Zategovanje pasu tudi v primeru odnosa do zgodovine?
Niko Miholič
Nenapisano pravilo pravi, da je vladi potrebno pustiti prvih 100 dni vladanja, preden jo lahko začnemo kritizirati. Osebno menim, da je to pravilo neprimerno, saj je naloga parlamenta, čuvaja demokracije in njenih vrednot, da vrši nadzor nad vlado vsak dan, ne glede na čas vladanja.
S strani ljudstva neizvoljena vlada Janeza Janše nam servira točno to,
česar smo se volivci, ki ji nismo podarili svojega glasu, bali pred
volitvami v primeru zmage te koalicije. V strokovnem smislu se poslužuje
»šok terapije« iz časov čilskega diktatorja Pinocheta oz. teoretikov
neoliberalizma, kar pomeni, da izvaja ključne reforme po hitrem postopku
brez posvetovanja s stroko in brez razširjene diskusije v hramu
demokracije, medtem pa pozornost od reformnih tem odvrača npr. z
ideološkimi debatami, ali sejanjem strahu pred nevzdržnimi oz. izrednimi
razmerami.
Kot sem že omenil, se reforme v luči zategovanja pasu dogajajo mimo vseh demokratičnih postopkov in to kar za vrati vladnih sej brez relevantne stroke in širše debate. Pridobljene socialne pravice nam krčijo, kakor da so nam bile podarjene kot nekakšen privilegij, ne pa kot priborjene pravice proti vse večjemu pohlepu kapitalizma. Očitno stiska in tegobe državljanov prav posebej ne motijo vlade, ki mora najprej poskrbeti predvsem zase in za svoje ljudi ter zato kljub prepovedi zaposlovanja v javni upravi ponovno zaposluje svoje strankarske pripadnike (več kot 250 ljudi). S preverjenim klientelizmom, uničujočim za razvoj katerekoli družbe, vlada pač ne more prikriti svojega neiskrenega namena pri združevanju ministrstev, prenosu tožilstva pod notranje ministrstvo, dnevnih lapsusih šolskega ministra, vračanju katolicizma v dnevno politiko v nasprotju z ustavo, dvoličnem pogajanju s sindikati, omejevanju moči AUKN ter nepreglednemu združevanju družb, ki upravljajo z državnim premoženjem pod obrabljenim izgovorom nujnega varčevanja oz. zategovanja pasu.
Pri tem ne smemo pozabiti še na populistična dejanja stranke DeSUS, ki je očitno pozabila na svoje volivce, lastno identiteto ter vrednote »kvazi« socialno usmerjene stranke. Kljub zagotovilom, da bodo poskrbeli za pokojnine, je rezultat dva meseca kasneje popolnoma drugačen. A pomembno je le, da minister Erjavec hodi po svetu v svoji novi vlogi zunanjega ministra. Ali ni bilo rečeno, da bo vlada imenovala po načelu strokovnosti in sposobnosti? Populizem se nadaljuje tudi v stranki Državljanske liste, kjer Gregor Virant, ki je izgubil volitve zaradi denarnih nadomestil, danes spreminja zakonodajo v smer, da teh nadomestil več ne bo. Slaba vest ali le hinavski poskus pridobivanja političnih točk za že izgubljeno stranko?
Če pa se obregnem ob zadnjo katastrofalno potezo te vlade v luči praznovanja dneva državnosti, moram priznati, da sem dobesedno zgrožen. Vladni koordinacijski odbor za državne proslave ni povabil praporščakov Zveze združenj borcev za vrednote NOB (prav tako niso povabili praporščakov Zveze društev Generala Maistra, Društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske in Zveze društev vojnih invalidov Slovenije), saj po njihovih besedah rdeča zvezda nima kaj iskati na državnih proslavah. Najhuje pa je, da je vlada na čelu z najbolj ideološko obremenjenima strankama SDS in NSi slednje storila prav preko svojih nekritičnih podmladkov, ki so povsem izgubili stik s svojo mlado generacijo. Namesto, da bi združevali in prerasli ideološki boj, se postavljajo v vlogo nasprotnikov vrednot NOB in nenazadnje borcev ter žrtev druge svetovne vojne. Da tukaj ne gre za solistično potezo, ampak za načrtovano kampanjo, koalicija dokazuje z zmanjšanjem pokojnin borcem NOB v sprejetem zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), zmanjšanjem proračunskih sredstev veteranskim organizacijam, ukinitvijo plačevanja premije za prostovoljno zdravstveno zavarovanje za vojne veterane NOB iz proračuna in ne nazadnje z zmanjševanjem tistega dela pokojnine, ki presega znesek 622 EUR in ni bil plačan s prispevki (obveznost državnega proračuna). A tako zmanjšanje npr. ne velja za vojne veterane 1991 in ne za obsojence v dachavskih procesih, velja pa za taboriščnike v Dachau in v drugih morilskih nacističnih taboriščih.
Smo mar pozabili kdo so bili sovražniki in kdo borci za svobodo?
Dejstvo je, da danes mladi ne razumejo zgodovine in vlog v drugi svetovni vojni. Govoriti o totalitarizmu in vrednotah NOB v isti sapi je grozljivo in hkrati nespoštljivo do žrtev ter borcev druge svetovne vojne. Vrednote in borce Osvobodilne fronte oz. Narodno osvobodilnega boja nikakor ne smemo mešati z vojaki JLA ali na splošno s politično ureditvijo kasnejše socialistične Jugoslavije. Nasplošno je omenjena vladna poteza grob poseg v zgodovino slovenstva in je lahko začetek splošnega zanikanja pridobitev boja v drugi svetovni vojni oz. NOB. Ali bodo naši politiki od slej naprej znali brez zardevanja pojasniti evropskim politikom – kolegom, ki so ponosni na borbo svojih državljanov zoper nacizem ter fašizem v II. svetovni vojni in brez sramu priznavajo ta upor kot vrednoto, da se aktualna vlada sramuje lastnega NOB proti ukopatorju.
Še pomnite, kako so nam vladne stranke pred podpisom koalicijske pogodbe zagotavljale, da ne bodo odpirale ideoloških tem? Pa poglejte, kako spretno jih ustvarjajo. Ko pišem članek o ideoloških nasprotjih, oni spreminjajo zakonodajo in po hitrem postopku klestijo socialne pravice, ki so jih priborili naši starši in njihovi starši. Kolega iz ljutomerskih političnih vrst mi je pred kratkim napisal, da si redki upajo na to opozarjati. Verjetno ima prav, a hkrati se sprašujem zakaj... Kajti, dokler bomo imeli politike, ki se z napakami lastnega naroda niso sposobni soočiti, ki zgodovine ne morejo prepustiti zgodovinarjem, tako dolgo bomo Slovenci ideološko razdvojeni in kulturni boj iz konca 19. stoletja, četudi je star že več kot 100 let, bo zaradi nesposobnosti lastnega sobivanja z drugače mislečimi očitno ostal naše edino gonilo (ne)razvoja oz. grozljive stagnacije.
Kot sem že omenil, se reforme v luči zategovanja pasu dogajajo mimo vseh demokratičnih postopkov in to kar za vrati vladnih sej brez relevantne stroke in širše debate. Pridobljene socialne pravice nam krčijo, kakor da so nam bile podarjene kot nekakšen privilegij, ne pa kot priborjene pravice proti vse večjemu pohlepu kapitalizma. Očitno stiska in tegobe državljanov prav posebej ne motijo vlade, ki mora najprej poskrbeti predvsem zase in za svoje ljudi ter zato kljub prepovedi zaposlovanja v javni upravi ponovno zaposluje svoje strankarske pripadnike (več kot 250 ljudi). S preverjenim klientelizmom, uničujočim za razvoj katerekoli družbe, vlada pač ne more prikriti svojega neiskrenega namena pri združevanju ministrstev, prenosu tožilstva pod notranje ministrstvo, dnevnih lapsusih šolskega ministra, vračanju katolicizma v dnevno politiko v nasprotju z ustavo, dvoličnem pogajanju s sindikati, omejevanju moči AUKN ter nepreglednemu združevanju družb, ki upravljajo z državnim premoženjem pod obrabljenim izgovorom nujnega varčevanja oz. zategovanja pasu.
Pri tem ne smemo pozabiti še na populistična dejanja stranke DeSUS, ki je očitno pozabila na svoje volivce, lastno identiteto ter vrednote »kvazi« socialno usmerjene stranke. Kljub zagotovilom, da bodo poskrbeli za pokojnine, je rezultat dva meseca kasneje popolnoma drugačen. A pomembno je le, da minister Erjavec hodi po svetu v svoji novi vlogi zunanjega ministra. Ali ni bilo rečeno, da bo vlada imenovala po načelu strokovnosti in sposobnosti? Populizem se nadaljuje tudi v stranki Državljanske liste, kjer Gregor Virant, ki je izgubil volitve zaradi denarnih nadomestil, danes spreminja zakonodajo v smer, da teh nadomestil več ne bo. Slaba vest ali le hinavski poskus pridobivanja političnih točk za že izgubljeno stranko?
Če pa se obregnem ob zadnjo katastrofalno potezo te vlade v luči praznovanja dneva državnosti, moram priznati, da sem dobesedno zgrožen. Vladni koordinacijski odbor za državne proslave ni povabil praporščakov Zveze združenj borcev za vrednote NOB (prav tako niso povabili praporščakov Zveze društev Generala Maistra, Društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske in Zveze društev vojnih invalidov Slovenije), saj po njihovih besedah rdeča zvezda nima kaj iskati na državnih proslavah. Najhuje pa je, da je vlada na čelu z najbolj ideološko obremenjenima strankama SDS in NSi slednje storila prav preko svojih nekritičnih podmladkov, ki so povsem izgubili stik s svojo mlado generacijo. Namesto, da bi združevali in prerasli ideološki boj, se postavljajo v vlogo nasprotnikov vrednot NOB in nenazadnje borcev ter žrtev druge svetovne vojne. Da tukaj ne gre za solistično potezo, ampak za načrtovano kampanjo, koalicija dokazuje z zmanjšanjem pokojnin borcem NOB v sprejetem zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), zmanjšanjem proračunskih sredstev veteranskim organizacijam, ukinitvijo plačevanja premije za prostovoljno zdravstveno zavarovanje za vojne veterane NOB iz proračuna in ne nazadnje z zmanjševanjem tistega dela pokojnine, ki presega znesek 622 EUR in ni bil plačan s prispevki (obveznost državnega proračuna). A tako zmanjšanje npr. ne velja za vojne veterane 1991 in ne za obsojence v dachavskih procesih, velja pa za taboriščnike v Dachau in v drugih morilskih nacističnih taboriščih.
Smo mar pozabili kdo so bili sovražniki in kdo borci za svobodo?
Dejstvo je, da danes mladi ne razumejo zgodovine in vlog v drugi svetovni vojni. Govoriti o totalitarizmu in vrednotah NOB v isti sapi je grozljivo in hkrati nespoštljivo do žrtev ter borcev druge svetovne vojne. Vrednote in borce Osvobodilne fronte oz. Narodno osvobodilnega boja nikakor ne smemo mešati z vojaki JLA ali na splošno s politično ureditvijo kasnejše socialistične Jugoslavije. Nasplošno je omenjena vladna poteza grob poseg v zgodovino slovenstva in je lahko začetek splošnega zanikanja pridobitev boja v drugi svetovni vojni oz. NOB. Ali bodo naši politiki od slej naprej znali brez zardevanja pojasniti evropskim politikom – kolegom, ki so ponosni na borbo svojih državljanov zoper nacizem ter fašizem v II. svetovni vojni in brez sramu priznavajo ta upor kot vrednoto, da se aktualna vlada sramuje lastnega NOB proti ukopatorju.
Še pomnite, kako so nam vladne stranke pred podpisom koalicijske pogodbe zagotavljale, da ne bodo odpirale ideoloških tem? Pa poglejte, kako spretno jih ustvarjajo. Ko pišem članek o ideoloških nasprotjih, oni spreminjajo zakonodajo in po hitrem postopku klestijo socialne pravice, ki so jih priborili naši starši in njihovi starši. Kolega iz ljutomerskih političnih vrst mi je pred kratkim napisal, da si redki upajo na to opozarjati. Verjetno ima prav, a hkrati se sprašujem zakaj... Kajti, dokler bomo imeli politike, ki se z napakami lastnega naroda niso sposobni soočiti, ki zgodovine ne morejo prepustiti zgodovinarjem, tako dolgo bomo Slovenci ideološko razdvojeni in kulturni boj iz konca 19. stoletja, četudi je star že več kot 100 let, bo zaradi nesposobnosti lastnega sobivanja z drugače mislečimi očitno ostal naše edino gonilo (ne)razvoja oz. grozljive stagnacije.
