»To delo moraš preprosto imeti rad«, pravi Nadica Tompa

V sodelovanju s portalom Prisluhni si. Z Biserko: človek, družba, narava objavljamo intervju z Nadico Tompa iz Turizma na podeželju Tompa, ki ga je opravila urednica omenjenega portala Biserka Povše Tašić. Intervju si lahko preberete spodaj in na portalu Prisluhni si.

Turizem na podeželju Tompa ima na regionalni cesti Jeruzalem - Ormož svoj smerokaz. Da bi lahko človek zaznal, kako bije srce na tej turistični kmetiji, pa je potreben klepet v živo. Nadica Tompa je zavzeta pripovedovalka družinske turistične zgodbe, ki so jo pred 17-timi leti postavili na noge: ona, mož Branko in sinova: starejši Aleš (je žal že pokojni) in mlajši Črt. Aprila letos je možu zastalo srce. Kljub šoku vnovične osebne izgube Nadica nadaljuje začrtano pot, pri čemer ji je v oporo sin, ki je prevzel vajeti nad vinogradom in pridelavo vina. Ne le o letošnji letini, še o marsičem sva poklepetali na deževen oktobrski dan. Iz sobe, v kateri naju je grel kamin, sva pogledovali proti čudovitemu razgledu na gorice, domače in tiste z Jeruzalema.

Kako se je vse skupaj začelo, od kod soprogu, ki je delal kot receptor v Radinu v Radencih in vam kot vodji prehrane v OŠ Gornja Radgona, navdih, da stkete to družinsko podjetniško zgodbo?

To je bilo kar zanimivo. Po osamosvojitvi se je začela spreminjati tudi zakonodaja s področja vinogradništva in pridelave vin. In počasi sva kupila prvi del goric, potem drugega in še šestkrat po majhne "krpice" po kakšnih 12 - 16 arov, da se je nabral hektar. Takrat so tukaj živeli starejši ljudje, ki so bili tudi malo preplašeni zaradi nekaterih novosti v zakonodaji. Na primer, škropiva za trto nisi mogel več nabaviti, če se poprej nisi udeležil predpisanih izobraževanj. Midva sva se začela izobraževati, sledila sva spremembam, zasadila nove nasade; naša pridelava vina se je povečala.

In tako me je Branko nagovarjal, da bo treba narediti malo večjo vinsko klet. Sprva nad njegovo idejo nisem bila navdušena, sta pa bila veliko bolj zagreta sinova. Pridobivali smo informacije tako na kmetijski zbornici kot pri kmetijskih svetovalkah. In želja po tem, da bi tukaj, na Stari Cesti, nekaj novega zgradili in tržili, je prevzela vse nas. Tu, kjer je pred 17-timi leti zrasla nova hiša, v kateri je danes tudi 5 turističnih sob za nočitev 16 gostov, je bila majhna kočica, ki smo jo podrli.

Od prve lopate v letu 2005 do otvoritve 3. novembra 2007 ste se soočali z različnimi izzivi. Kot pravite, so ti znani vsem, ki se lotijo investicije, saj se vedno pojavi kakšna nova želja ali pa nepredviden zaplet.

Sama sem se rada ukvarjala s kulinariko v povezavi z vinarstvom; k jedem se namreč prileže še dobro vino. In vedno sem rada delala z ljudmi, se družila. In ko smo preučili predpise in tudi takrat aktualne evropske razpise, smo se odločili za pridobitev 100 tisoč evrov nepovratnih sredstev. Kar seveda ni bilo dovolj za celotno naložbo. Samo vinska klet je stala 300 tisoč evrov. Dobrih 120 tovornjakov zemlje so odpeljali, v klet pa vgradili tudi več sto let staro opeko, klet smo velbali in malo dvignili strop ter poskrbeli za dobro akustiko v njej. Vgradili smo kar precej umetnostnega kovaštva, vzidali smo vsa hrastova vrata z ročno okovanimi ključavnicami, panti... Ko začneš nekaj delati namreč hitro ugotoviš, da ti nekaj ne ustreza, kar potegne za seboj dodatna dela, ki so seveda dodatno ovrednotena.

Midva s sinom sva bila še posebej navdušena in sva obiskovala turistične kmetije ter ugotavljala, kaj bi bilo tisto, ki človeka poleg dobre hrane in pijače najbolj pritegne. In sva nekako našla svoj odgovor na vprašanje, kaj je to, da se človek dobro počuti na neki lokaciji. Ko sem potem odšla k arhitektu Darku Štraklu iz Ljutomera sem točno vedela, kaj bi rada.

In kako ste arhitektu v enem stavku povedali to, kar naj bi Turizem na podeželju Tompa izražal tudi z objektom samim?

Naj bo objekt funkcionalen, lep, s čudovitim pogledom na gorice; da torej z gradnjo nikar ne zapremo razgleda s tega objekta.

Spoznavanje je vzajemno. Medtem ko gosti spoznavajo osrčje Prlekije in tudi druge dele Slovenije, pa imate vi na svojem pragu prav tako svet v malem.

Res je, da gre za spoznavanje ljudi v obeh smereh. Ne le človeških značajev, tudi način življenja v neki državi vsak obiskovalec vsaj malce približa svojemu gostitelju. Stalni gosti nas lahko bolj pristno začutijo, ker obiskujejo okoliške znamenitosti, odkrivajo naše posebnosti in se navdušujejo nad kulinariko.

Občutek za delo z ljudmi je v turizmu še toliko bolj pomemben. Kaj se vam zdi ključnega pomena pri vzpostavljanju prvega vtisa z gostom, ki vam potrka na vrata?

Turist mora ob prihodu preprosto začutiti, da je sprejet z neko radostjo, pristnostjo. Popelješ ga ven na zrak, mu razkažeš pogled, opozoriš na pomen trenutka tukaj in zdaj v tem čudovitem miru, ki ga nudi narava. Hkrati pa moraš začutiti, kaj si v nekem trenutku gost dejansko želi. Če pride od daleč in je zelo utrujen, se bo verjetno najprej želel stuširati in se namestiti v sobi.

"Nikoli ne bom pozabila, ko mi je ena gospa enkrat rekla: "Kako lepo je pri vas; vse cveti. Vi resnično živite s tem, kar delate", odgovori Nadica Tompa na vprašanje, če se ji je kakšna misel od njenih gostov še posebej vtisnila v spomin.

Obiskovalce in tudi način druženja med ljudmi ste imeli v mislih tudi, ko ste se lotili same izdelave vinske kleti.

Skušali smo sezidati res pravo zidanico, takšno velbano, da lahko sprejme goste, ki se pripeljejo z avtobusom na neko skupno praznovanje. Zato smo stropove za "dve šari" dvignili, da se ob skupini ljudi ne bi prostor prehitro segrel. Za posebne priložnosti, kot je na primer degustacija, ali pa takrat, ko zadoni pesem, je bilo treba upoštevati še akustiko. K nam so prihajali zbori in družbe, ki so želele zapeti kakšno pesem.

Hkrati smo upoštevali še dvoje: brskali smo po starih materialih in sodelovali z lokalnimi izvajalci. Tako je v kleti vgrajena tudi do 250 let stara opeka, domači mojstri pa so vse postorili kot je bilo treba.

Najprej ste sezidali vinsko klet in vse do leta 2014 ste delovali kot izletniška kmetija, za tem ste vpeljali tako imenovan stacionarni turizem in za večdnevne goste uredili pet sob, savno, prostor s kaminom v veliki jedilnici...

Želela sem privabiti goste iz celega sveta. In res so bili pri nas obiskovalci iz Južno afriške republike, Irske, Nizozemske... seveda tudi iz sosednih držav. Italijani še posebej radi prihajajo jeseni, prav tako so pogosto pri nas Čehi in Poljaki... ter seveda tudi domači gosti, še posebej v obdobju po koncu pandemije je slednjih največ. Odločitev za uvedbo nočitev je potegnila marsikaj za seboj; tudi to, da dejansko živim tukaj na Stari Cesti, saj moraš biti turistu v hiši vedno na voljo. Obisk tujih gostov se je z možnostjo nastanitve kar podvojil, če ne potrojil.

Kakšna pa je razlika pri samem vodenju, delovanju neke izletniške kmetije in turističnega objekta na podeželju, ki poleg nočitev nudi tudi hrano in pijačo. V čem so morda klasični lokali na boljšem, kar se tiče same birokracije in predpisov nasploh?

Pri izletniški kmetiji imaš malo več prostora za počitek oziroma, če sem bolj natančna, lažje še vse preostalo delo opraviš bolj v miru, ko nimaš napovedanih gostov. Pri stacionarnem turizmu si vpet v delo od jutra do večera, in to ne glede na to, če imaš v hiši 2 gosta ali pa jih je 50. Vse mora biti vedno generalno počiščeno, razkuženo...

Z vidika zakonodaje se je marsikaj spremenilo. Veliko več prijav in obvestil je treba posredovati preko računalnika. Ključna razlika v primerjavi z navadnim lokalom pa je pri turistični kmetiji v tem, da moraš imeti od vsega, torej od hrane do pijače, vsaj polovico lastnih pridelkov.

Medtem ko lahko nekdo v lokalu vino kupi in se izogne inšpekcijskim nadzorom glede vseh faz pridelave, pa je na turistični kmetiji drugače. Najprej moraš voditi dokumentacijo za vinograd, kakšne sorte si sadil, kdaj in s čim si škropil. Po vseh shranjenih računih in delovnih postopkih potem sledi še inšpekcija za vino, preden se to postreže gostom. V preverbo koliko imaš svojega blaga in koliko kupljenega v trgovini pride naposled še kdo iz kmetijsko gozdarske zbornice.

In včasih se zgodi, da kakšen gost morda ne razume, da nimaš na voljo kokakole, ampak mu lahko ponudiš le domač sok. Na kratko bi torej rekla, da je bistveno več garanja in nekih inšpekcijskih nadzorov na turistični kmetiji kot v kakšnem običajnem gostinskem lokalu.

Opravljate delo, pri katerem se lahko veliko naučite tudi od svojih obiskovalcev. Hkrati pa ugotavljate, kako drugačen je danes svet. Kaj lepega od nekoč je po vašem mnenju izginilo v odnosih, v vsakdanu človeka?

Pri prehrani, še posebej pri zajtrkih, res lahko marsikaj opaziš. Nemci in Avstrijci so na primer izjemno spoštljivi do hrane. Zaprosili bodo samo za en kos kruha, da ga ja ne bi metali proč, če bi ostal na mizi. V nasprotju z njimi so na primer Poljaki in Rusi bolj potratni s hrano. Naročijo še več hrane, čeprav se zdi, da vedo, da je ne bodo mogli pojesti. Gre tudi za kulturne vzorce in način življenja. Narodi smo si v marsičem različni, tudi v načinu prehranjevanja.

Zanimivi so tudi nekateri domači obiskovalci. Na terasi s čudovitim pogledom in v izjemnem miru si pridejo napolnit moči Koprčani, Ljubljančani... Velikokrat potarnajo, da imajo dovolj "svojih" turistov, da nimajo kje parkirati in ni kotička, da bi lahko v miru popili kavo.

Kar se pa sveta tiče... Bo kar držalo, da se zelo spreminja. Zaznavam več ihte, naglice, nestrpnosti. Če pojasnim slednjo. Pri nas nič ne kuham na zalogo, ne pripravljam torej hrane vnaprej. Gost mora malo počakati, ker delamo sproti, po naročilu. In včasih opazim, da bi kdo želel hitrejšo postrežbo, ampak mi nismo menza, nismo tekoči trak.

Vse bolj redki so tisti, ki znajo uživati v trenutku, ki se znajo sprostiti in morda tudi kaj zapeti. Velikokrat opazim, da je hitrost v odnosih marsikaj ubila. Ljudje sedijo drug ob drugem in se nimajo o čem pogovarjati. Ali pa dva mlada sedita drug z drugim in namesto, da bi odprla usta, si pošiljata sms sporočila. Ja, to je ta novi svet. Jaz bi rekla, da je to bolezen sodobnega časa, nekakšna odtujenost. Ob njej je vse bolj navzoča nestrpnost do sočloveka. Nasploh pa je moj občutek, da znajo tuji gosti malo bolj uživati v danem trenutku kot domači.

Aprila letos se je nenadoma zaradi zastoja srca poslovil vaš soprog Branko. Turizem Tompa je zdaj v vaših in sinovih rokah. Osebna izguba se vas je globoko dotaknila, a pravite, da ste borka, ki zre naprej.

Veste, sama smrt ni več tabu. In ko si v teh letih - sama jih štejem 70 - pač razmišljaš tudi o tem, da lahko eden od partnerjev odide prej; kajti smrt je del življenja. Saj je hudo, ampak, kaj naj? Tukaj zaklenem, se zaprem v hišo v Ljutomeru, hodim na pokopališče trikrat na dan? Ne.

Jaz sem borka še od takrat, ko sem pri dveh mesecih življenja zbolela za oslovskim kašljem. Starša sta mi pripovedovala, da sem bila dejansko tretja v vrsti, ki ji je pretil konec, kajti ta bolezen je takrat vzela že dva otroka v naši vasi. Nekaj zdravstvenih posledic sem čutila vse do konca pubertete, potem so se moje težave s pritiskom in z zmanjšano odpornostjo prenehale. Spomnim se, da sem kar precejšen del odraščanje preživela v družbi s takrat priljubljenim zdravilom Ospen 1000, ker se me je vedno kaj lotilo...

Ampak, če se vrnem zdaj nazaj k izgubi partnerja... V nekem trenutku sem si rekla, da življenje teče dalje, tudi jaz bom enkrat odšla in se bomo nekje spet vsi videli. Pomembno se mi zdi, da človek nekaj dela. Zato sem se odločila, da bom počela še naprej to, kar rada počnem; vse dokler mi bo zdravje dopuščalo. Tako izpolnim dan, počutim se koristno, gradim zgodbo naprej. Čeprav se zavedam, da se vsaka življenjska zgodba enkrat zaključi...Tudi moja se bo.

Vam je v vseh teh letih ostala v spominu kakšna prav posebna zgodba, takšna, ki jo morda poveste tudi svojim gostom? Eden od kovačev nam je ob otvoritvi v dar postavil razpelo v vinski kleti, in sicer iz vinske trte, ki jo je porezal na svojem dvorišču. Potem pa je bil leta 2014 med našimi gosti nadškof nadškof Alojzij Uran. Po kosilu smo imeli še degustacijo v vinski kleti in sem ga povprašala, če bi nam to razpelo posvetil. Odgovoril je, da seveda lahko in je odšel v avto po kadilo in ob posvetitvi razpela je tako zapel kot da bi poslušali cel oktet. To je bil resnično doživet trenutek, o katerem rada pripovedujem našim gostom. Ob tem jih povabim, da si kaj lepega zaželijo. Ob razpelu smo namreč postavili še zvonček želja in tukaj je tako dobro energija, da si človek resnično lahko kaj lepega zaželi.

Pravite, da vam pri delu pomaga sin, imate tudi eno zaposleno sodelavko za strežbo hrane. Je torej naslednik znan; morda med vnuki?

Vnukov nimam. Sin pa ugotavlja, sploh takrat, ko se nakopiči preveč vsega, da preveč garava. Končni izplen ali če hočete materialni učinek ni takšen, kot bi lahko bil, oziroma nazaj se ti ne povrne toliko kolikor vložiš. In po 17 letih je tudi pri hiši že treba kaj popraviti in obnoviti. Nasploh danes niso nič rožnati časi. Bova videla, kaj bo na koncu, delava in se sproti prilagajava.

Bliža se čas, ko se iz mošta dela vino. Imate dobrih 3.500 trsov vinske trte. Pravite, da bo letošnja letina odlična.

Letos se moram res pohvaliti, kar me veseli, saj bo vinska letina izjemna. Morda smo imeli tudi malo sreče, da nam zmrzal v začetku junija ni povzročila večje škode na grozdju, prav tako tudi toča ne. Jagode so bile še drobne, ne dovolj razvite, odpadle so in se je vse nekako uredilo. Tudi bolezni vinske trte nismo imeli. Naš paradni konj, vrsta Chardonay, ima kar 95% vsebnost sladkorja in tudi druge sorte so izjemne dobro uspele, vse od šipona, ki bo fantastičen letnik, do rizlinga. Pričakujem okrog 4 tisoč litrov vina.

Opažam, da se tudi navade pitja vina pri ljudeh spreminjajo. Mislim, da se popije manj alkohola kot je to veljalo nekoč. Po kovidu ni več tistih celonočnih zabav. Mogoče gre tudi za pozitivno osveščanje med ljudmi, saj vemo, da je vinska kapljica zdrava v pravih, zmernih količinah. Nasploh opažam, da so ljudje bolj pozorni pri hrani, saj je vse več takšnih, ki se želijo prehranjevati zdravo, prav tako pa imajo mnogi zdravstvene težave. Pri pripravi hrane smo pri nas pozorni na različne alergene, saj se zavedam, kako lahko majhna količina glutena komu povzroči velike težave.

Če se iz vašega sedanjega upokojensko-turističnega statusa vrnemo v aktivno delovno dobo, morava omeniti, da ste kot vodja šolske prehrane bdeli nad tem, da so otroci jedli čim bolj zdrave malice in šolska kosila. Kako danes od daleč spremljate šolsko prehrano; vemo, da je v delu javnosti kar nekaj pripomb nanjo?

Kolikor sem na tekočem, mislim, da se v šolah kar dobro prilagajajo sodobnim prehranskim merilom in zagotavljajo pestre obroke. Kar se tiče pestrosti prehrane včasih temu ni bilo tako. Vsi so jedli beljakovine živalskega izvora. V mojem obdobju še nismo imeli možnosti vegetarijanskega obroka v šolah. Tudi živila danes pripravljamo povsem drugače. In če kdo ne mara mesa lahko beljakovine dobro nadomestimo s kakšno jedjo iz fižola. Dobro je tudi, da se v šolsko prehrano s svojimi pridelki vključujejo lokalni pridelovalci.

In kaj bi si tukaj v osrčju Prlekije, le dobrih 10 kilometrov iz Ljutomera, želeli v vlogi ponudnice turističnih storitev na podeželju, natančneje na Stari Cesti?

Sodelovanje na različnih področjih življenja je zelo pomembno. Zavedam pa se, da se vsega, kar bi si morda želeli, ne da postoriti na kratek rok. Tukajšnje turistično društvo na Stari Cesti je zelo dejavno s kopico prireditev.

Želela bi si morda malo širše ceste; saj veste, da je ta precej ozka. In pa vsaj tu in tam kakšno razsvetljavo, z usmerjeno svetilko v tla, da ne bi povzročali svetlobnega onesnaženja. Veste, da sem včasih kar v skrbeh za svoje goste, ko se zvečer odpravijo na sprehod z otroki, da bi jih malce utrudili pred spanjem. Zunaj je namreč črno kot v rogu.

Kar se infrastrukture tiče bi bilo dobro urediti še kakšne peš poti in kolesarske povezave; na primer do bližnjega zdravilišča Bioterme v Mali Nedelji ali pa ob cesti na Jeruzalemu, kjer je veliko kolesarjev in pohodnikov. Ni nujno, da bi bile te poti asfaltirane; pomembno je, da bi bile primerno urejene in osvetljene.

Še več takšnih in podobnih zgodb lahko preberete na portalu Prisluhni si. Za poslovno sodelovanje v začrtanem projektu Zgodbe slovenskih krajev lahko tudi kontaktirate Biserko na 041 640 458 ali biserka@zbiserko.si
Med nami je ogromno zanimivih, pridnih, poštenih ljudi, ki nam lahko s svojimi življenjskimi zgodbami približajo tudi čudovite podobe slovenskih krajev.