Zlato poroko sta zakonca Vrbnjak praznovala med svojimi prleškimi rojaki
Po 50. letih skupnega življenja sta zakonca Vrbnjak ponovno stopila pred oltar križevske župnijske cerkve
Skupinska fotografija vseh povabljenih svatov na zlati poroki zakoncev Vrbnjak
Pred 50. leti sta v skupen zakon stopila, danes dedek in babica zakonca Ivan in Elica Vrbnjak, ki jesen življenja preživljata v Kanadi v mestu Toronto. Odločila sta se, da bosta zlato poroko praznovala med svojimi najdražjimi v rodni Prlekiji, v župniji Križevci pri Ljutomeru. Da bi praznovala zlato poroko prav v rodni Prlekiji jima je bila tudi vse skozi skrita želja, kar se jima je tudi v soboto, 10. avgusta uresničilo.
Zakonca Vrbnjak sta namreč prišla iz Kanade, kjer živita že več kot 50
let v rodno Prlekijo, skupaj s svojimi otroki in vnuki, da skupaj z
ostalimi sorodniki, znanci in prijatelji proslavijo njuno zlato poroko.
Njuna življenjska pot se je začela v rodni Prlekiji, ki jima ni bila
postlana z rožicami, kajti skupaj sta se odločila, da si najdeta boljši
kos kruha in odšla v Kanado ter si s
trdnim delom in prihranki zgradila topel dom.
Ivan rojen leta 1942 v Seliščih v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici, se je doma v Prlekiji izučil za mizarja, žena Elica, dekliško rojena Rajh leta 1943 v Stari Novi vasi v župniji Križevci pri Ljutomeru pa za šiviljo. V Kanado v mestu Toronto, sta odšla v 60. letih prejšnjega stoletja, kjer sta se dokaj hitro vživela v okolje, Ivan je bil obrtnik in podjetnik na področju mizarstva in gradbeništva, Elica pa je nekaj časa opravljala delo šiviljstva, pozneje pa je možu pomagala pri knjigovodskih opravilih v družinskem podjetju.
Zaradi podjetništva in trženja sta se kaj kmalu tudi naučila, kot samouka angleškega jezika. Vključila sta se v Slovensko – kanadsko društvo, kjer izseljenci Slovenci organizirajo razna družabna srečanja in druge prireditve. Rada pa se udeležujeta tudi drugih srečanj, ki jih organizirajo druga slovenska društva v mestu Toronto in okolici.
Svojo krščansko vero sta iz Prlekije ponesla tudi med rojake v Kanado, kjer v cerkvah obiskujeta svete maše, katere darujejo slovenski izseljeniški duhovniki. Krčansko vero pa sta vzgojila tudi na svoje otroke. V zakonu so se jima rodili otroci Rozemari, Melani in Robert, na jesen življenja pa sta ponosna na svoje vnuke Nik, Met, Đesika, Keti, Emili in Zek, ki vsi živijo v Kanadi in so ponosni, da imajo slovenske korenine svojega dedka in babice.
Zlato poroko, ob 50-letnici skupnega življenja sta zakonca Vrbnjak proslavila v domači župnijski cerkvi v Križevcih pri Ljutomeru, kjer je zahvalno mašo daroval domači župnik župnije Križevci pri Ljutomeru Štefan Vinkovič, kjer sta obnovila zakonsko zvestobo in si izmenjala zlata prstana. Po sveti maši pa so ju njeni najdražji pričakali pred župnijsko cerkvijo, kjer so jima pripravili presenečenje, saj so ju »potrosili« z rižem, bučnim pozdravom in domačo glasbo. Po skupinskem fotografiranju so se vsi skupaj odpravili v bližnjo gostilno Zorko v Borecih, kjer se je nadaljevala svatba ob zlati poroki.
Slavljenca Vrbnjak sta se ob taktih domače glasbe veselo zavrtela ter po 50. letih skupaj ponovno zaplesala poročni valček. Čeprav sta pred pol stoletja odšla za boljšim kosom kruha daleč čez lužo v Kanado, kljub letom odsotnosti z rodne Prlekije, še vedno nista pozabila materin jezik – prleškega narečja. V slikovitem predelu med vinogradi v Sovjaku pri Svetem Juriju ob Ščavnici pa imata manjši vinograd in vikend, kjer ko prideta v rodno Prlekijo uživata mirne spokojne jesenske dneve življenja. Uresničila se jima je dolgoletna želja, da skupaj s svojimi najdražjimi proslavita zlato poroko in kmalu bosta zapustila svoj rodni kraj in odšla čez lužo v Kanado, kjer ju že pričakujejo njuni otroci in vnuki.
Ivan rojen leta 1942 v Seliščih v župniji Sveti Jurij ob Ščavnici, se je doma v Prlekiji izučil za mizarja, žena Elica, dekliško rojena Rajh leta 1943 v Stari Novi vasi v župniji Križevci pri Ljutomeru pa za šiviljo. V Kanado v mestu Toronto, sta odšla v 60. letih prejšnjega stoletja, kjer sta se dokaj hitro vživela v okolje, Ivan je bil obrtnik in podjetnik na področju mizarstva in gradbeništva, Elica pa je nekaj časa opravljala delo šiviljstva, pozneje pa je možu pomagala pri knjigovodskih opravilih v družinskem podjetju.
Zaradi podjetništva in trženja sta se kaj kmalu tudi naučila, kot samouka angleškega jezika. Vključila sta se v Slovensko – kanadsko društvo, kjer izseljenci Slovenci organizirajo razna družabna srečanja in druge prireditve. Rada pa se udeležujeta tudi drugih srečanj, ki jih organizirajo druga slovenska društva v mestu Toronto in okolici.
Svojo krščansko vero sta iz Prlekije ponesla tudi med rojake v Kanado, kjer v cerkvah obiskujeta svete maše, katere darujejo slovenski izseljeniški duhovniki. Krčansko vero pa sta vzgojila tudi na svoje otroke. V zakonu so se jima rodili otroci Rozemari, Melani in Robert, na jesen življenja pa sta ponosna na svoje vnuke Nik, Met, Đesika, Keti, Emili in Zek, ki vsi živijo v Kanadi in so ponosni, da imajo slovenske korenine svojega dedka in babice.
Zlato poroko, ob 50-letnici skupnega življenja sta zakonca Vrbnjak proslavila v domači župnijski cerkvi v Križevcih pri Ljutomeru, kjer je zahvalno mašo daroval domači župnik župnije Križevci pri Ljutomeru Štefan Vinkovič, kjer sta obnovila zakonsko zvestobo in si izmenjala zlata prstana. Po sveti maši pa so ju njeni najdražji pričakali pred župnijsko cerkvijo, kjer so jima pripravili presenečenje, saj so ju »potrosili« z rižem, bučnim pozdravom in domačo glasbo. Po skupinskem fotografiranju so se vsi skupaj odpravili v bližnjo gostilno Zorko v Borecih, kjer se je nadaljevala svatba ob zlati poroki.
Slavljenca Vrbnjak sta se ob taktih domače glasbe veselo zavrtela ter po 50. letih skupaj ponovno zaplesala poročni valček. Čeprav sta pred pol stoletja odšla za boljšim kosom kruha daleč čez lužo v Kanado, kljub letom odsotnosti z rodne Prlekije, še vedno nista pozabila materin jezik – prleškega narečja. V slikovitem predelu med vinogradi v Sovjaku pri Svetem Juriju ob Ščavnici pa imata manjši vinograd in vikend, kjer ko prideta v rodno Prlekijo uživata mirne spokojne jesenske dneve življenja. Uresničila se jima je dolgoletna želja, da skupaj s svojimi najdražjimi proslavita zlato poroko in kmalu bosta zapustila svoj rodni kraj in odšla čez lužo v Kanado, kjer ju že pričakujejo njuni otroci in vnuki.
