Krajine Tatjane Mijatović v Mariboru
Razstava v prvi slovenski vinoteki Vodni stolp
Filip Matko, nedelja, 28. oktober 2012 ob 12:41
Tatjana Mijatović, doma iz Radenec, sicer pa predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, skrbi, da se vsak mesec zamenja razstava v avli DOSOR-ja (Doma starejših občanov Radenci), kot tudi v galeriji Kulturnega doma v Gornji Radgoni. Ker je sama precej ustvarjalna na likovnem področju, pa poskrbi tudi za občasne razstave svojih del. Tako so tokrat njene slike na ogled javnosti v vinoteki Vodnega stolpa v Mariboru.
Otvoritev razstave je bila v soboto, 27. oktobra, ob 19. uri, ko je
zbranemu občinstvu v uvodu zapel »prleški kantavtor« Tadej Vesenjak.
Zapisano o Tatjani Mijatović izpod peresa umetnostne zgodovinarke Ivane
Unuk je zbranim prebral Igor Unuk:
»28 platen, ki so tokrat
razstavljena v Vodnem stolpu v Mariboru, so delo slikarke Tatjane
Mijatović iz Radencev. V zadnjih šestih letih se je njena slikarska pot
veliko spreminjala, umetnica je eksperimentirala z različnimi likovnimi
pristopi. Nekje od leta 2011 je začela delati bolj abstraktne slike, ki z
vstavljenimi motivi na asimetrični matrici / mreži dajo slutiti, kakšno
zgodbo pripovedujejo, medtem, ko se novejša dela posvečajo morskemu
življenju (slike v pritličju Vodnega stolpa).
Tehnika, ki jo
uporablja, ni vselej vezana na akril, barve včasih meša tudi s peskom, s
čimer pridobi reliefno teksturo, kis e izjemno prilega prodnikom
podobni mreži. Njene slike skozi žive barve spominjajo na tradicionalno
srednje in južnoameriško tkanje preprog (Cusco, Mehika), ki ne
spominjajo na njeno delo le zaradi nizanja abstraktnih form, skozi
katere ustvari celotno delo, ampak predvsem v določenih detajlih (motiv:
ribe, sonce, drevesa, abstrahirane figure ipd.) in barvnih
kombinacijah.
Umetnica je skozi raziskovanje prišla do značilnega
načina slikanja, ki ga je akademski kipar Vojko Štuhec, v svojih
zapisih o njenem delu, primerno poimenoval »makropointilizem«. V 80.
letih se je v Detroitu razvil način slikanja tako imenovani
mikropointilizem. Osnovni razliki med obema pristopoma nista le v
velikosti pik oziroma manjših likov, ki tvorijo celoto, kot pri makro
verziji, ampak tudi način nanašanja barve. Umetnica uporablja čopič in z
njim ustvari matrico iz barvnih polj, ki so nameščena eno ob drugo in
tako dajo končni vtis. Barve sicer lepo harmonirajo med seboj, vendar
niso mišljene, da bi nam postavljene ob bok dajale občutek novega
odtenka. Mikro verzija pa pomeni, da umetnik uporabi barvni sprej in na s
svinčnikom narisano osnovo najprej celotno sliko naredi v rumeni, potem
doda rdečo in na koncu modro barvo. Zaradi majhnosti pik na platnu,
barve z lahkoto vidimo v različnih odtenkih, saj se le te povežejo v
nove sijoče odtenke, vendar le v našem očesu in ne na slikarski paleti.
Princip pointilizma pri Tatjaninih novejših delih ne smemo razumeti
dobesedno, ker umetnica uporablja večja barvna polja in
vodoravne-horizontalne delilne linije, ki skupaj tvorijo živahno igro.
Tatjana
je zelo dejavna in veliko ustvarja, ob tem pa tudi organizira številne
razstave in veliko sodeluje z Likovnim društvom Gornja Radgona. Kot je v
tekstu ob otvoritvi razstave v galeriji Methansove hiše pred dvema
letoma zapisala njena mentorica Saša Bezjak, pa so se Tatjanine slike
skozi čas zelo spreminjale, a vselej je bil prisoten isti duh, isti
prepoznaven način slikanja, saj ko Tatjana slika, raziskuje.
Mi ji želimo še veliko ustvarjalne energije in uspešnih likovnih razstav.«
Ob
prijetnem druženju, ki so se ga udeležili številni slikarski prijatelji
Tatjane, je za zdravico kot sponzor z dobro prleško kapljico poskrbelo
vinogradništvo in vinarstvo Kupljen iz radgonsko-kapelskih goric oziroma
iz Okoslavec.