Županova Micka na odru Kocbekove dvorane

Ob bližajočem se koncu šolskega leta so se po uspešnih nastopih na območnem in regijskem Festivalu otroških gledaliških skupin  osnovnošolke iz Svetega Jurija ob Ščavnici predstavile tudi v domači Kocbekovi dvorani.  Pa naj si še kdo upa trditi, da »Županova Micka več nikogar ne zanima« in da bo gledališka igra pri Sv. Juriju zamrla. Tako generacijsko raznovrstno publiko si verjetno pridobi malokatera predstava, saj so dvorano napolnili gledalci od predšolskih otrok naprej pa vse do naših najstarejših, upokojencev; skratka, ljudje vseh starosti, med njimi tudi  ravnatelj OŠ Sveti Jurij ob Ščavnici  Marko Kraner in domači jurjevški župan  Anton Slana.

Županovo Micko v zanimivi izvedbi sedmih deklet pa so si ogledali tudi člani Ljubiteljskega dramskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici z njihovo predsednico Sonjo Karlo, ki je bila pri tej predstavi »desna roka« mentorici  dramskega krožka Lidiji Jarc. Lidija Jarc, v OŠ zaposlena kot knjižničarka, je »vsebino  ohranila nedotaknjeno, edino jezikovno jo je prilagodila današnji izreki, saj je v izvirniku veliko starejših, predvsem  gorenjskih narečnih posebnosti. Lana Lančič, Daniella Kosi, Sanja Petek,  Sara Forjan, Katarina Vrzel, Klementina Vrbnjak in Nastaja Hecl so tiste mlade igralke, ki so, razen Lane Lančič, ki je nastopila v vlogi Micke, in Sanje Petek, ki se je predstavila v vlogi Šternfeldovke, odigrale moške dramske osebe. Vse so nas brez izjeme prepričale, da so vse »velike ljubiteljice kulture in kulturnega«. Njihovo zavzetost in pripravljenost, da so celo med počitnicami nekaj časa namenile vajam, je pohvalil tudi ravnatelj OŠ Marko Kraner.

Linhartova komedija, čeprav gre za prevod in priredbo,  je še dandanes  zabavna in intrigantna, po mnenju poznavalcev  po »jeziku in dramaturgiji« celo zabavnejša kot  predloga  Josefa Richterja Vaški mlin (Die Feldmühle), kateri  je v  tistem  času veljal za zelo popularnega  avstrijskega pisca.  Županova Micka, ki ima tudi nesporen narodnozgodovinski pomen in tudi že nekaj nastavkov družbene satire, predvsem  glede nepismenosti  prebivalstva (podpisovanje s križem)  in nagnjenosti ljudi k »žlahtni kapljici«, utelešeno v liku Glažka, je imela ob prvi uprizoritvi 1789 več sreče kot druga Linhartova veseloigra  Matiček se ženi. Oblast,  ki je v tedanji porevolucijski Evropi v konservativnejših deželah,  kakršna je bila tedaj Avstrija,  dobro začutila Linhartovo protiplemiško in protifevdalno ost, komediji  ni odprla poti na oder. Prvič so jo lahko uprizorili šele v začetku leta 1848, ki v marsičem velja za prelomnico, in se je Slovenci žal, premalokrat spomnimo. Pa pustimo sedaj zgodovino ob strani, čeprav je za razumevanje Linhartovega dela, neizogibno pomembna.

Da pa Županove Micke ne bi pozabile mlade igralke, jim je ravnatelj podaril knjižno izdajo in k temu dodal, da jim bo knjiga kot osmošolkam in devetošolkam  prav gotovo še kdaj prav prišla, če ne drugega pri domačem branju, saj Linhart velja za slovenskega literarnega klasika in se bodo v prihodnje z njim še gotovo kdaj srečale. Dekleta pa so domov odšla z še eno knjigo, ki so jo za svoj doprinos k ljubiteljski dramski igri dobile v dar od jurjevškega Ljubiteljskega dramskega društva, to je pesnška zbirka Sinjina domačinke Monike Čuš, v katero so zapisali » naj te Talija sprejme v svoje svetišče« in dekletom to,  in pa seveda še vnaprejšnje uspešno udejstvovanje  v kulturi , tudi »od srca« zaželeli.