»Pesmi sivega laboda«

V soboto zvečer je bila v Kleti vina in besed Kulturnega in upravnega središča v Svetem Juriju ob Ščavnici predstavitev prve pesniške zbirke Boštjana Petučnika, ki nosi naslov »Pesmi sivega laboda«.

Po pesniški zbirki »Bučanje valov« avtorice Monike Čuš, ki je izšla konec lanskega leta, smo v občini Sveti Jurij ob Ščavnci tako z začetkom letošnjega poletja dobili že naslednjo zbirko pesmi, tokrat izpod peresa moškega avtorja Boštjana Petučnika, ki je začel pesniti že s trinajstimi leti. Njegove pesmi so hrepenenjske, lirska oseba hrepeni po izgubljeni ljubezni ali po izgubljenem družinskem članu, ki ga je smrt iztrgala iz družinskega kroga; v nekaterih pesmih je v ospredju razmišljanje o smislu življenja, o nezamenljivosti človeka kot edinstvenega posameznika. Lirski subjekt - pesnik sam - nas opozarja, da se večkrat niti ne zavedamo, da opevamo »idealno zlo« in sami sebe brezglavo stiskamo v kot. Sklop pesmi v razdelku z naslovom Prleška gruda pa nam prinaša pesmi o revščini, osamljenosti, minevanju, spominih. Breza je tisto drevo, ki ga v pesmih iz tega sklopa izpostavi. K brezam se je v svojih pesmih obračal tudi slovenski pesnik Ivan Minatti. Bori pa so bili tisti, ki so navduševali pesnika Srečka Kosovela.

Boštjan, ki je hkrati tudi predsednik Literarnega kulturnega ljubiteljskega društva Sveti Jurij ob Ščavnici, katero že 14 let zapored izdaja društveno glasilo Prlek piše, je največ pesmi do izzida knjige objavljal prav v »Prleku«. Krona njegovega literarnega ustvarjanja pa so pesmi združene v novi knjigi. V pogovoru z avtorjem, ki ga je vodila Breda Žunič, je beseda tekla tudi o tem, da naslov zbirke ni bil izbran zgolj naključno, ampak v sebi skriva kar nekaj simbolike. Labod je sprva siv, šele nato postane bel. Tudi človek gre v življenju skozi več »faz razvoja«, pravi Boštjan in dodaja, da je tudi on še vedno v »fazi sivega laboda«. Z leti človek dozoreva, se spreminja, postaja beli labod. Bo naslednja njegova zbirka nosila naslov »Pesmi belega laboda?« Boštjan je v enem izmed odgovorov nakazal, da se bo sivina labodovega perja v bodoče verjetno res pobelila.

Spremno besedo k pesmim je zapisala avtorjeva profesorica slovenščine iz srednje šole Mojca Patekar, ki se je predstavitve zbirke na sobotnem literarnem večeru tudi udeležila. Med drugim je v uvodu zapisala: Kje so srednješolska leta, ko sem te spoznala kot pridnega, marljivega in odgovornega dijaka, hkrati pa tudi kot nekoga, ki je moral, žal, prehitro odrasti? Ko so razposajenim Boštjanovim sošolcem rojile po glavi najrazličnejše hudomušnosti in so bili polni mladostniških želja, je bil on trdno priklenjen na svet realnosti. Vedel je, da se nič ne bo zgodilo samo po sebi in da se bo za vse v življenju moral potruditi /.../ A kar te ne zlomi, te okrepi! To je postalo njegovo vodilo skozi življenje.«

Boštjan je vtise dan po izidu knjige strnil z naslednjimi besedami: »Bilo je lepo in odrešujoče, saj tako iskreno predstaviti vse svoje bolečine, je po svoje pogum, ki ga vsekakor spremlja solza. Hvala vam, ki ste moj navdih in ki me znate bodriti.«

Zadnja pesem iz zbirke:

HVALA

Kot jutranja rosa,
ki nežno zbudi veneči cvet,
si me pobožala.

Kakor sonce, ki s svojimi
žarki objema svet,
si me stisnila
v svoje tople dlani.

Kakor rahel vetrič, ki s svojo nežno sapo
gladi planjave,
si mi pihala na dušo.

Kot ptica deli svoje gnezdo
z drugimi pticami,
si me vzela v svoje gnezdece.

Vse ptice v njem
so razširile svoje krasne peruti
in me naučile leteti.

Kot plašen vrabček
se rad vračam v senco vašega gnezda.
Hvalnico vam pojem.

Hvala ti,
ki mi blizu si.