Samostojno razstavlja Zdenko Krpan
Februarska razstava v avli radenskega DOSOR-ja
Slika DOSOR-ju
V razstaviščni avli DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, so 2. februarja zvečer odprli samostojno razstavo likovnih del, katerih avtor je 56-letni Zdenko Krpan iz Gornje Radgone.
Ker je član Likovnega društva Gornja Radgona, je o njem spregovorila predsednica tega društva, Tatjana Mijatović, ki je med drugim dejala: »Sem
članica tega društva že pet let, a do lani za slikarja Zdenka nisem
vedela. Ni se udeleževal društvenih aktivnosti, a ob enem izmed mojih
obiskov v Gornji Radgoni lansko leto, ko sem konec aprila prevzela vlogo
predsednice društva, mi je prijatelj (slikar Zdravko Dolinšek)
povedal zanj. Obiskala sva ga in nagovorila sem ga za aktivnost v
društvu. Od tedaj dalje se zopet udeležuje likovnih kolonij in
društvenih razstav, zatorej je tokrat na ogled tudi njegova samostojna
razstava po dolgih letih ustvarjanja.«
Avtor slik, Zdenko Krpan, pa se sam spominja: »Rodil sem se 7. januarja 1956 v Postojni. Otroška leta sem preživljal v mali vasici – Male Žablje v bližini Vipavskega križa, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Tam sem spoznal zanimivosti srednjeveške arhitekture in lepote starih slik. Le-to je mogoče, poleg lepe narave, bil eden od vzrokov, da sem se začel ukvarjati s slikanjem. Po končani osnovni šoli smo se preselili v Ajdovščino, kjer sem se pri tamkajšnjem gradbenem podjetju Primorje izučil za zidarja. Leta 1988 sem se poročil in preselil v Gornjo Radgono. Tu sem opravljal kar nekaj različnih del: od izdelovalca glasbil pa vse do restavratorstva. Zadnjih osem let sem bil zaposlen v Škofijskih restavratorskih delavnicah v Mariboru. Spomini na moje »slikarske« začetke segajo v rana otroška leta. Bilo je decembra, ko je sveti Miklavž obdarjal pridne otroke. Moj dve leti starejši brat je dobil pobarvanko in barvice, jaz pa … nič od tega. Jeza, žalost, zavist. Da bi oče potolažil moj strašni jok, je ošilil trsko in jo pomočil v črnilo. Potegnil sem po papirju, to je bilo to – žal pa ni dolgo trajalo. Moja prva slika na platno pa je ostala nedokončana, ker mi je prej zmanjkalo barv, pa ne zato, ker bi bila tako velika, ampak zato, ker nisem vedel, da mora platno – rjuha biti grundirano. V Ajdovščini smo ustanovili likovno društvo in od takrat se je zvrstilo lepo število razstav: okrog 25 samostojnih, skupinskih pa okrog 80. Udeležil sem se tudi številnih likovnih kolonij in ex-temporov. Na moje delo je prav gotovo vplivalo tudi osem let dela v restavratorstvu, saj študiranje starih mojstrov, poskus vživetja v njihov način razmišljanja in dela prav gotovo v človeku pusti bogate izkušnje. Res pa je, da moraš pri tem delu »sebe« oz. svoj način dela pustiti ob strani. Sedaj živim in delam v Gornji Radgoni, kjer sem tudi član likovnega društva.«
Ob eni njegovih razstav je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Ana Marija Stibilj zapisala: »Zdenko Krpan je na svojem življenjskem popotovanju zakorakal na vabljivo, vznemirljivo, hkrati pa tvegano pot v svet umetnosti. Pri tem ga je vodila močna notranja želja po izpovedi o bogastvu sveta, ki ga obdaja in ki ga z iskreno in doživeto likovno govorico želi pokloniti tudi drugim. Zdenko Krpan vztraja, čeprav je pot neizprosna, še posebej, ker gre za samorastniškega slikarja. V njegovih upodobitvah narave je s pomočjo mehkih, pastoznih nanosov, predvsem zelene, modre in rjave barve, zgradil svojstven likovni svet, ki izžareva moč barvnega izraza. Zanimive barvne učinke dosega s kontrastiranjem svetlih in temnih nanosov. Njegove novejše krajine so v primerjavi z nekoliko starejšimi prepričljivejše in vitalizem v njih se stopnjuje. Kljub širokim potezam čopiča gradi trdno in kontrolirano zgrajeno kompozicijo, nastajajočo iz barve in svetlobe. Gledalcu se odpira pogled v rajski vrt, zunaj katerega resnično ne more ostati. Priljubljen motiv so mu tihožitja. Ozadja obogati z naslikano draperijo, ki pripomore, da predmeti mrtve narave v prostoru zaživijo v vsej svoji plastičnosti. Na tak način so ustvarjene realne podobe, ki že mejijo na idealno. Prvenstveno vodilo mu je estetsko učinkovanje. Z odločno slikarsko potezo in ob uporabi široke barvne palete na slikarski površini zaživijo vaške in mestne vedute, z vsemi svojim značilnostmi in posebnostmi. Barvni nanosi so karakterno krepki, včasih pa niansirani. Slike so pretehtano in premišljeno barvno oblikovane. To je svet, ki žari v pomladni svetlobi, svet v katerem se poigravajo svetloba in sence. Poudarjanje senc in težnje k študiju perspektive pomagajo k oblikovni celovitosti slike. Lirična izpoved Krpanovih del izžareva njegov odnos do sveta, izraža njegova videnja in doživljanja, hkrati pa njegova dela dobivajo tudi dokumentarno vrednost.«
Ob otvoritvi razstave je nastopila povsem sveža skupina mladih glasbenikov - študentov (ki še nimajo imena skupine: s harmoniko Laura Kolednik, s kitaro Denis Kolednik, z bas kitaro Saša Senger in pevka Tina Želj), a razstava likovnih del Zdenka Krpana bo v DOSOR-ju na ogled do konca februarja.
Avtor slik, Zdenko Krpan, pa se sam spominja: »Rodil sem se 7. januarja 1956 v Postojni. Otroška leta sem preživljal v mali vasici – Male Žablje v bližini Vipavskega križa, kjer sem tudi obiskoval osnovno šolo. Tam sem spoznal zanimivosti srednjeveške arhitekture in lepote starih slik. Le-to je mogoče, poleg lepe narave, bil eden od vzrokov, da sem se začel ukvarjati s slikanjem. Po končani osnovni šoli smo se preselili v Ajdovščino, kjer sem se pri tamkajšnjem gradbenem podjetju Primorje izučil za zidarja. Leta 1988 sem se poročil in preselil v Gornjo Radgono. Tu sem opravljal kar nekaj različnih del: od izdelovalca glasbil pa vse do restavratorstva. Zadnjih osem let sem bil zaposlen v Škofijskih restavratorskih delavnicah v Mariboru. Spomini na moje »slikarske« začetke segajo v rana otroška leta. Bilo je decembra, ko je sveti Miklavž obdarjal pridne otroke. Moj dve leti starejši brat je dobil pobarvanko in barvice, jaz pa … nič od tega. Jeza, žalost, zavist. Da bi oče potolažil moj strašni jok, je ošilil trsko in jo pomočil v črnilo. Potegnil sem po papirju, to je bilo to – žal pa ni dolgo trajalo. Moja prva slika na platno pa je ostala nedokončana, ker mi je prej zmanjkalo barv, pa ne zato, ker bi bila tako velika, ampak zato, ker nisem vedel, da mora platno – rjuha biti grundirano. V Ajdovščini smo ustanovili likovno društvo in od takrat se je zvrstilo lepo število razstav: okrog 25 samostojnih, skupinskih pa okrog 80. Udeležil sem se tudi številnih likovnih kolonij in ex-temporov. Na moje delo je prav gotovo vplivalo tudi osem let dela v restavratorstvu, saj študiranje starih mojstrov, poskus vživetja v njihov način razmišljanja in dela prav gotovo v človeku pusti bogate izkušnje. Res pa je, da moraš pri tem delu »sebe« oz. svoj način dela pustiti ob strani. Sedaj živim in delam v Gornji Radgoni, kjer sem tudi član likovnega društva.«
Ob eni njegovih razstav je umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Ana Marija Stibilj zapisala: »Zdenko Krpan je na svojem življenjskem popotovanju zakorakal na vabljivo, vznemirljivo, hkrati pa tvegano pot v svet umetnosti. Pri tem ga je vodila močna notranja želja po izpovedi o bogastvu sveta, ki ga obdaja in ki ga z iskreno in doživeto likovno govorico želi pokloniti tudi drugim. Zdenko Krpan vztraja, čeprav je pot neizprosna, še posebej, ker gre za samorastniškega slikarja. V njegovih upodobitvah narave je s pomočjo mehkih, pastoznih nanosov, predvsem zelene, modre in rjave barve, zgradil svojstven likovni svet, ki izžareva moč barvnega izraza. Zanimive barvne učinke dosega s kontrastiranjem svetlih in temnih nanosov. Njegove novejše krajine so v primerjavi z nekoliko starejšimi prepričljivejše in vitalizem v njih se stopnjuje. Kljub širokim potezam čopiča gradi trdno in kontrolirano zgrajeno kompozicijo, nastajajočo iz barve in svetlobe. Gledalcu se odpira pogled v rajski vrt, zunaj katerega resnično ne more ostati. Priljubljen motiv so mu tihožitja. Ozadja obogati z naslikano draperijo, ki pripomore, da predmeti mrtve narave v prostoru zaživijo v vsej svoji plastičnosti. Na tak način so ustvarjene realne podobe, ki že mejijo na idealno. Prvenstveno vodilo mu je estetsko učinkovanje. Z odločno slikarsko potezo in ob uporabi široke barvne palete na slikarski površini zaživijo vaške in mestne vedute, z vsemi svojim značilnostmi in posebnostmi. Barvni nanosi so karakterno krepki, včasih pa niansirani. Slike so pretehtano in premišljeno barvno oblikovane. To je svet, ki žari v pomladni svetlobi, svet v katerem se poigravajo svetloba in sence. Poudarjanje senc in težnje k študiju perspektive pomagajo k oblikovni celovitosti slike. Lirična izpoved Krpanovih del izžareva njegov odnos do sveta, izraža njegova videnja in doživljanja, hkrati pa njegova dela dobivajo tudi dokumentarno vrednost.«
Ob otvoritvi razstave je nastopila povsem sveža skupina mladih glasbenikov - študentov (ki še nimajo imena skupine: s harmoniko Laura Kolednik, s kitaro Denis Kolednik, z bas kitaro Saša Senger in pevka Tina Želj), a razstava likovnih del Zdenka Krpana bo v DOSOR-ju na ogled do konca februarja.
