Goran Marković in projekcija filma Že videno
Pogovor z letošnjim častnim gostom Grossmannovega festivala Goranom Markovićem
Goran Marković
V četrtek je na Glavnem trgu v Ljutomeru potekal javni pogovor z letošnjim častnim gostom Grossmannovega festivala Goranom Markovićem, ki ga je vodil srbski filmski kritik Dejan Ognjanović, avtor knjig o horror žanru, kot so U brdima, Horrori in Faustovski ekran. Po pogovoru je sledila Markovićeva projekcija horror mojstrovine Že videno.
Režiser,
scenarist in dramski pisec Goran Marković, bo na letošnjem festivalu prejel
Hudega starega mačka za življenjsko delo. Njegovi filmi, kot so Tito in
jaz, Že videno, Variola vera, Zbirni center in Državni razred so dosegli
kultni status ter postali del popularne kulture na področju nekdanje
Jugoslavije, veliko pozornosti pa so bili deležni tudi v širšem
evropskem prostoru. Njegov opus se odlikuje z raznolikostjo, saj se je
preizkusil v številnih žanrih (seveda tudi v fantastiki in grozljivki),
ki se v njegovih filmih pogosto prepletajo, stilsko pa se z izjemno
suverenostjo giblje od asketskega dokumentarističnega pristopa do
natančno domišljenih vizualnih bravur. Za vse njegove filme je značilno
močno družbeno kritično sporočilo, ki skozi pogosto humorne pripovedi o
neprilagojenih malih ljudeh, ki so le del disfunkcionalne, razpadajoče
družbe, opozarja na družbene probleme, kot so mladoletno prestopništvo
(Posebna vzgoja), socialne razlike v »brezrazredni« družbi (Državni
razred, Že videno), kriza in razpadanje sistema (Variola vera, Zbirni
center) ali vsesplošna korupcija (Tajvanska kanasta).
Goran Marković je rojen leta 1946 v Beogradu. Filmsko režijo je doštudiral na znameniti akademiji FAMU v Pragi, kjer sta mu med drugimi predavala Milan Kundera in oskarjevec Elmar Klos. Po vrnitvi v Beograd je najprej več let delal na televiziji, kjer je posnel več kot 50 dokumentarcev. Leta 1977 je debitiral z dramo Posebna vzgoja, za katero je požel številne nagrade in naklonjenost občinstva, ki se je še povečalo z leta 1979 posneto komedijo Državni razred. Po satiričnem Mojstri, mojstri (1980) je leta 1982 za pravi preplah poskrbela Variola vera, izjemen spoj filma katastrofe, grozljivke in drame, po komediji Tajvanska kanasta (1985) pa je leta 1987 posnel ultimativno jugoslovansko grozljivko Že videno, ki je svoje mesto našla tudi v svetovnih horror antologijah. Njegov zadnji film pred razpadom Jugoslavije je bila fantastična komedija Zbirni center (1989), ki ji je leta 1992 sledila nostalgična satira Tito in jaz. V letih, ki so sledila, se je Marković zaradi neugodnih razmer posvetil delu v gledališču in dokumentarcem, njegova družbena kritičnost pa je spričo strahot ob razpadu nekdanje skupne države postala še izrazitejša, kar je razvidno iz po prelomu tisočletja posnetih celovečercev Kordon (2001) in Turneja (2008). To jesen bo po nekajletnem premoru predstavil svoj novi film Ponarejevalec. Za svoje delo je Marković prejel številne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih. Je predavatelj na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in član bruseljske Evropske akademije za filmsko umetnost.
Častnemu gostu bodo nagrado podelili na zaključni slovesnosti Grossmanna 2012.
Goran Marković je rojen leta 1946 v Beogradu. Filmsko režijo je doštudiral na znameniti akademiji FAMU v Pragi, kjer sta mu med drugimi predavala Milan Kundera in oskarjevec Elmar Klos. Po vrnitvi v Beograd je najprej več let delal na televiziji, kjer je posnel več kot 50 dokumentarcev. Leta 1977 je debitiral z dramo Posebna vzgoja, za katero je požel številne nagrade in naklonjenost občinstva, ki se je še povečalo z leta 1979 posneto komedijo Državni razred. Po satiričnem Mojstri, mojstri (1980) je leta 1982 za pravi preplah poskrbela Variola vera, izjemen spoj filma katastrofe, grozljivke in drame, po komediji Tajvanska kanasta (1985) pa je leta 1987 posnel ultimativno jugoslovansko grozljivko Že videno, ki je svoje mesto našla tudi v svetovnih horror antologijah. Njegov zadnji film pred razpadom Jugoslavije je bila fantastična komedija Zbirni center (1989), ki ji je leta 1992 sledila nostalgična satira Tito in jaz. V letih, ki so sledila, se je Marković zaradi neugodnih razmer posvetil delu v gledališču in dokumentarcem, njegova družbena kritičnost pa je spričo strahot ob razpadu nekdanje skupne države postala še izrazitejša, kar je razvidno iz po prelomu tisočletja posnetih celovečercev Kordon (2001) in Turneja (2008). To jesen bo po nekajletnem premoru predstavil svoj novi film Ponarejevalec. Za svoje delo je Marković prejel številne nagrade na domačih in mednarodnih festivalih. Je predavatelj na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu in član bruseljske Evropske akademije za filmsko umetnost.
Častnemu gostu bodo nagrado podelili na zaključni slovesnosti Grossmanna 2012.
