V Ljutomeru je potekalo Republiško orientacijsko tekmovanje

Letošnje, že 64. zaporedno tekmovanje v najzahtevnejši taborniški disciplini, se je ravnokar zaključilo v Ljutomeru. Traserske izkušnje so dokazale, da je možno zanimivo progo speljati tudi po goricah, slemenih gričev s pogledi proti Avstriji in Hrvaški.

Vse te pa ne bi bilo mogoče, brez podpore Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, ki nas je odprtih rok sprejela medse in nam za cel vikend nudila toplo zavetje, za vodenje tako zahtevnega dogodka in kjer so nas na koncu, po premočenih štumfih in praznih telefonih pričakali sočni čevapčiči in poskrbeli za odličen zaključek vikenda.

Tekmovalci v vseh štirih ekipah PP - popotniki in popotnice, GRČE in GRČICE - starost tekmovalcev več kot 21 let, so uživali v iskanju optimalne poti od ene do druge kontrolne točke. Na videz zmotno mišljenje, da je orientacija preprosta, je marsikatero ekipo zavedla na daljšo pot ali celo preusmerila za nekaj časa z glavne osrednje poti.

Petkovemu zboru, taborniški himni in dvigu zastave, so sledile večerne aktivnosti kot je vrisovanje kontrolnih točk za celotno pot, prenos sporočila s pomočjo svetlobnih znakov, signalizacije s pomočjo Morsejeve abecede sredi temne noči in seveda poznavanje topografije.

Večina ekip je že stalnih, delo med njimi porazdeljeno; skica poti in skica terena, natančen kroki (skica terena z risanjem premičnih objektov) za katerega je kar uro odrejenega mrtvega časa, prehod minskega polja (s kompasom do stopinje natančen prehod terena), hitrostna etapa, reševanje prve pomoči, dnevna signalizacija semafor (oddaja sporočila z zastavicami v podaljšku iztegnjenih rok). Pot je pet članske ekipe vodila vse do okolice Male Nedelje, kjer so ekipe za ocenjevanje skuhale krompirjev golaž na ognjišču in postavile bivak iz šotork za čez noč. Ta mora biti kar se da pravilno postavljen, saj vreme zadnje čase lahko z dežjem preseneti praktično kadarkoli. Ni hujšega kot kapljanje in zamakanje sredi noči, ko ne vidiš prsta pred seboj in ne najdeš baterije.

Udeležba je neverjetna izkušnja, ki zahteva veliko telesne in psihične kondicije (zato se je včasih tekmovanje ponašalo z imenom slovenski taborniški partizanski mnogoboj), je preizkus prijateljstva, tovarištva in sopomoči, odličen način spoznavanja novih krajev in domačinov.

Ob prihodu domov, poslušanju pralnega stroja, ki spira nabrano blato in švic, pa se z užitkom namestiš na kavč ali ob dobri knjigi ali filmu. Spomin na dogodivščino je že v pripravah na nov delovni teden.

Aleš Ferenc
Foto: Zala Ferenc