Prekmurski pozvačin je pisano oblečen

V teh dneh se v KUD Beltinci že vneto pripravljajo na folklorni festival, ki je povezan ob koncu žetve. Geslo festivala je vsako leto pesem in ples družita narode. Gre za pravi praznik ob koncu žetve, ko je zrnje že pospravljeno v kašče. Torej je na Ravenskem v KUD Beltinci glasba povezana med žitnimi polji. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti tudi na prekmurskega pozvačina, ki je sestavni del beltinskega folklornega festivala.

Prekmurski pozvačin je v deželi ob Muri, tako na levem, kot na desnem bregu reke Mure, doma že dolgo desetletja. Starejši pravijo, da že skoraj sto let. A običaji pač izumirajo in tudi prekmurskega že izriva sodobna civilizacija. Današnji pozvačin ni oblečen v posebej pripravljeno »obleko«, ampak ima tudi s seboj, ko gre na pot, ježa z bodicami in čutaro, kjer hrani žlahtno kapljico. Drugi običaj prekmurskega pozvačina pa je tudi v tem, da hodi od hiše do hiše vabit svate na gostijo. Čeprav je danes takih običajev, ko je gostij s pravim prekmurskim pozvačinom redkost, smo te dni srečali pravega prekmurskega pozvačina Ivana Žerdina iz Velike Polane, ki je vabil goste na gostijo. Tak običaj se je ohranil v Prekmurju, na Ravenskem in Dolinskem, ko je slavnostno oblečen pozvačin prišel k hiši vabit gospodarja in gospodinjo na gostijo. Pozvačina smo srečali pri družini Mujdrica v Gomilici.

Obleka, ki jo nosi pozvačin, je sešita z blaga. Na blagu so prilepljeni traki iz več barvnih krep papirjev- »cmerov«. Pozvačin ima obute doma izdelane škornje, na vsaki nogi pa nosi po tri zvonce. Klobuk pa poleg »cmerov«, oziroma okrasnih trakov, krasi še pušpan, fazanova, petelinova ali pavja peresa. V roki pa ima leseno sekiro, na kateri je pribita suha ježevka z bodicami, katere se najbolj bojijo otroci in tudi ženske. Nosi pa še tudi trobento iz kravjega roga.

Ta običaj je etnološkega značaja in se je ohranil vse do danes. Tisti dan, ko je prišel k družini Mujdrica, je na dvorišču in po hiši naredil veliko nereda. Mi smo oni dan, ko smo prekmurskega pozvačina srečali, nekaj časa tudi spremljali. Ko je pred vabilom na gostijo končal slavnostni govor, je dobil za pod zob nekaj pojedine, predvsem je šlo za domačo prekmursko kulinariko - šmarn in klobaso, čaj z žganjem in meso iz tünke. V svojem šaljivem govoru se je dotaknil imena, od kogar je bil poslan, povedal nekaj cerkvenih verzov, poudaril, da na gostiji ne bodo lačni in žejni, da bo vsega na pretek, ter ob koncu povabil na slavnostno večerjo in zaključil z besedami: »Prijte vsi, šteri ste od kolena vekši, pa od poplata menši, z glasnimi gutami, friškimi petami ino s trdimi mošnjami«.

Pri vsaki hiši, kjer se je pozvačin Ivan Žerdin ustavil, je bil veselo in s spoštovanjem sprejet, predvsem so ga bili najbolj veseli otroci, katerim je ponujal bonbone. Po kosilu se je zahvalil gospodinji in gospodarju za gostoljubje. Še preden je prestopil prag stanovanja, mu je gospodar dal nekaj denarja »za brod«. Denar, ki ga je dobil, bo vsekakor porabil, oziroma potreboval na gostiji, saj ima pozvačin glavno besedo, skrbel bo za smeh, da gosti ne bodo lačni in ne žejni.