Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer vabi na produkcijo Pod reflektorji

Gledališka in filmska ustvarjalnost dijakov GFML vas vabi v svet telesa, poetičnosti in družbenih vprašanj

Prlekija-on.net, petek, 4. april 2025 ob 10:11

Produkcija Pod reflektorji

Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer vabi na produkcijo Pod reflektorji, ki bo v ponedeljek, 7. 4. 2025, ob 19. uri v Grossmannovi dvorani na GFML. Predstavili se vam bodo dijaki umetniške gimnazije, 4. U-oddelka, z gledališko predstavo dramskega besedila Anje Novak, Tekst telesa in kratkim igranim filmom Naj bo.

Kratek opis predstave

Tekst telesa je sodobno dramsko besedilo, ki s svojo inovativno strukturo in vsebino prinaša svežino v dramatiko. To je beseda, ki je meso na papirju, a zgolj skelet na odru. Jaz sem Telo, tukaj sem, pred vami, in počasi kolapsiram. Ne le da odpira pomembna družbena in intimna vprašanja, temveč to počne na način, ki prepleta pripoved, poetičnost in fizičnost. Njegova neposrednost in kompleksnost izzivata gledalca, obenem pa besedilo ostaja problemsko in politično angažirano, saj razkriva strukture moči, zatiranja in telesnih izkušenj skozi različne generacije žensk. Osrednji nosilec zgodbe ni posamezen lik, temveč telo samo, ne zgolj kot fizična forma, temveč kot pripovedovalec, nosilec zgodovine, prostor, kjer se vpisujejo travme in izkušnje. Ptica ne poje, ker ima odgovor, poje, ker ima pesem. Telo pripoveduje skozi svoje simptome, bolezni, rane in bolečine. Njegova zgodba je zgodba okolja, ki ga obdaja, odnosov, ki ga določajo, in družbe, ki ga oblikuje. Telo je hkrati platno in zapis, ki se bere skozi njegov propad: ostri členki, izklesana rebra, rdeče rane, uničena jetra. Telo je priča in dokaz, ki kriči, dokler ne pade, dokler se ne zruši. Tri generacije žensk so stkane v eno telo. Babica, ki se spopada z vprašanjem užitka in družbenimi pričakovanji o ženskosti, mati, zaznamovana s spolno zlorabo, in deklica, ki se s telesom bori skozi anoreksijo. Anoreksija je smrtno nevarna bolezen, tista s statistično najvišjo smrtnostjo med vsemi psihiatričnimi diagnozami. Toda bolezen ni zgolj individualni problem, temveč, kot pravi besedilo, "zdrav odziv telesa na bolno okolje". Telo postane politizirano, saj se osebno vedno prepleta s širšim družbenim kontekstom. Vzroki bolezni niso zgolj v posamezniku, temveč v nasilju sistema, v hierarhiji moči, v pritiskih, ki določajo, kaj telo sme in mora biti. Telo je tiho, dokler ne začne govoriti. In ko spregovori, govori glasno. Um lahko laže, lahko trdi, da je vse v redu. A telo ne more lagati, kriči, upira se, vse dokler ne kolapsira. Torej smo v gledališču? Ali kje smo? Besedilo vztraja pri tem, da je treba govoriti, preden se telo sesuje, preden simptomi postanejo edini glas. To je hkrati tudi poziv k čuječnosti, k pozornemu branju tako sveta okoli nas kot lastnih teles. Kajti telo vse vidi in sliši, čeprav bi včasih raje ostalo nemi opazovalec.

Mentorstvo: Sandi Jesenik, Karolina Erjavc, Ana Germ
Režija: Tian Fras
Dramaturgija: Tian Fras
Scenografija: Sodelujoči
Kostumografija: Sodelujoči
Koreografija: Ana Germ
Luč, zvok: Kim Kolar
Fotografija: Kristina Bohar