Izročilo slike je tvoje videnje
Razstava Radgončanke Vidke Borko pri Sveti Ani
Vidka Borko pri likovnem ustvarjanju
Od sobote, 12. januarja, je v avli Občine Sveta Ana v Slovenskih
goricah razstava likovnih del članice Likovnega društva Gornja Radgona Vidke Borko.
Pripravila jo je avtorica sama v sodelovanju z Občino Sveta Ana.
Uvodni pozdrav na otvoritvi razstave je imel študent Akademije za likovno umetnost v Ljubljani, doma od Svete Ane, Milan Ketiš, a o ustvarjalki Vidki Borko je govorila mag. Saša Bezjak, akademska slikarka iz Gornje Radgone: » Vidka Borko je moja zelo dobra prijateljica.
Prijateljstvo se prepleta z najinimi slikarskimi izkušnjami, ker sem tudi jaz slikarka. Na Vidkino slikarsko pot je imel zelo močan vpliv njen oče, Branko Borko, ki se prav tako, od kar vemo za njega, ukvarja s slikarskim pogledom na svet. Kot slikarja ga ljudje po Sloveniji zelo dobro poznajo, najbolj pa seveda v domačem okolju, torej v Gornji Radgoni, kjer
živi in dela tudi Vidka. Vidka je pravnica, zaposlena na Upravni enoti v Gornji Radgoni.
Njen ateljejski prostor, delovni prostor, se prepleta z njenim življenjem, kajti slika v svojem stanovanju. Ko prideš v njen bivalni prostor, so stene preobložene z njenimi slikami, kajti zdaj jih je že toliko, da bo morala začeti razmišljati o skladišču ali drugem delovnem prostoru. Slike so del Vidke. V slikah vidi svoje zgodbe, gledalcu pa ponudi možnost za njegove. To nam tudi pove že naslov današnje razstave: »Izročilo slike je tvoje videnje«.
Naredila bom miselno asociativen pogled na njeno slikanje oziroma poskusila obrazložiti pomen naslova: Ne slika samo zaradi sebe, temveč zato, da sliko drugemu ponudi v pogled, presojo, razmislek in končno oblikovanje gledalcu lastne vsebine. Bolj dolgo, kot opazuješ njeno sliko, bolj se slika, ki je živa forma, odpira. Ponuja raziskovanje. Gledalčevo videnje njenih slik je odvisno od gledalca. Zahtevajo njegovo aktivnost v več smernih in globljih pogledih, ki jih bom navedla kasneje. Mene osebno njene slike vedno znova fascinirajo.
Ključen moment se mi zdi, da je Vidka raziskovalka barve in materialnosti barve. Raziskovalka na poti med naravnim in umetnim. Slikati je začela z uporabo sokov naravnih sadežev, predvsem grozdja, pa tudi marmelade. Dodaja različne substance, ki sliki zagotovijo obstojnost. Njeno raziskovanje v slikarstvu je vezano tudi z njenim zanimanjem za samo preteklost, stare predmete, razglednice in nasploh življenja, kot je bilo nekoč.
Ves čas je bila v stiku z aktualno umetnostjo preko revij, ki so nekdaj prihajale še iz daljnih krajev, preko likovnih razstav po svetu in navsezadnje potovanj, ko je bila v stiku z življenjem in delom drugačnih, lahko rečem primitivnejših ljudstev, ki pa imajo - zelo pomembno, večji stik z naravnim življenjem in posledično tudi z umetniškim izražanjem; tak rezultat so npr. afriške maske. To sem zaznala pri Vidkini grafiki, v katero se je prav tako intenzivno poglabljala. Je zelo dobra grafičarka, če si lahko privoščim povedati po domače.
Vidkina slikarska pot se je začela pred dobrimi 20. leti s prerisovanje umetniških slik znanih slikarjev, ki so ji bile blizu in sicer takrat še v tehniki suhega pastela. Prerisovala je recimo dela slikarke Georgie O Keeffe. Tu ji je bil in ji je še sedaj blizu mikro in makro pogled. Enostavno rečeno, pogled cveta od blizu, ki lahko da asociacijo nečesa drugega, hkrati pa je zelo lep. Seveda se je od nje učila tudi iz drugih aspektov. V zadnjem času jo navdihujejo slikarji oziroma grafiki: Antoni Tapies, Antoni Clave, Robert Motherwell, Sam Francis, Mark Rothko, Louis Morris in drugi.
In ko sva z Vidko nazadnje govorili o njenem slikarstvu, mi je obrazložila občutek, da ko gre peš v službo, se ji na asfaltu, ja, pravilno ste razumeli, na banalnem zakrpanem asfaltu, »odpirajo« slike in dejansko v talnih vzorcih vidi tudi svoje slike. Pravi, da če opazuješ okolico z »odprtimi očmi«, lahko vidiš in doživiš mnogo lepega.
Razumite to, kakor želite.
Velik pomen daje naslovom slik oziroma temu, da jih ne poimenuje, zato danes naslovi tudi niso zapisani pod slikami. Temu je tako iz razloga, da gledalec »pade« v sliko in jo neobremenjeno, čeprav po drugi strani z večjo mero aktivnosti, raziskuje. Pomembni so ji tudi stranski robovi slik, o katerih razmišlja z isto slikarsko intenzivnostjo in je rob torej nadaljevanje oziroma del osnovne ploskve. Slika je kot pravljica, ki se nikoli ne konča. Vidke ni strah barv. In če bi jaz naslovila njeno razstavo, bi jo poimenovala »Ljubi barve«.
Kot sem že na začetku omenila, sem Vidkina dobra prijateljica in ker se v vseh pogledih dopolnjujeva, si upam reči, da je velik prispevek k njenemu slikarstvu tudi poznavanje mene.«
Otvoritev razstave likovnih del Vidke Borko je pozdravil tudi podžupan Občine Sveta Ana Drago Ruhitel, ki je vse povabil na ogled restavrirane stare kleti v občinskem poslopju. Razstava bo na ogled do konca meseca februarja, v poslovnem času Občine Sveta Ana.
Njen ateljejski prostor, delovni prostor, se prepleta z njenim življenjem, kajti slika v svojem stanovanju. Ko prideš v njen bivalni prostor, so stene preobložene z njenimi slikami, kajti zdaj jih je že toliko, da bo morala začeti razmišljati o skladišču ali drugem delovnem prostoru. Slike so del Vidke. V slikah vidi svoje zgodbe, gledalcu pa ponudi možnost za njegove. To nam tudi pove že naslov današnje razstave: »Izročilo slike je tvoje videnje«.
Naredila bom miselno asociativen pogled na njeno slikanje oziroma poskusila obrazložiti pomen naslova: Ne slika samo zaradi sebe, temveč zato, da sliko drugemu ponudi v pogled, presojo, razmislek in končno oblikovanje gledalcu lastne vsebine. Bolj dolgo, kot opazuješ njeno sliko, bolj se slika, ki je živa forma, odpira. Ponuja raziskovanje. Gledalčevo videnje njenih slik je odvisno od gledalca. Zahtevajo njegovo aktivnost v več smernih in globljih pogledih, ki jih bom navedla kasneje. Mene osebno njene slike vedno znova fascinirajo.
Ključen moment se mi zdi, da je Vidka raziskovalka barve in materialnosti barve. Raziskovalka na poti med naravnim in umetnim. Slikati je začela z uporabo sokov naravnih sadežev, predvsem grozdja, pa tudi marmelade. Dodaja različne substance, ki sliki zagotovijo obstojnost. Njeno raziskovanje v slikarstvu je vezano tudi z njenim zanimanjem za samo preteklost, stare predmete, razglednice in nasploh življenja, kot je bilo nekoč.
Ves čas je bila v stiku z aktualno umetnostjo preko revij, ki so nekdaj prihajale še iz daljnih krajev, preko likovnih razstav po svetu in navsezadnje potovanj, ko je bila v stiku z življenjem in delom drugačnih, lahko rečem primitivnejših ljudstev, ki pa imajo - zelo pomembno, večji stik z naravnim življenjem in posledično tudi z umetniškim izražanjem; tak rezultat so npr. afriške maske. To sem zaznala pri Vidkini grafiki, v katero se je prav tako intenzivno poglabljala. Je zelo dobra grafičarka, če si lahko privoščim povedati po domače.
Vidkina slikarska pot se je začela pred dobrimi 20. leti s prerisovanje umetniških slik znanih slikarjev, ki so ji bile blizu in sicer takrat še v tehniki suhega pastela. Prerisovala je recimo dela slikarke Georgie O Keeffe. Tu ji je bil in ji je še sedaj blizu mikro in makro pogled. Enostavno rečeno, pogled cveta od blizu, ki lahko da asociacijo nečesa drugega, hkrati pa je zelo lep. Seveda se je od nje učila tudi iz drugih aspektov. V zadnjem času jo navdihujejo slikarji oziroma grafiki: Antoni Tapies, Antoni Clave, Robert Motherwell, Sam Francis, Mark Rothko, Louis Morris in drugi.
In ko sva z Vidko nazadnje govorili o njenem slikarstvu, mi je obrazložila občutek, da ko gre peš v službo, se ji na asfaltu, ja, pravilno ste razumeli, na banalnem zakrpanem asfaltu, »odpirajo« slike in dejansko v talnih vzorcih vidi tudi svoje slike. Pravi, da če opazuješ okolico z »odprtimi očmi«, lahko vidiš in doživiš mnogo lepega.
Razumite to, kakor želite.
Velik pomen daje naslovom slik oziroma temu, da jih ne poimenuje, zato danes naslovi tudi niso zapisani pod slikami. Temu je tako iz razloga, da gledalec »pade« v sliko in jo neobremenjeno, čeprav po drugi strani z večjo mero aktivnosti, raziskuje. Pomembni so ji tudi stranski robovi slik, o katerih razmišlja z isto slikarsko intenzivnostjo in je rob torej nadaljevanje oziroma del osnovne ploskve. Slika je kot pravljica, ki se nikoli ne konča. Vidke ni strah barv. In če bi jaz naslovila njeno razstavo, bi jo poimenovala »Ljubi barve«.
Kot sem že na začetku omenila, sem Vidkina dobra prijateljica in ker se v vseh pogledih dopolnjujeva, si upam reči, da je velik prispevek k njenemu slikarstvu tudi poznavanje mene.«
Otvoritev razstave likovnih del Vidke Borko je pozdravil tudi podžupan Občine Sveta Ana Drago Ruhitel, ki je vse povabil na ogled restavrirane stare kleti v občinskem poslopju. Razstava bo na ogled do konca meseca februarja, v poslovnem času Občine Sveta Ana.
