in naših, očitno napačnih prepričanj, kaznovani tudi vsi naši narodi.

O tem kaj misliš s tem, da so narodi na območju novo nastalih držav kaznovani boš verjetno pojasnil kaj več v nadaljevanju.

Bom. Če se vrnem k tvojemu vprašanju. Srbi so bili najbolj številčni narod, z najbolj močno medijsko propagando v tem obdobju. Za posameznika, tudi premierja ali kogarkoli, ki je bil za ohranitev skupne države, se je bilo tej sili zelo nevarno zoperstavljati. Obstajale so ideje in predlogi Markoviću, da bi s podporo JLA obračunal ne le z Miloševićem temveč tudi z voditelji drugih, predvsem konstitutivnih jugoslovanskih republik (pri tem mislim na Hrvaško in Slovenijo). On tega ni želel sprejeti, o čemer tudi pišem v omenjeni knjigi Kako sam branio Ante Markovića. Izbral je pot pogovorov, ki pa so bili obsojeni na neuspeh.

Moja glavna trditev v obeh knjigah je bila, da Jugoslavijo niso uničili Američani in Nemci, torej zunanji sovražniki, ampak sami jugoslovanski narodi. Ti narodi za svoje zločine in neumnosti danes krivijo ameriško obveščevalno službo CIA in druge obveščevalne službe sveta. In pri tem pozabljajo, da je v Srbiji Slobodana Miloševića na volitvah podprlo več kot 80% prebivalcev, v Sloveniji se je na plebiscitu za samostojnost 96% volivcev opredelilo za odcepitev od Jugoslavije. Podobno je bilo na Hrvaškem, kjer je večina na volitvah podprla HDZ in Tudjmana. O razkroju države so torej odločali jugoslovanski narodi in ne tujina.

Kako se spominjaš tistega obdobja v vlogi novinarja? Dejstvo je namreč, da so prav mediji, torej novinarstvo kot stroka, odigrali levji delež pri razgradnji te države s širjenjem sovraštva in propagande.

Kot novinar sem začel delati v beograjski Politiki. Konec leta 1985 sem zapustil srbsko novinarstvo zaradi prebujanja nacionalizma. Povod za mojo takratno odločitev je bila Knjiga o Milutinu, avtorja Danka Popovića. V njej so za vse srbske težave obtoženi Hrvati in Slovenci. Čeprav sem imel kot komentator dokaj proste roke pri izbiri in obdelavi tem, sem naposled sprevidel, da celoten medijski prostor v Srbiji pluje k nacionalizmu in se vrača k pogubnim prepirom med Srbi in drugimi jugoslovanskimi narodi iz prve Jugoslavije. To je bil moj trenutek slovesa od srbskega novinarstva, kjer sem sicer za svoje delo prejel številne novinarske nagrade.

Knjiga o Milutinu je postala klasika posttitovskega življenja Srbov, tako v skupni kot v svoji samostojni državi. Prvič je izšla poleti 1985, do danes pa je doživela že 40 izdaj v nakladi več kot 500.000 izvodih. Poskušali so jo prirediti za gledališko uprizoritev, toda to jim ni uspelo, saj so igralci protestirali, da bi odigrali vsebino. Pri tem so vztrajali vse do leta 2021, ko je delo na koncu pričakalo gledališko predstavitev, in to v obdobju, ko je v Srbiji na oblasti Aleksander Vučić, Miloševićev učenec. Po tvoji srbski medijski izkušnji je sledila hrvaška.

Ko je Tudjman zmagal na volitvah sem bil ekonomski komentator Vjesnika iz Beograda. Na Hrvaškem so me takrat spoštovali kot novinarja, ker sem prvi javno zapisal, da želijo srbski politiki prebuditi hrvaški nacionalizem, da bi zavladali skupni državi. Takrat pred hrvaškimi volitvami so bili hrvaški politiki in hrvaški mediji resnični branilci skupne države, ampak ljudstvo je izvolilo nacionaliste. Zato sem Vjesniku predlagal, da postanemo medijska opozicija novi vladi, česar seveda časopis ni sprejel. Naše poti so se razšle in jaz sem se pridružil Markovićevi ekipi, saj sem v tej vladi videl edini branik pred nadaljnjim razbohotenjem nacionalizmov in razpadom razpadom skupne države.

Ko sem v začetku leta 1992 spoznal, da je tudi Markovićeva vlada nemočna, da bi rešila Jugoslavijo, sem dal odpoved na delovnem mestu tiskovnega predstavnika predsednika vlade in zapustil Beograd ter odšel v Skopje. V začetku leta 1995 sem skupaj s teboj prišel v Ljubljano.

Ostaniva še pri pisanju tvojih knjig, tretja je nastala v Celju in napisal si jo v slovenskem jeziku. Njen naslov je zgovoren sam po sebi: Slovenija, Balkan, Evropa - po meri človeka ali živali. Kakšen od bralcev ti je poočital, da z naslovom žališ živali. Tudi današnji sodobni svet, ko spremljamo morije in žrtve vojn kar prek družbenih omrežij, kaže, da so živali resnično plemenita bitja po katerih bi se sodobni človek moral zgledovati. Kaj sporočaš z izbranim naslovom te knjige, ki pa se je, na nek način, v primerjavi s prvima dvema, izogibajo predvsem tisti, ki bi jo morali prebrati. Mislim na politike in posameznike, ki danes krojijo usodo svojih državljanov, in to ne le v Sloveniji, temveč tudi kot slovenski predstavniki in birokrati v Evropi.

V knjigi sem narode Balkana, Slovenije in tudi Evrope kritiziral, češ, da sprejemajo manipulacije oblastnikov in medijev in so zaradi tega vse bolj podobni živalskemu svetu: opicam, ovcam, oslom. Žival je v tem prenesenem smislu v moji knjigi nekaj negativnega, človek pa nekaj pozitivnega. Ali povedano drugače: človeško obnašanje je tisto, h kateremu bi morali stremeti in ne živalsko. Ampak ali ta moja misel drži? Naj odgovorim s povzemanjem naslednje resnične zgodbe.

Jules H. Masserman (1905-1994) je bil Poljak, ki se je preselil v ZDA, kjer je postal uspešen psihoanalitik. Leta 1964 je skupaj z ekipo znanstvenikov opravil poskus z opicami. Naučili so jih, da s potegom verige dobijo hrano. Vsakič, ko je opica potegnila verigo, je dobila nekaj hrane. Ko se je tega naučila, so ji v kletko dali sostanovalko - drugo opico. Ko je takrat opica potegnila verigo, je prav tako dobila hrano, vendar je hkrati drugo opico v kletki streslo z elektrošokom. Večkratni poskusi z različnimi opicami so pokazali, da je večina opic nehala vleči za verigo in se odrekla hrani, da bi preprečila trpljenje druge opice. Nekatere so se odrekale hrani tudi do 12 dni, tako, da so morali poskus prekiniti, da ne bi opice poginile od lakote.

Masserman je naredil isti poskus tudi pri ljudeh. Pri tem je bilo šokantno spoznanje, da so v ljudje v zameno, da so nekaj dobili, bili pripravljeni brez oklevanja raniti človeka z elektrošokom.

Ali želiš s tem primerom torej povedati, da so živali boljše kot so ljudje? Čeprav vemo, da tudi v vsakdanjem življenju primerjamo osle, ovce in opice z nekaterimi karakteristikami, da bi označili nesprejemljivo vedenje ljudi. Najbolj znana je prispodoba o slepem sledenju tropa svojim vodjem, kot je to v primeru ovac.

Na neki način so živali boljše od človeka, kar pomeni, da je človek včasih večja žival kot žival. Če nadaljujem... Bral sem knjigo Ante Cilige, komunističnega skesanca, o njegovih izkušnjah v Jasenovcu. Tja so ga zaprli ustaši leta 1941, ko se je vrnil iz Francije. Upravniki taborišča so bili zaporniki (Judi, Srbi in Hrvati, komunisti) in oni so odločali o tem, koga bodo ubili sami in komu bodo življenje vzeli ustaši. Tega dejstva danes ni v sedanji zgodovini taborišča v Jasenovcu!

V Jasenovcu so ustaši ubijali na način, ki se ga ne bi spomnila nobena žival. Po nemškem porazu pred Stalingradom so ustaši pričakovali zmago zaveznikov in njihova vlada je izdala prepoved nasilnega ubijanja v taborišču. Tedanji poveljnik Jasenovca naj bi, kot piše Ciliga, upošteval odločitev svoje vlade. Zato je srbske zapornike, ki so že bili izbrani za smrt, poslal v poseben del taborišča in na vhodu obesil napis, da so okuženi s tifusom. V ta del taborišča so prihajali le tisti, ki so odnašali mrtve. Niso jim dajali hrane in ljudje so umirali od lakote. Na koncu so začeli jesti mrtve...

Temu sistemu so nasprotovali tudi mnogi med ustaši in zato se je poveljnik odločil, da bo zadevo hitro zaključil. Pri tem je upošteval sklep svoje vlade o prepovedi ubijanja zapornikov in ukazal, da so preostalih 40 živih zapornikov zaprli v eno hišo ter zazidali vsa okna in vrata. Zaporniki v drugih delih taborišča so dneve poslušali vpitje; na koncu se je slišal le še en glas. To je bil glas tistega, ki je bil najmočnejši. Toda tudi on je na koncu, tako kot vsi ostali, umolknil.

Če torej tudi s tem primerom odgovorim na tvoje vprašanje bi rekel, da je za razliko od človeka žival vedno žival. Nima idealov in živi vsak dan svoje življenje na enak način. Vse bolj se mi zdi, da so živali bolj poštene od človeka. Zato sem tudi jaz občutil slabo vest, ker sem pojem živali v naslovu knjige morda prikazal v negativnem pomenu. In sem se tudi opravičil opici na naslovnici svoje knjige.

Dejansko sem imel v mislih, ko sem primerjal človeka z živalmi, dimenzijo razčlovečenja človeka samega. Tudi danes imamo primer izraelskega genocida v Gazi, med katerim so v 11 mesecih ubili več kot 40 tisoč ljudi, od tega je več kot 70 odstotkov žensk in otrok.

Premakniva se zdaj od pisanja knjig, kamor lahko prištejeva tudi dva skupna zbornika, Balkan med vojno in novimi priložnostmi ter Balkan, priložnost za sodelovanje, nazaj v obdobje ob samem razpadanju SFRJ. Ante Marković, v vladi katerega si bil njegov osebni glasnogovornik (portparol) je že med pokojnimi. Kako se ga spominjaš, kako bi ocenil predvsem njegovo vlogo zadnjega premierja rajnke SFRJ? Zanima me tudi, če si se pozneje morda kdaj še osebno srečal z njim in kaj ti je povedal?

O Markoviću sem nekaj že povedal. Bil je oseba, ki ni bila karakteristična za politika južnoslovanskih narodov. Bil je človek, ki se je s svojim sogovornikom vselej skušal dogovoriti, tudi, ko je bilo vsem, razen njemu, jasno, da se s takšnimi ljudmi ne da nič dogovoriti. Ni se predajal. Vedno znova je poskušal. Oni so mu govorili: "Samo, da sosedu crkne krava in mi bomo zadovoljni." Marković jim je odgovarjal: "Kakšna ti je garancija, da jutri tudi tebi ne bo crknila krava. " Pojasnjeval jim je, da je prav zato treba najprej urediti skupni hlev, ki bo potem varoval vse krave (njihove in sosedove). Toda oni niso želeli sprejeti njegovih argumentov.

Slovenski in hrvaški politiki so želeli imeti svoj osebni hlev. Srbski in črnogorski politiki so želeli ohraniti skupni hlev s tem, da bi bil takšen, kot so si ga zamislili oni. Makedonci so bili pripravljeni podpreti urejanje skupnega hleva, s tem, da bi bilo to urejanje kompromis vseh lastnikov krav. V BiH so srbski in hrvaški politiki želeli zgraditi hlev, ki bo ustrezal njim, medtem ko so Muslimani v strahu pred njihovimi zamislimi gradili svoj hlev.

Danes so vsi ti narodi brez krav in prihodnosti. Dokaz za to mojo trditev je, da so vse bivše jugoslovanske republike zadolžene v tujini v skupnem znesku, ki presega 200 milijard evrov. S takšnim zunanjim dolgom so sužnji svetovnega kapitala in ne samostojne ter neodvisne države. Zunanji dolg SFRJ je bil v času Markovića nekaj manj kot 19 milijard ameriških dolarjev, ali po trenutnem tečaju nekaj več kot 17 milijardi evrov.

Z Markovićem sem se pozneje večkrat srečal v Sloveniji in v Makedoniji. V spominu so mi ostale njegove besede, ko sva se pogovarjala o zadnjih dnevih Jugoslavije. Dejal mi je: "Ne veš, kako so se mi evropski politiki lagali. Nič od tega, kar so obljubljali za ohranitev SFRJ, niso izpolnili. Kljub temu, da so se uradno, javno opredeljevali za ohranitev skupne jugoslovanske države."

Dobro desetletje po prihodu v Slovenijo, kamor si sledil soprogi, Slovenki, si se v družinskem podjetju Balkan Consulting trudil povezovati slovenska in tuja podjetja z izginjajočim se balkanskim trgom. Kaj ti je na tisti čas ostalo najbolj v spominu; in v čem so se takratni direktorji razlikovali od novodobnih?

V tem času, torej obdobju od leta 1996 do 2006, ko sva delala skupaj pri povezovanju slovenskih podjetij z območjem Balkana, ne le nekdanjih jugoslovanskih trgov, ampak tudi Bolgarije, Grčije in Turčije, sem z zadovoljstvom promoviral ponudbe in priložnosti slovenskih podjetij.

Spomnim se enega srbskega gospodarstvenika, ki sem ga srečal pozneje, in sicer leta 2019 v Celju. Prebral je mojo knjigo Slovenija, Balkan, Evropa in me presenečeno vprašal: "Kaj se je zgodilo s Slovenijo; to ni ista država, o kateri si ti govoril in nas spodbujal, da z njo poslovno sodelujemo?" Skomignil sem z rameni in mu potrdil: "Res je, to ni ista država o kateri sem vam jaz takrat pripovedoval."

In v čem je torej današnja slovenska država tako drugačna od tiste, v katero si bil podjetniško aktivno vpet v tistem obdobju?

Slovenski direktorji s katerimi sem takrat sodeloval so bili drugačni. V mislih in dejanjih so imeli predvsem interes svojega podjetja. Šele na drugo mesto se je uvrščal njihov osebni ali strankarski interes. Dobiček je bil rezultat proizvodnje, poslovanja in produktivnosti. Ni bilo sodelovanja na borzah in javnih razpisih, ki so danes, vsaj tako se mi zdi, glede izbranih kandidatov že vnaprej določeni.

Po mojem mnenju se je vse začelo spreminjati na slabše po letu 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije (EU) in je Drnovšek prenehal aktivno sodelovati v politiki. Njegova misel je bila, češ, če že bomo imeli kapitaliste, potem je boljše, da imamo svoje kot tuje. Ti kapitalisti so bili v večini stari socialistični direktorji, ki so spoštovali svoja podjetja in delavce v njih.

Po omenjenem letu je prišlo do nekaterih pomembnih sprememb, ki so vplivale na prihodnost Slovenije. EU postaja resnični upravitelj države Slovenije; oni promovirajo nov način poslovanja in ustvarjanja profita. Proizvodnja in produktivnost sta prenehala biti ključnega pomena. Pomembnejše je postalo sodelovanje na borzah, pridobivanje kreditov in razprodaja podjetij ter špekulativni nakupi... In seveda razrasla se je korupcija, ki so jo v Slovenijo prinesli tuji vlagatelji, predvsem prek nakupov nekoč paradnih slovenskih podjetij in sodelovanja na javnih razpisih.

Tuji investitorji so prihajali v Slovenijo, da kupijo podjetje pod ceno oziroma poceni in ga nato preprodajo novemu kupcu dosti dražje. Biznis torej. Primarni postajajo nakupi in prodaje, ne proizvodnja, še manj so pomembni interesi zaposlenih. Domači kapitalisti so kot posledica političnega boja med levimi in desnimi, ki se je razplamtel v državi, postali tajkuni.

Omenjaš besedico tajkun, ki se je v slovenskem prostoru prijela predvsem kot slabšalna oznaka za nekatere nekdanje direktorje, - nekateri so pristali tudi v zaporu - ki naj bi z lastninjenjem nekdanjih družbenih podjetij postali del novodobnega kapitalističnega sveta v Sloveniji.

Rdeči tajkuni so se razbohotili, ko so bili na oblasti levi, klerikalni tajkuni pa, ko so na oblast prišle desne politične opcije. Hkrati je ob tem nastajanju tajkunov potekal tudi proces njihovega uničevanja. Torej, ko je bila na oblasti leva politična opcija je lovila in uničevala desne tajkune in obratno. Obe politični opciji pa sta imeli skupni imenovalec in ga še imata, kar pomeni, da se udinjata tujcem. Kajti tujci so postali njihovi gospodarji; o roki, ki ti reže kruh, pa seveda nikoli ne govoriš slabo.

Seveda to ne pomeni, da v Sloveniji danes ni tajkunov. Nekaj starih je preživelo levo-desne čistke. Po letu 2004 pa so nastali novi tajkuni. Posebno vprašanje je, na kakšen način so ti novi fantje tranzicije postali tajkuni oziroma v čem se razlikujejo od tistih iz obdobja dr. Janeza Drnovška. Po mojem mnenju se razlikujejo predvsem po načinu ustvarjanja dobička in pridobivanja statusa tajkuna. Do leta 2004 so bili namreč tajkuni tisti, ki sta jih levica ali desnica določili oziroma jima dali bianco menico, da postanejo kapitalisti. V zahvalo za uvrstitev med elito so del svojega profita na tak ali drugačen način vračali svojim političnim somišljenikom. Po letu 2004 tajkuni postanejo tudi tisti, ki niso privesek domačih politikov, ampak so postali del evropskega in svetovnega biznisa. To pomeni, da so prerasli dobo, ko se je gospodarje iskalo med slovenskimi politiki, ampak so jih našli med evropsko birokracijo in v svetovnih investicijskih skladih.

Druga, še bolj pomembna razlika je, kako tajkuni prihajajo danes do kopičenja profita in bogastva. V času Drnovška je bil profit predvsem rezultat proizvodnje in produktivnosti; slovenske blagovne znamke, ki so bile na vrhuncu moči so bile spoštovane, in to ne le na Balkanu, ampak tudi v drugih državah Evrope. Po Drnovšku je profit postal predvsem rezultat sodelovanja v kreiranju novega svetovnega reda.

Kaj misliš s trditvijo, da je novodobno bogatenje predvsem rezultat sodelovanja pri oblikovanju novega svetovnega reda?

Pri tem imam v mislih predvsem nove programe, kot so zelena agenda, svetovne vojne, virusi in cepiva, strategije o depopulaciji sveta in še kaj bi lahko omenil.

Kako gledaš na to, da je Slovenija dejansko prodala svoje nekdanje blagovne znamke. Ko je večina na referendumu za osamosvojitev Slovenije - tudi sama sem bila med njimi - izglasovala samostojno državo, je zgledalo nestvarno, da bomo razprodali družinsko srebrnino, torej podjetja, ki so jih ustvarjale generacije naših predhodnikov. Nekaterih ni več, na primer mariborskega Tama, s trga oziroma v stečaj odhaja po skoraj sto letih poslovanja pravkar še eno štajersko podjetje, to je MLM. Toda znamke kot so Droga, Žito, Gorenje, Panvita so na primer v tujih rokah. Pravijo, da kapital nima barve, da so tuji gospodarji boljši, da se nam s prodajo odpirajo večji trgi. Je mar temu res tako?

Delno sem že odgovoril na prvi del tega vprašanja. Oziroma kaj vse je vplivalo na razprodajo domače srebrnine. Obstajajo trije pomembni dejavniki. Prvič, nove vrednote, pri katerih uspeh firme ni v proizvodnji, kakovosti izdelkov ali storitev, temveč v obračanju denarja, zadolževanju in sodelovanju z investicijskimi skladi. Drugič, novi časi, v katerih je Nemčija postala gospodar EU in njenih ustanov, še posebej Evropske investicijske banke (EIB). Tretjič, stare, nekdanje socialistične direktorje je zamenjala nova generacija sodobnih menedžerjev, ki niso imeli nobenih političnih ali družbenih idealov razen »zelenih« papirjev pred očmi.

Do leta 2004 je bila Slovenija majhna in gospodarsko razvita država. Lahko bi rekli, da je bila majhna, sebična in ponosna država na severu Balkana. Danes je Slovenija majhna, poslušna in hlapčevska država na obrobju EU.

Ker je Slovenija razprodala svoje uspešne blagovne znamke v predelovalni industriji, lahko le trepeta zaradi krize, ki je na obzorju nemške avtomobilske industrije. Nanjo je namreč eksistencialno vezana kot dobaviteljica posameznih avtomobilskih delov, ki jih Nemčija ne proizvaja zato, ker se ji to preprosto ne izplača.

Odgovor na drugi del tvojega vprašanja je v resnici odgovor na vprašanje o tem, kako je Slovenija, in ne le ona, padla na zelo slabo izhodišče za svojo nadaljnjo prihodnost. Naj to podkrepim s podatkom, da je bruto zunanji dolg države in gospodarstva okrog 57 milijard evrov. Neto javni dolg države Slovenije do tujine je okrog 17 milijradi evrov oziroma je podoben nekdanjemu dolgu celotne skupne države! Po osamosvojitvi je bil zunanji dolg Slovenije težak okrog 600 milijonov dolarjev. Če dolguješ tujini takšne milijardne zneske potem lahko o samostojnosti države le sanjaš. Podobno je v drugih državah bivše Jugoslavije.

Ampak krivci za to niso politiki in gospodarstveniki v vseh teh državah, ampak naša preteklost v času skupne jugoslovanske države. Živeli smo v državi, ki se ni mogla pohvaliti z demokracijo, s svobodo medijev, predvsem pa smo živeli po načelih planskega in ne tržnega gospodarstva. Po Titovi smrti so ekonomisti deset let kovali načrte o pretvorbi birokratsko planskega v tržno gospodarstvo. In seveda so nam vsem, ki smo to želeli, bile ideal kapitalistične države. Verjeli smo njihovi propagandi, da uspešni ljudje in podjetja lahko uspejo na trgu. In takšno gospodarstvo smo želeli ustvariti tudi v bivši Jugoslaviji.

Poleg parole Evropa zdaj je bila prav privatizacija tako rekoč neka mantra v vseh nekdanjih jugoslovanskih republikah. Kot prispodoba, da bo prihod tujega kapitala prinesel tako želen gospodarski razcvet in višji standard ljudi.

Res je. Toda problem je v tem, da so dediči bivše skupne države, ki jo je uničila neumnost politikov in ljudi, ohranili iste ekonomske in politične ideale zahoda. Eden od njih je bil prav omenjen ideal privatizacije. Torej prodati svoje podjetje tujcu in tako pridobiti njegove izkušnje v proizvodnji in produktivnosti ter si seveda zagotoviti še dostop do novih trgov. Privatizacija oziroma prodaja svoje uspešne firme tujcu, da bi podjetje postalo še bolj uspešno, je postal ekonomski in politični ideal v vseh novo nastalih državah, naslednicah rajnke SFRJ. In tudi širše, na celotnem območju nekdanjih vzhodnih socialističnih držav.

Tudi sam sem bil zastrupljen s takšnim vplivom kapitalizma na našo ekonomijo in družbo. Oziroma sem bil del tistih, ki so verjeli, da privatizacija prinaša uspeh tako za domače podjetje kot za državo. Šele kakšnih 15 let po razpadu skupne države sem dojel, da so nas zahodni kapitalisti prevarali. To so naredili zato, da bi se dokopali do naših uspešnih podjetij, surovin, energentov, tržišča in poceni delovne sile. V prvi vrsti pa je bil njihov interes ta, da z zadolževanjem zasužnjijo dediče bivše SFRJ.

Resnični krivci za to razprodajo pod krinko privatizacije smo dejansko mi, tako imenovana inteligenca te nekdanje skupne države. Sprejeli smo namreč zahodno kapitalistično propagando kot resnico.

Opravičilo za nas je v tem, da je bila država v tistem obdobju deloma zaprta za pritok informacij iz tujine. Ali povedano drugače: prejemali smo jih selekcionirano, torej so nam bile dostopne predvsem informacije, ki so bile v takratnem interesu tujega kapitala in tujih držav.

Naslednji razlog, ki je vplival na žalostno usodo nekdanjih jugoslovanskih republik je v tem, da so se časi v Evropi spremenili. Posebej to velja za EU, ki je bila včasih ideal tega območja. Vse manj je bilo "greenfield" investicij, ampak je šlo vse bolj v smer razprodaje obstoječih podjetij tujcem. Pomembno je torej, s kakšno namero pride tuj kapital v neko državo. Mi smo verjeli, da bodo tujci prihajali z namenom, da bi spodbujali rast podjetij in bi ustvarjen dobiček prispeval k razvoju države. V glavnini smo doživeli prihod tujega, špekulativnega kapitala. Slednji profita ponavadi ni vlagal v razvoj podjetja, ampak ga je plemenitil izven slovenskih meja.

Tvoje bivanje v Sloveniji in spoznavanje njenih kotičkov in ljudi lahko razdeliva na štiri dele. Dobro desetletje sva bila v Ljubljani, ko si bil zelo aktiven kot svetovalec za tržišča Balkana, za tem je sledilo desetletje v Mozirju in Zgornji Savinjski dolini, kjer si deloval kot nepremičninski posrednik in upokojitev dočakal prek javnih del v vlogi gozdarskega delavca. Za tem smo štiri leta med sinovim obiskovanjem gimnazije preživeli v Celju, dobri dve leti v Velenju. In zdaj sva že dobrega pol leta v hiški v naravi v Ljutomeru. Kakšen je tvoj vtis o slovenskem človeku in tukajšnji politiki?

Slovenske ljudi bi razdelil na tiste, ki so del oblasti in preostalo večino, ki bi jo poimenoval kar običajni ljudje. Slovenski politiki, intelektualci, novinarji... so v večini izbrali hlapčevanje politiki Evropske unije, tujemu kapitalu in promociji polresnic ali neresnic. Stroka in profesija posameznika je podrejena njegovemu osebnemu interesu. Država, usoda podjetij in državljanov je, razen v besedičenju, na zadnjem mestu tako kar se tiče interesov politike kot samih intelektualcev.

Večina elite je komformistična in se je pripravljena boriti edino za svoje osebne interese ali interese politične stranke, ki ji pripada ali verjame v njene resnice. Krivec za to niso predvsem ljudje, ampak obdobje, v katerem živimo in v katerem je vse več nasilja. Vsi ideali kolektivnega zahoda, kot so mednarodno pravo, zasebna lastnina, bančna varnost... so negirani v interesu rusofobije in izraelskega genocida v Gazi.

Za razliko od elite je običajni človek v Sloveniji deloma drugačen. Večina je poneumljena, kar sem lahko pričakoval. Presenetila pa me je manjšina, ki vse bolj dvomi v uradne resnice. Tudi, če je minilo več kot 30 let od življenja v socializmu, del ljudi še vedno verjame v socialno pravico, pomoč človeku v stiski, sindikalni boj za pravice delavcev ...

Srečna okoliščina za Slovenijo v sedanjem času splošnega kaosa je, da je majhna in živi na obrobju EU in njene globalne politike, ki ni vedno v interesu njenih državljanov. V Sloveniji se manj odprto kot v drugih delih držav članic sprejema zelena agenda, spodbujanje spreminjanje spola otrok in najstnikov, filozofija LGTB+ in podobno. Kot primer pozitivne razlike med Slovenijo in drugimi, še posebej velikimi državami znotraj EU, omenjam odnos do plačila pri nakupu izdelkov ali storitev. V Sloveniji še vedno sprašujemo prodajalca, če lahko plačamo s kartico, medtem ko se v drugih evropskih državah predvsem sprašuje, če lahko plačamo v "kešu".

Slovenija je še vedno bolj svobodna in demokratična država kot so to nekdanji evropski kolonialni imperiji. Seveda si slovenski politiki želijo spremeniti tudi slovensko državo v skladu z željami evropskih birokratov. Pri tej transformaciji gredo stvari še bolj počasi, kar je za nas srečna okoliščina, saj to pomeni, da bomo še nekaj časa lahko uživali v svetu, ki se neizogibno spreminja na slabše, bojim se, da v svojo najhujšo različico.

Kam, po tvojem mnenju torej pluje Evropa danes z vidika dediščine njenih ustanoviteljev in dejstva, da je svet v globalnem, tako varnostnem kot ekonomskem smislu, dejansko vrglo s tečajev. Vojne, tudi na evropskih tleh, lahko večina spremlja udobno zleknjena z naslonjačev, misleč, da k nam ne bodo pljusknile. Je mar 3. svetovna vojna resnično edino zdravilo za očitno propadanje nekdanjih imperijev, poleg ameriškega se vse slabše piše tudi evropskemu?

EU birokrati so sprejeli hlapčevanje ZDA kot so slovenski politiki sprejeli hlapčevanje evropskim birokratom. Interes države in državljanov v Evropi je nepomemben. Standard državljanov Slovenije je postranska škoda služenja interesom EU. Standard državljanov EU je kolateralna škoda služenju interesom Združenih držav Amerike. Standard državljanov ZDA je postranska škoda služenja interesom globalne države, v kateri so veliki investicijski skladi, kot so: BlackRock, banke, vojaški lobiji, think-thank skupine...

Svet je danes revolucionarno drugačen glede na to, kakšen je bil v 20. stoletju. Demokracija, svoboda medijev, mednarodno pravo, tržna ekonomija, varnost vlaganja v banke, zasebna lastnina in tudi sodelovanje na olimpijskih igrah - vse to je danes precej drugačno kot je bilo v minulem stoletju. V Parizu so na primer na OI sodelovali športniki iz Izraela - države, ki izvaja genocid nad Palestinci, pri čemer jih podpirata EU in ZDA. Sodelovanje je bilo prepovedano ruskim atletom, saj prihajajo iz Rusije - države, ki je v t.i. proksi (navidezni) vojni z NATO, ZDA in EU.

Po mnenju nekaterih se je tretja svetovna vojna že začela. Tudi, če se ni, vse kaže na to, da EU in ZDA drvita na poti k njej. Seveda je cilj ZDA, da v vojni z Rusijo sodelujejo države EU, medtem ko bi jih sami podpirali z orožjem in s krediti.

Pri tem upajo, da bi vojna in njen zaključek, kot je bilo včasih, prispevala k novemu zaletu ameriškega gospodarstva in države nasploh. Ameriške sanje politikov gredo v smeri, da se bo sedanji zunanji dolg, ki je težak okrog 36 tisoč milijard ameriških dolarjev stopil v prihodnji svetovni vojni; dolgovi bi bili stornirani, ameriške sanje pa bi se začele znova.

Naivno je verjeti, da je cilj tretje svetovne vojne profit investicijskih skladov in bank ali pa uničenje globalnih ekonomskih konkurentov, kot sta Rusija in Kitajska. Po mojem mnenju je osnovni cilj depopulizacija oziroma pobijanje večine od ta hip 8 milijard Zemljanov. Tudi vojna v Ukrajini je predvsem del te igre. Na začetku pobiti čim več Rusov in Ukrajincev, za tem pa spraviti na drugi svet še čim več državljanov EU. Drži pa, da je pred nekaj dnevi Putin zagrozil Američanom, da v primeru izbruha vojne v Evropi v ZDA ne bodo varni na svojem ozemlju kot so bili med prvo in drugo svetovno vojno.

In če se pomakneva bolj na osebno zaznavanje tvoje domovine. Pred več kot 20 leti si pridobil slovensko državljanstvo, dela v svojem matičnem poklicu pa seveda v slovenskih medijih nikoli. Leto dni si pisal za moj medijski portal Prisluhni si z Biserko kot pisec gostujočih mnenj in si prislužil črno piko dušebrižnega Društva novinarjev Slovenije. Tvoj pogled najprej na novinarstvo nekoč in danes, tudi s to omenjeno epizodo, seveda.

V resnici mi tisti, proti katerim sem se boril za ohranitev skupne države, te moje drže niso nikoli oprostili. Na različne načine so me skušali spomniti na moje "grehe". Ko sem se odločil, da zaprosim za državljanstvo Slovenije mi nekdanja JLA skoraj leto dni ni dala soglasja za izbris iz srbskega državljanstva. Verjetno so me s tem želeli opomniti na moje "grehe" v začetku 90-ih, ko sem jih kot tiskovni predstavnik takratnega predsednika zvezne vlade večkrat napadal. Hkrati sem jih tudi javno obtožil, da so izdali Ustavo SFRJ, ko so zapustili ozemlje Slovenije.

Srbi nikoli niso pozabili mojega besedila v časopisu Vjesnik, kjer sem jih leta 1988 obtožil, da želijo zrušiti skupno državo. Podobne izkušnje sem imel po razpadu Jugoslavije za tem tudi na Hrvaškem. Podobno tudi Slovenci niso pozabili, da sem nasprotoval njihovi samostojnosti in uničenju skupne države.

Slovensko novinarstvo je vedno bilo poslušno do oblasti - nekoč socialistične, danes pa evropske z ustanovami, ki želijo spremeniti naš tradicionalni svet. Konec lanskega leta sem na portalu Prisluhni si z Biserko v gostujočem mnenju napisal tekst pod naslovom Preti nam žalostna usoda naših otrok. Med drugim sem v njem kritiziral Mednarodne tehnične smernice o spolni vzgoji OZN kot tudi dokument Svetovne zdravstvene organizacije pod naslovom Standardi za spolno vzgojo v Evropi. V teh dokumentih so predlagali vrtcem in šolam, da majhne otroke učijo masturbiranja, spolnega vedenja in spolne stimulacije, da bi pridobili spolne partnerje. Vzgojiteljem so predlagali, da se petletnike uči poljubljanja, da otroci razvijejo interes tako za svoje telo kot telo drugih ... Cilj dokumentov in strategije je bil, da spol otroka ni določen z njegovim rojstvom oziroma spodbuja se spreminjanje spola in pedofilije.

Društvo za nenasilno komunikacijo me je prijavilo Društvu novinarjev Slovenije (DNS), češ, da moj zapis ne drži oziroma, da kar navajam v dokumentih ne obstaja. Potem sem dokumenta citiral v angleščini in povzel v slovenščini ter predstavil večji del zapisov iz omenjenih dveh dokumentov. DNS ni upoštevalo navedb omenjenih dokumentov, ampak me je obtožilo, da nisem spoštoval njihovega kodeksa. V bistvu sta obe društvi, tako za nenasilno komunikacijo kot omenjeno novinarsko, varovali pedofilijo in nasilno spreminjanje spola že pri otrocih in podobne novodobne "vrednote" današnjega sveta. Kakšna hlapca sta obe društvi pa priča dejstvo, da tudi, ko sem na istem portalu objavil pojasnilo k tema dokumentoma z navedbo virov, tega niso upoštevali. Ali kot pravi eden od slovenskih pregovorov: "Bili so večji papeži od papeža."

S sinom Timonom se pogovarjata o marsičem. Navduševal si ga za šport, prepričan si, da ima v sebi dobre gene, povezane z zdravljenjem, medicino; tudi po tvoji strani so bili dejansko skoraj vsi zapisani medicini, sam si nekako kljubovalno krenil na pot novinarstva. Kaj bi položil na dušo mladim, Timonu in njegovim sovrstnikom, kaj je torej najbolj pomembno v življenju?

Najbolj pomembno v življenju za mlade je, da sledijo svojim sanjam. In tudi, da se ne predajo po kakšnem neuspehu, ampak, da se učijo iz svojih napak in jih jemljejo kot izkušnjo za hojo naprej. Če želiš slediti svojim sanjam, moraš v življenju vedno iti naprej, ob tem pa se tudi vse življenje nenehno učiti. In kar je najbolj pomembno... Če si intelektualec moraš vedno dvomiti v črno-bele resnice, ki jih oblastniki želijo prikazati kot nezmotljive in večne.

Od avgusta 2023 do avgusta 2024 je bil Predrag Tašić tudi avtor Gostujočega mnenja na portalu Prisluhni si z Biserko. Intervju za portal je nastal ob obletnici gostujočih mnenj avtorja. Vse njegove zapise lahko v nadaljevanju spremljate na njegovi facebook strani Slovenija, Balkan, Evropa.

Njegovi knjigi Kako je ubijena druga Jugoslavija in Kako sam branio Ante Markovića sta razprodani, na voljo v knjižnicah. Za nakup je na voljo še nekaj izvodov njegove tretje knjige Slovenija, Balkan, Evropa po meri živali ali človeka.