Stoletnica Marije Menhart v Radencih
Preživela pet državnih tvorb
Filip Matko, četrtek, 19. julij 2012 ob 12:44
V DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, je že od samega začetka tega tedna izredno veliko obiskov, kajti 16. julija je stoti rojstni dan praznovala stanovalka Marija (Rožman) Menhart.
Ob tem ji je naslednje zapisala njena sostanovalka Brigita Živec: »100
let življenja na tem razgibanem planetu je zares izreden dogodek,
posebej zato, ker ste ga doživeli v fizično in umsko dobri kondiciji.
Preživeli ste pet državnih tvorb: od avstro-ogrske monarhije, kraljevine
Jugoslavije, 4-letne nemške okupacije, socialistično Titovo Jugoslavijo
in seveda današnjo prelepo »podalpsko kokoško« - Slovenijo. Za vami sta
dve svetovni vojni in pred 21 leti naša osamosvojitvena, ki prav v teh
krajih ni bila prizanesljiva. Vaš življenjepis sem spoznala v Dosorjevem
zborniku »Ure naših dni«, pobrskala pa sem tudi po publikaciji »80 let
OŠ Radenci« in po zapiskih gospe Mauko iz Društva upokojencev Radenci.
Tako lahko povem, da je naša Marija bila rojena 16.7.1912 v bližnjih
Šratovcih, v kmečki družini s petimi otroci (troje deklet in dva dečka).
Šolo so otroci obiskovali v Gornji Radgoni, 4 km daleč od doma, seveda
peš poleti in pozimi, ko so gazili sneg do kolen. Marija je bila dobra
učenka, z najboljšimi ocenami. Zaključila je 6. razred in nato ostala
doma na kmetiji, kjer je bilo dovolj dela za vso družino. Oče Ivan
Rožman je bil napreden kmet. Vasici Šratovci in Mele sta bili med seboj
zelo povezani, kot mala občina. Vsaka tri leta je bil nekdo iz ene ali
druge vasi »mali župan« in tudi Marijinega očeta je doletela ta čast.
Tako je bila Marija pravzaprav »županova hči«. Druga svetovna vojna je
družino hudo prizadela. Mlajši brat Rudi je bil prisilno mobiliziran v
nemško vojsko, na fronti v Rusiji je bil ranjen in za posledicami ran
umrl na Poljskem, v Wroclawu. Z 19-leti je Marija, skupaj z drugimi
občani, pomagala graditi osnovno šolo v Radencih, ki sta jo pozneje
obiskovala oba njena otroka. Februarja 1942 se je poročila z Romanom
Menhartom. S pomočjo staršev sta kupila kmetijo v Hrastju Moti. V zakonu
sta se jima rodila sin Roman in hčerka Franja. Leta 1943 so Nemci iz
Bosne pripeljali otroke, ki so ostali brez staršev. Menhartovi so
sprejeli Milana, ki je postal njihov tretji otrok. Leto dni po končani
drugi svetovni vojni se je vrnil v Bosno, tam doštudiral in postal
profesor fizike in matematike. Hvaležno je vsa leta obiskoval Menhartovo
družino in še dandanes ob novem letu pošlje voščilo. Leta 1989 je
Mariji umrl mož Roman, ostala je sama na kmetiji s sinom in njegovo
bolno ženo. Hčerka Franja je pri 18-letih odšla v Nemčijo, se tam
zaposlila in si ustvarila družino. Ob globokem žalovanju za možem se je
leta 2003 Marija preselila k hčerki v Nemčijo in tam lepo in mirno
živela. Leta 2009 je hčerka zbolela in Marija se je vrnila v domače
kraje ter se odločila za bivanje v DOSOR-ju, Domu starejših občanov
Radenci. Kot pravi, je tu zdaj doma, z oskrbo je zadovoljna, saj so vsi
zaposleni z njo prijazni, kar ji veliko pomeni. Pri njenih častitljivih
sto letih je zanimiva njena razlaga: »Če me nekdo vpraša po receptu za
dolgo življenje, sem mnenja, da je to skromnost, brez pretiravanja. Na
naši kmetiji smo vsa dela opravljali ročno, šele zelo pozno s
traktorjem. Stik z zemljo mi je dal moč in občutek povezanosti z vsem,
kar živi in raste na zemlji. Delo me je krepilo in utrdilo, zadovoljna
sem bila s tem, kar smo imeli. Dandanes je med ljudmi preveč pohlepa.
Sto let je dolga doba, prinese dobro in slabo, a je hitro minilo.«
Toda Brigita Živec je ob srečanju skupine Zarja, ki jo v DOSOR-ju vodita
Andreja Klemenčič in Klaudija Zemljič, poklonila slavljenki posebej
zapisano svojo pesem z naslovom »Draga Marija – Micika ! / 100 let
živeti na tem svetu / to je umetnost svoje vrste, / premagat znati vse
tegobe / in gene obdržati čvrste. / Naj še nadalje Vam življenje /
daruje vrsto zdravih dni, / naj mirno pluje Vaša barka / brez nejevolje,
brez skrbi. / Srčno izrekamo čestitke / na Vaš svečani rojstni dan, /
vsi družno zbrani Vam želimo / koš dobre volje – dan na dan.«
Naj ob tem dodamo, da je mama slovenskega pesnika in pisatelja Kajetana
Koviča bila sestra Marijinega moža Romana. Več let je poučevala na OŠ
Radenci in ko je Marijin mož praznoval svojo 50-letnico, se je zbrala
vsa Menhartova družina. Polna hiša jih je bila, kajti v tej družini je
bil kar 13 otrok. Prisoten je bil tudi Kajetan Kovič, ki je svojemu
stricu Romanu spisal pesnitev z 18 kiticami v prleškem narečju in Marija
Menhart je ob svoji 100-letnici na pamet recitirala prvo kitico te
pesmi: »Gnes se je pri püni mizi / no pri glaži vinčeka, / pa po dugem
cajti zbrala / Menhartova rodbina…«
Na sam slovesni dan, 16. julija, so v DOSOR-ju za Marijo Menhart
pripravili posebno slovesnost. Nastopili so najmlajši iz radenskega
vrtca, zapel je pevski zbor zaposlenih v DOSOR-ju, Marija Menhart pa je
brez očal sama pred vsemi prebrala čestitko, ki ji jo je ob stotem
rojstnem dnevu poslal predsednik Republike Slovenije, Danilo Türk. Bila
je prisotna njena 63-letna hči Franja Sieber, ki z možem živi v nemškem
Ludwigsburgu ter troje njenih otrok (Marijini vnuki): Boris, Bojana in
Sandra, kakor tudi Marijina pravnuka Dominik in Alan. Ob tem naj
omenimo, da v Boračevi živi slavljenkina 90-letna sestra Rozalija
(poročena Škrlec), v Hrastju Moti pa njen 70-letni sin Roman. Ta ima
troje otrok (Marijini vnuki): Sonjo, Romano in Milana ter troje vnukov
(Marijini pravnuki): Timoteja, Kristino in Karolino. Na svoj praznični
dan je slavljenka rekla, »da sto let ni starost, pač pa dolgo
življenje.« Čestitat ji je prišel tudi župan Občine Radenci, Janez
Rihtarič, kajti Marija Menhart je najstarejša občanka te občine. Dan
pozneje tudi ni manjkalo cvetja, šopkov, daril in tort, ko so se zbrali
člani DOSOR-jeve skupine Zarja, kakor tudi ne v sredo, ko jo je posebej
obiskala delegacija Društva upokojencev Radenci, kjer je tudi
najstarejša članica (že 22 let !). Ob tem srečanju je izjavila, da je se
je v življenju ravnala po pravilu: »Delaj in ravnaj tako v mladosti, da
te ne bo sram v starosti !« Čestitko s šopkom in darilom ji je predala
predsednica DU Radenci, Jelka Hribar, Radmila Radojević pa ji je zapela
slovesno pesem.