Peš v Split in Beograd

Prleški obraz
Ivo Vrhar - ljubitelj narave iz Ljutomera

"Tu so rože, tu so ptički, tu pošteni smo doma, vsak, ki ljubi to naravo, naj pošteno z njo ravna" je verz ene izmed številnih pesmi iz zbirke 61-letnega Ljutomerčana Iva Vrharja, ki se je lani upokojil, ostal pa je velik ljubitelj narave. Kar 24 let je urejal zelenice v mestu Ljutomer, sedaj pa za svojo dušo skrbi za bogat botanični vrt ob svoji stanovanjski hiši ter tudi z veseljem priskoči na pomoč drugim, ki želijo lepo in urejeno okolico. Ob obisku na njegovem domu se lahko prepričamo o raznovrstnih sadikah dreves, ki jih obvezno krasijo ptičje hišice. "Po nekatere sadike sem se v času, ko se je Slovenija osamosvojila, odpravil na Hrvaško. Spomnim se, da so mi jih na carini prepovedali peljati preko meje. Od razburjenja sem jih vrgel v Dravo, nato pa jih je reka nepričakovano naplavila na našo stran, tako da sem jih vseeno lahko odnesel domov," se spominja.

Za Vrharjem je težko življenje. Njegova družina izhaja iz Razkrižja, rodil pa se je na Hrvaškem, kamor je bila njegova mati napotena na delo. Večji del otroštva je preživel z dedkom, očeta ni nikoli spoznal. Preživljal se je z vsakodnevnim trdim delom, v tistih hudih časih ni imel možnosti za šolanje. "Vse sem si ustvaril s trdim delom, nič mi ni bilo podarjeno," razlaga med Ljutomerčani izredno popularni Ivek, ki bo prebivalcem prleške prestolnice ostal v spominu kot izredno vesten urejevalec zelenic, predvsem so bile lepe njegove vrtnice. "Več kot sto jih je bilo v samem mestu Ljutomer in na bližnjem kopališču, sedaj pa bi jih lahko preštel na prste ene roke. Spomnim se, da sem jih na nekaterih mestih sadil večkrat v enem letu. Najprej so mi jih dvakrat uničili, ko so urejali komunalno infrastrukturo, enkrat pa so se z avtomobilom pripeljali neznanci in jih enostavno izkopali," dodaja Vrhar, ki je ob delu našel čas tudi za številne aktivnosti. Po ozemlju bivše Jugoslavije je tekmoval z golobi pismonoši, imel je svojo ekipo v malem nogometu, veliko prostega časa pa je posvetil nogometu. "Bili so težki časi za ljutomerski nogomet. Dajal sem svoj denar, s traktorjem sem se v Mursko Soboto vozil na tečaj za trenerja, z vrtno kosilnico sem redno vzdrževal celotno nogometno igrišče ter s tem poskrbel, da ljutomerski nogomet ni propadel," o težkih časih ljutomerskega nogometa razlaga Vrhar, ki je v mladosti veliko pešačil in tekel. Leta 1979 je prehodil in pretekel kar 1480 kilometrov. V počastitev rojstnega dne Josipa Broza - Tita se je peš odpravil v Beograd, deset dni je bilo potrebnih, da je prišel do Splita, ki je takrat gostil mediteranske igre. Tistega leta je prehodil še vse planinske poti od Mariborskega Pohorja do Julijskih Alp. Leta 1980 je v enem dnevu pretekel in prehodil 140 kilometrov, od tega je od Ljutomera do Ptuja celotno traso pretekel. Za svoje dosežke je prejel številna odlikovanja, med drugim leta 1999 listino občine Ljutomer, vse svoje podvige pa si vestno beleži. "Gradiva se je nabralo kar nekaj, sedaj ga moram le še urediti," nam še pove Vrhar, ki si čas krajša tudi s pisanjem pesmi.

Človek z občutkom do narave

Mirko Novak, nekdanji nogometaš in funkcionar NK Ljutomer: "Ivo je s svojo zagnanostjo poskrbel, da nogomet v Ljutomeru v hudih časih ni ugasnil. Bil je enostavno neponovljiv, izpostaviti pa je treba njegovo izredno skrb za igralno površino, ki je bila takrat kot "tepih"."

Anton Hvalec, dolgoletni tajnik KS Ljutomer: "Iveka vidim kot človeka z izrednim občutkom za delo v naravi in človeka, ki je imel poleg dela izvrstne ideje za razvoj mesta in vasi. Dejansko je, ko je bil zaposlen kot urejevalec mestnih zelenic, živel z Ljutomerom."

vir: www.vecer.si