Dobrodošli v Sloveniji, deželi, kjer znanje ni vrednota!
Niko Miholič
Ena izmed temeljnih vrednot demokratično razvitih držav je vsekakor znanje. V teh državah se namreč politika zaveda, da je hitrost razvoja države v neposredni korelaciji z doseženim znanjem družbe. Znanje je dobrina, ki izpolnjuje posameznika in mu daje ustrezno mesto v sodobni družbi, omogoča družbeno vključenost, trajnosten način življenja in trajnostni gospodarski razvoj, to vse skupaj pa vodi do visoke kakovosti življenja in pravičnejše družbene ureditve.
Trenutno smo v Sloveniji priča skrajno nevarni diskreditaciji vrednote
znanja. Z reformo visokega šolstva vlada v luči varčevanja dobesedno
reže krila razvoju. Varčujemo na najbolj neprimernih področjih, ki so
temelj razvoja države - pri fakultetah, inštitutih, znanstvenih
raziskavah, itd. Neoliberalni politiki očitno menijo, da bo ob
deregulaciji gospodarstva le-to samo po sebi zagnalo raziskave in
posledično celotni razvoj znanosti in tehnologije v Sloveniji. Podobno
kot verjamejo, da bo gospodarstvo ob vitki državi samo po sebi ponujalo
delovna mesta za brezposelne državljane. A verjamejo narobe... Ali se
bomo ob takšnem odnosu do znanja v bodoče še lahko razveselili izjemnih
rezultatov slovenskih znanstvenikov, kot je npr. zadnji dosežek prof.
Horvata na področju zdravstva?
Verjetno ne, saj znanstveniki in ostali izobražen kader Slovenijo počasi zapušča. Raziskave Inštituta za ekonomska raziskovanja prikazujejo trend vse več odhodov izobraženega kadra (veča se predvsem delež doktorjev znanosti), in to vse mlajših in bolj izobraženih. Raziskovalci odhajajo predvsem zaradi boljših pogojev v tujini. V Sloveniji so vsi raziskovalci enako plačani, ne glede na dosežke, medtem, ko jim v tujini ponujajo odlične pogoje, tako stanovanje, kot tudi višjo plačo.
Kaj neki se torej dogaja z nami Slovenci, da smo izgubili vero v znanje? Zakaj ne verjamemo več nasvetom uveljavljenih strokovnjakov? Vedno bolj se zdi, da bo sčasoma intelektualec v Sloveniji dobil negativen predznak. Intelektualec, ki je študiral do poznih dvajsetih in je nato zaradi nikakršnih možnosti zaposlitve v domovini primoran poiskati lastno uresničitev pridobljenega znanja in idej v sosednjih razvitejših državah ali celo v deželah čez lužo. Človek dobi občutek, da je posameznik, ki se loti visokošolskega izobraževanja ali podiplomskega študija, na koncu študija obvezno deležen kazni v obliki brezposelnosti.
A diskreditirali nismo le intelektualcev, saj zaradi negativne retorike s strani politikov izgubljajo svojo vrednost tudi fakultete. Tipičen primer je današnji odnos do Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Politična opcija slovenske pomladi že od samega začetka zavrača diplomante FDVja in jih stigmatizira kot nesposobne študente, ki nimajo primernega znanja za potrebe slovenske družbe in gospodarstva. Poleg tega pa bi naj bili ti študenti še sami levičarji, kar pa je za aktualno politiko tako ali tako največje zlo. Politična kritika FDV je prešla v takšno skrajnost, da imajo študentje omenjene fakultete dejansko težave pri zaposlovanju, četudi je njihovo znanje, npr. na področju tržnega komuniciranja, ključno za razvoj podjetij, še posebej v času krize. Največja ironija pa je, da zaničevanje ugleda Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani prihaja ravno iz ust nekdanjih diplomantov FDVja, oz. nekdaj imenovanega FSPNja – Janše, Zvera, Grimsa in drugih. Pri tem je najbolj zanimivo oz. simptomatično dejstvo, da se je politične kritike nekdanjega FDVja posluževala tudi takratna komunistična partija. Ali je njena podobnost s stranko SDS oz. člani in pristaši te stranke resnično zgolj slučajna?
Ne samo, da vlada ne spoštuje znanja kot ključne vrednote pri reševanju iz krizne zagate, tudi nasvetov uveljavljenih strokovnjakov ne zna oz. noče sprejemati. Diskurz o zadnjih vladnih reformah se je najprej gibal izključno med politiki in ekonomisti, pri čemer so slednji precej kritični do vladnih rešitev, kot je npr. slaba banka, državni holding, fiskalno pravilo, itd. Ker ima vlada dobronamernih kritik s strani ekonomistov očitno dovolj, je poskrbela, da odslej naprej podajajo analize in mnenja o vladnih ukrepih borzni analitiki in sodelavci podjetij, ki se ukvarjajo s skladi, vrednostnimi papirji, ipd. Torej ljudje, ki komaj čakajo, da bo vlada prižgala zeleno luč za razprodajo slovenskega premoženja, pri čemer si bodo prav borzniki preko špekulacij in borznih mahinacij lahko znova nabrali bogastvo, ki jim nikoli ni pripadalo. Res verodostojni analitiki z objektivnimi mnenji...
Pri tem pa je največji paradoks slovenske politike prav dejstvo, da politiki, namesto da bi se posvetovali s stroko specifičnega področja in tudi z opozicijo strpno zbližali mnenja o bistvenih in najzahtevnejših vprašanjih, ki zadevajo tako našo sedanjost kot prihodnost, trmasto vztrajajo na lastnih ideoloških okopih in kot zapriseženi nasprotniki referendumov marsikatero, tudi najzahtevnejšo strokovno temo kar sami vsilijo državljanom v odločitev na referendumih. Kaj nam pomaga predstavniška demokracija, ko pa se naši predstavniki ne znajo odločiti kljub utemeljenim in obrazloženim nasvetom stroke in odločitve o najtežjih vprašanjih z lahkoto prelagajo na hrbet nas državljanov, ki smo jim mandat podelili prav zaradi odgovornejšega odločanja v našem imenu in jih nenazadnje zato tudi plačujemo.
Je morda kriva dejanska izobrazba naših poslancev? Neskončne afere glede pridobitve formalne izobrazbe poslancev, nepriznana srednješolska izobrazba pri nekaterih poslancih – vse to kaže, da od takih ljudi ne moremo pričakovati, da bodo upoštevali nasvete doktorjev znanosti, če sami ne spoštujejo niti izobraževalnih institucij. Očitno bo potrebno tukaj nekaj spremeniti. Če je npr. minimalni pogoj za častnika slovenske vojske 7. stopnja izobrazbe, zakaj potem ne zahtevamo enakega pogoja od kandidatov za poslance?
Res je, da inteligenten ali sposoben človek ni nujno tudi institucionalno izobražen človek. Je pa inteligenten, če se zaveda, da ni vseved in da je za natančno odločitev potrebno preučiti vse možnosti. Danes to ni težko; saj so nam informacije na razpolago že s klikom na aplikacijo pametnega telefona, poleg tega pa ima mala Slovenija več kot dovolj strokovnjakov na skoraj vseh področjih. Vendar, dokler bodo politiki na lokalni ali nacionalni ravni odločali o razvojnih projektih na podlagi »kdo je naš in kdo ne« ter kakšno osebno korist bo politik imel od njih, tako dolgo Slovenija ne bo družba znanja, ampak žal le družba pohlepa. Slednje pa je temelj destrukcije razvoja posamezne družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Verjetno ne, saj znanstveniki in ostali izobražen kader Slovenijo počasi zapušča. Raziskave Inštituta za ekonomska raziskovanja prikazujejo trend vse več odhodov izobraženega kadra (veča se predvsem delež doktorjev znanosti), in to vse mlajših in bolj izobraženih. Raziskovalci odhajajo predvsem zaradi boljših pogojev v tujini. V Sloveniji so vsi raziskovalci enako plačani, ne glede na dosežke, medtem, ko jim v tujini ponujajo odlične pogoje, tako stanovanje, kot tudi višjo plačo.
Kaj neki se torej dogaja z nami Slovenci, da smo izgubili vero v znanje? Zakaj ne verjamemo več nasvetom uveljavljenih strokovnjakov? Vedno bolj se zdi, da bo sčasoma intelektualec v Sloveniji dobil negativen predznak. Intelektualec, ki je študiral do poznih dvajsetih in je nato zaradi nikakršnih možnosti zaposlitve v domovini primoran poiskati lastno uresničitev pridobljenega znanja in idej v sosednjih razvitejših državah ali celo v deželah čez lužo. Človek dobi občutek, da je posameznik, ki se loti visokošolskega izobraževanja ali podiplomskega študija, na koncu študija obvezno deležen kazni v obliki brezposelnosti.
A diskreditirali nismo le intelektualcev, saj zaradi negativne retorike s strani politikov izgubljajo svojo vrednost tudi fakultete. Tipičen primer je današnji odnos do Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Politična opcija slovenske pomladi že od samega začetka zavrača diplomante FDVja in jih stigmatizira kot nesposobne študente, ki nimajo primernega znanja za potrebe slovenske družbe in gospodarstva. Poleg tega pa bi naj bili ti študenti še sami levičarji, kar pa je za aktualno politiko tako ali tako največje zlo. Politična kritika FDV je prešla v takšno skrajnost, da imajo študentje omenjene fakultete dejansko težave pri zaposlovanju, četudi je njihovo znanje, npr. na področju tržnega komuniciranja, ključno za razvoj podjetij, še posebej v času krize. Največja ironija pa je, da zaničevanje ugleda Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani prihaja ravno iz ust nekdanjih diplomantov FDVja, oz. nekdaj imenovanega FSPNja – Janše, Zvera, Grimsa in drugih. Pri tem je najbolj zanimivo oz. simptomatično dejstvo, da se je politične kritike nekdanjega FDVja posluževala tudi takratna komunistična partija. Ali je njena podobnost s stranko SDS oz. člani in pristaši te stranke resnično zgolj slučajna?
Ne samo, da vlada ne spoštuje znanja kot ključne vrednote pri reševanju iz krizne zagate, tudi nasvetov uveljavljenih strokovnjakov ne zna oz. noče sprejemati. Diskurz o zadnjih vladnih reformah se je najprej gibal izključno med politiki in ekonomisti, pri čemer so slednji precej kritični do vladnih rešitev, kot je npr. slaba banka, državni holding, fiskalno pravilo, itd. Ker ima vlada dobronamernih kritik s strani ekonomistov očitno dovolj, je poskrbela, da odslej naprej podajajo analize in mnenja o vladnih ukrepih borzni analitiki in sodelavci podjetij, ki se ukvarjajo s skladi, vrednostnimi papirji, ipd. Torej ljudje, ki komaj čakajo, da bo vlada prižgala zeleno luč za razprodajo slovenskega premoženja, pri čemer si bodo prav borzniki preko špekulacij in borznih mahinacij lahko znova nabrali bogastvo, ki jim nikoli ni pripadalo. Res verodostojni analitiki z objektivnimi mnenji...
Pri tem pa je največji paradoks slovenske politike prav dejstvo, da politiki, namesto da bi se posvetovali s stroko specifičnega področja in tudi z opozicijo strpno zbližali mnenja o bistvenih in najzahtevnejših vprašanjih, ki zadevajo tako našo sedanjost kot prihodnost, trmasto vztrajajo na lastnih ideoloških okopih in kot zapriseženi nasprotniki referendumov marsikatero, tudi najzahtevnejšo strokovno temo kar sami vsilijo državljanom v odločitev na referendumih. Kaj nam pomaga predstavniška demokracija, ko pa se naši predstavniki ne znajo odločiti kljub utemeljenim in obrazloženim nasvetom stroke in odločitve o najtežjih vprašanjih z lahkoto prelagajo na hrbet nas državljanov, ki smo jim mandat podelili prav zaradi odgovornejšega odločanja v našem imenu in jih nenazadnje zato tudi plačujemo.
Je morda kriva dejanska izobrazba naših poslancev? Neskončne afere glede pridobitve formalne izobrazbe poslancev, nepriznana srednješolska izobrazba pri nekaterih poslancih – vse to kaže, da od takih ljudi ne moremo pričakovati, da bodo upoštevali nasvete doktorjev znanosti, če sami ne spoštujejo niti izobraževalnih institucij. Očitno bo potrebno tukaj nekaj spremeniti. Če je npr. minimalni pogoj za častnika slovenske vojske 7. stopnja izobrazbe, zakaj potem ne zahtevamo enakega pogoja od kandidatov za poslance?
Res je, da inteligenten ali sposoben človek ni nujno tudi institucionalno izobražen človek. Je pa inteligenten, če se zaveda, da ni vseved in da je za natančno odločitev potrebno preučiti vse možnosti. Danes to ni težko; saj so nam informacije na razpolago že s klikom na aplikacijo pametnega telefona, poleg tega pa ima mala Slovenija več kot dovolj strokovnjakov na skoraj vseh področjih. Vendar, dokler bodo politiki na lokalni ali nacionalni ravni odločali o razvojnih projektih na podlagi »kdo je naš in kdo ne« ter kakšno osebno korist bo politik imel od njih, tako dolgo Slovenija ne bo družba znanja, ampak žal le družba pohlepa. Slednje pa je temelj destrukcije razvoja posamezne družbe.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
