Heraklit na heraklitu
Razstava del Leopolda Methansa v DOSOR-ju
Tatjana Mijatović in Leopold Methans
Od 1. marca je v razstaviščni avli DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, na ogled prva povsem samostojna razstava likovnih del Leopolda
Methansa iz Spodnje Velke v Občini Šentilj, pod delovnim naslovom »Heraklit«.
Gre za velikega ljubitelja umetnosti in starin, ki v Zgornjem Dražen vrhu upravlja galerijo ter etnološko zbirko pod naslovom »Methansova
domačija«. Ta domačija je redno shajališče likovnih in književnih ustvarjalcev. Organizirani so bili tam številni literarni večeri, kot tudi preštevilne likovne razstave. Poleg tega različne likovne skupine in društva v tej domačiji in njeni bližnji ter daljni okolici organizirajo likovne delavnice in kolonije. Zelo znana in uveljavljena je vsakoletna jesenska Kolbičeva kolonija, ki jo pripravlja likovna sekcija Kulturno umetniškega društva Gabrijel Kolbič z Zgornje Velke. Tam je že vrsto let član tudi Leopold Methans, ki pa se je letos vključil kot aktivni član v Likovno društvo Gornja Radgona. Ne samo da je pri organiziranju
razstav in likovnih srečanj eden od »pogonskih motorjev«, je tudi sam ustvarjalec. Riše, slika, a njegovo glavno področje je kiparjenje. To je pravzaprav nadaljevanje njegovega poklica, kajti je daleč naokrog priznan kamnoseški mojster. Tudi v DOSOR-ju se predstavlja s kiparskimi deli, večina njih je na podlagi iz materiala heraklit, ki jih je na ogled pospremil z globoko mislijo starogrškega filozofa Heraklita: »Vse teče, nič ne miruje...«
Ustvarjalca v mavcu, kamnu in železu je na otvoritvi razstave predstavila Tatjana Mijatović, predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, ki v DOSOR-ju kot prostovoljka urejuje razstave vsak mesec. V kulturnem delu otvoritvene slovesnosti pa so nastopili dijaki in študentje: 16-letni Rok Methans z igranjem na pozavno (je sin ustvarjalca Leopolda Methansa in obiskuje 2. letnik glasbenega konservatorija v Mariboru) ter vokalni trio (študentka Mateja Šenveter, študent Davorin Bek in dijak Žan Rola) ansambla Pomladni zvoki, ki deluje v okviru Kulturnega društva Sveta Ana v Slovenskih goricah. Zapeli so nekaj ljudskih pesmi.
Sam o sebi in svojem delu 61-letni Leopold Methans pravi: »Že v mladosti sem začelz oblikovanjem raznih materialov, gline, mavca, predvsem pa lesa. Rezbarjenje mi je bil dolgoletni hobi. Svoja dela sem podarjal prijateljem in znancem in tako so rezbarije, ki sem jih ustvaril, krasile ali pa še krasijo marsikateri dom pri nas, nekaj pa jih je tudi odšlo preko velike luže. Zaradi oblikovanje lesa je naneslo, da sem se poskusil tudi v kamnu in tako spremenil svojo poklicno pot, kjer že 20 let v družinskem kamnoseškem podjetju oblikujemo kamen.
Naključje je hotelo, da sem na otvoritvi likovne razstave domačih umetnikov dobil idejo, da kupim star objekt v kraju, ki je bil predviden za rušenje, da bi v njem postavil svojo etnološko zbirko. Po nekaj zapletih sem postal lastnik skoraj 200 let stare kmečke hiše, ki je bila dovolj prostorna za idejo katera je že dalj časa zorela v meni. Kar hitro je hiša postala zbirališče umetnikov in literatov. Začeli smo organizirati likovne razstave ter literarna srečanja. Druženje z umetniki in njihovimi deli me je navdušilo za ustvarjanje, spet sem v roke vzel lopatico, dleto brusilko ali varilni aparat, ter oblikoval tisto kar mi je prišlo pod roke.
Največji korak zame je bil, ko me je magistrica umetnosti Saša Bezjak povabila, da skupaj ustvariva skulpturo iz kamna na mednarodnem kiparskem simpoziju v Nemškem Bruchsalu, kjer je skulptura postavljena v parku prijateljstva in predstavlja pobrateni mesti Gornjo Radgono in Helmsheim.
Svoja dela sem v večini razstavljal v svoji galeriji v „Methansovi hiši - hiši zgodb" na Zgornjem Dražen vrhu. Sodeloval sem tudi na več likovnih srečanjih ter na skupinskih razstavah, tako v Benediktu, Ptuju, Lenartu, Sveti Ani in seveda pri domači Mariji Snežni (Zgornja Velka).
Še nekaj besed o tej razstavi, katero sem poimenoval »Heraklit«, na kateri prevladujejo reliefi v mavcu, za katere sem uporabil posebno podlago, posebni material heraklit, katerega še nisem opazil pri drugih ustvarjalcih, pa mi je s svojo trdnostjo in strukturo pomenila poseben izziv. S skulpturami sem želel prikazati različnost materialov in tehnik s katerimi se ukvarjam.
Zelo rad posežem po starem železu, katerega so že bog ve kolikokrat kovači preoblikovali v uporabne predmete in so skozi stoletja služili pri obdelovanju zemlje ter vpijali znoj delovnih rok in sokove obdelovalne zemlje, sedaj pa kot skulptura oddajajo posebno energijo. Tako se to železo nenehno spreminja, dobiva vedno nove in nove oblike, se vedno znova in znova prekali v ognju. In bi opravičilo tudi ime razstave, če bi jo poimenoval po starogrškem filozofu Heraklitu, ki je trdil, da se vse stvari neprestano spreminjajo. Znana je njegova misel: »Vse teče, nič ne miruje - Najbolj stalna stvar v Vesolju je njegova nestalnost. Tudi na videz nespremenljivo Sonce se spreminja.«
Vredno si je razstavo ogledati ! Na ogled bo do konca meseca marca.
Ustvarjalca v mavcu, kamnu in železu je na otvoritvi razstave predstavila Tatjana Mijatović, predsednica Likovnega društva Gornja Radgona, ki v DOSOR-ju kot prostovoljka urejuje razstave vsak mesec. V kulturnem delu otvoritvene slovesnosti pa so nastopili dijaki in študentje: 16-letni Rok Methans z igranjem na pozavno (je sin ustvarjalca Leopolda Methansa in obiskuje 2. letnik glasbenega konservatorija v Mariboru) ter vokalni trio (študentka Mateja Šenveter, študent Davorin Bek in dijak Žan Rola) ansambla Pomladni zvoki, ki deluje v okviru Kulturnega društva Sveta Ana v Slovenskih goricah. Zapeli so nekaj ljudskih pesmi.
Sam o sebi in svojem delu 61-letni Leopold Methans pravi: »Že v mladosti sem začelz oblikovanjem raznih materialov, gline, mavca, predvsem pa lesa. Rezbarjenje mi je bil dolgoletni hobi. Svoja dela sem podarjal prijateljem in znancem in tako so rezbarije, ki sem jih ustvaril, krasile ali pa še krasijo marsikateri dom pri nas, nekaj pa jih je tudi odšlo preko velike luže. Zaradi oblikovanje lesa je naneslo, da sem se poskusil tudi v kamnu in tako spremenil svojo poklicno pot, kjer že 20 let v družinskem kamnoseškem podjetju oblikujemo kamen.
Naključje je hotelo, da sem na otvoritvi likovne razstave domačih umetnikov dobil idejo, da kupim star objekt v kraju, ki je bil predviden za rušenje, da bi v njem postavil svojo etnološko zbirko. Po nekaj zapletih sem postal lastnik skoraj 200 let stare kmečke hiše, ki je bila dovolj prostorna za idejo katera je že dalj časa zorela v meni. Kar hitro je hiša postala zbirališče umetnikov in literatov. Začeli smo organizirati likovne razstave ter literarna srečanja. Druženje z umetniki in njihovimi deli me je navdušilo za ustvarjanje, spet sem v roke vzel lopatico, dleto brusilko ali varilni aparat, ter oblikoval tisto kar mi je prišlo pod roke.
Največji korak zame je bil, ko me je magistrica umetnosti Saša Bezjak povabila, da skupaj ustvariva skulpturo iz kamna na mednarodnem kiparskem simpoziju v Nemškem Bruchsalu, kjer je skulptura postavljena v parku prijateljstva in predstavlja pobrateni mesti Gornjo Radgono in Helmsheim.
Svoja dela sem v večini razstavljal v svoji galeriji v „Methansovi hiši - hiši zgodb" na Zgornjem Dražen vrhu. Sodeloval sem tudi na več likovnih srečanjih ter na skupinskih razstavah, tako v Benediktu, Ptuju, Lenartu, Sveti Ani in seveda pri domači Mariji Snežni (Zgornja Velka).
Še nekaj besed o tej razstavi, katero sem poimenoval »Heraklit«, na kateri prevladujejo reliefi v mavcu, za katere sem uporabil posebno podlago, posebni material heraklit, katerega še nisem opazil pri drugih ustvarjalcih, pa mi je s svojo trdnostjo in strukturo pomenila poseben izziv. S skulpturami sem želel prikazati različnost materialov in tehnik s katerimi se ukvarjam.
Zelo rad posežem po starem železu, katerega so že bog ve kolikokrat kovači preoblikovali v uporabne predmete in so skozi stoletja služili pri obdelovanju zemlje ter vpijali znoj delovnih rok in sokove obdelovalne zemlje, sedaj pa kot skulptura oddajajo posebno energijo. Tako se to železo nenehno spreminja, dobiva vedno nove in nove oblike, se vedno znova in znova prekali v ognju. In bi opravičilo tudi ime razstave, če bi jo poimenoval po starogrškem filozofu Heraklitu, ki je trdil, da se vse stvari neprestano spreminjajo. Znana je njegova misel: »Vse teče, nič ne miruje - Najbolj stalna stvar v Vesolju je njegova nestalnost. Tudi na videz nespremenljivo Sonce se spreminja.«
Vredno si je razstavo ogledati ! Na ogled bo do konca meseca marca.
