Študija pokazala, da je bilo zaprtje tovarne sladkorja v Ormožu velika napaka
Glede na ceno sladkorja na evropskem trgu, ki se neprestano viša, bi nova tovarna sladkorja investicijo povrnila v okoli sedmih letih
Tovarna sladkorja Ormož
V petek so na Fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru, predstavili posebno študijo, ki je pokazala, da je bilo zaprtje tovarne sladkorja v Ormožu velika napaka in da bi se pri nas spet splačalo zgraditi tovarno sladkorja.
Študija, ki je bila izdelana po naročilu Združenja pridelovalcev sladkorne pese iz Ormoža, ki si prizadevajo za ponovno setev pese in njeno predelavo v sladkor v Sloveniji, je posredno dokazala, da bi z ohranitvijo proizvodnje danes tovarna poslovala z velikimi dobički.
Avtorji dr. Karmen Pažek, dr. Črtomir Rozman in dr. Janez Petek so s sodelavci v študiji dokazali, da bi lahko 100.000 ton sladkorja, kolikor je letna poraba le-tega v Sloveniji, pridelali v celoti doma. Ob tem bi morali odkupiti sedanjo parcelo nekdanje tovarne z vso infrastrukturo in za 133 milijonov evrov zgraditi novo tovarno s prilagojeno tehnologijo. Sladkorno peso bi za polno zmogljivost morali zasejati na okoli 15.000 hektarih, na vsakem hektaru pa bi moralo zrasti 40 ton pese. Ta količina pridelane pese naj ne bi predstavljala ovir, saj so jo v prejšnjih letih že presegali in tudi kmetje že nestrpno čakajo novost za možnost kolobarjenja. Pri tem bi se dalo izkoristiti tudi njive na Hrvaškem in Madžarskem, ki so bile v uporabi tudi pri delu prejšnje tovarne.
Takšna tovarna bi skupaj z delom na kmetijah, spravilom in transportom, prinesla okoli 500 delovnih mest, samo v tovarni okoli 120. Nova delovna mesta, možnost kolobarjenja, veliki prihodki v proračun in samooskrba so največji aduti tega projekta, glede na ceno sladkorja na evropskem trgu, ki se neprestano viša, pa bi takšna tovarna investicijo povrnila v okoli sedmih letih.
Študija, ki je stala 32.000 evrov, je bila zasnovana na preverljivih podatkih. Za oceno upravičenosti ponovne setve in predelave, so vzeli manj ugodne podatke, zato je še precej rezerv za morebitne dodatne stroške ali za blaženje cenovnih nihanj za sladkor. Ker evropska sladkorna industrija že povprašuje po takšnih naložbah, pa v združenju pridelovalcev poudarjajo, da bi med pomembnimi investitorji in lastniki ostali kmetje, ki bi peso pridelovali.
Avtorji dr. Karmen Pažek, dr. Črtomir Rozman in dr. Janez Petek so s sodelavci v študiji dokazali, da bi lahko 100.000 ton sladkorja, kolikor je letna poraba le-tega v Sloveniji, pridelali v celoti doma. Ob tem bi morali odkupiti sedanjo parcelo nekdanje tovarne z vso infrastrukturo in za 133 milijonov evrov zgraditi novo tovarno s prilagojeno tehnologijo. Sladkorno peso bi za polno zmogljivost morali zasejati na okoli 15.000 hektarih, na vsakem hektaru pa bi moralo zrasti 40 ton pese. Ta količina pridelane pese naj ne bi predstavljala ovir, saj so jo v prejšnjih letih že presegali in tudi kmetje že nestrpno čakajo novost za možnost kolobarjenja. Pri tem bi se dalo izkoristiti tudi njive na Hrvaškem in Madžarskem, ki so bile v uporabi tudi pri delu prejšnje tovarne.
Takšna tovarna bi skupaj z delom na kmetijah, spravilom in transportom, prinesla okoli 500 delovnih mest, samo v tovarni okoli 120. Nova delovna mesta, možnost kolobarjenja, veliki prihodki v proračun in samooskrba so največji aduti tega projekta, glede na ceno sladkorja na evropskem trgu, ki se neprestano viša, pa bi takšna tovarna investicijo povrnila v okoli sedmih letih.
Študija, ki je stala 32.000 evrov, je bila zasnovana na preverljivih podatkih. Za oceno upravičenosti ponovne setve in predelave, so vzeli manj ugodne podatke, zato je še precej rezerv za morebitne dodatne stroške ali za blaženje cenovnih nihanj za sladkor. Ker evropska sladkorna industrija že povprašuje po takšnih naložbah, pa v združenju pridelovalcev poudarjajo, da bi med pomembnimi investitorji in lastniki ostali kmetje, ki bi peso pridelovali.
