Branko Smodiš postavil vprašanje v zvezi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti
Na vprašanje je odgovoril minister za zdravje Tomaž Gantar
Branko Smodiš
Na 17. redni seji Državnega zbora, je poslanec Branko Smodiš (SD), postavil vprašanje v zvezi z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Na vprašanje je odgovoril minister za zdravje Tomaž Gantar.
V nadaljevanju je objavljeno vprašanje in odgovor ministra.
Poslansko vprašanje Branka Smodiša v z Zakonom o zdravstveni dejavnosti
BRANKO SMODIŠ (PS SD):
Osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti na široko odpira vrata centralizaciji zdravstva saj pod na videz racionalnim ukrepi: ukinjanje nekaterih zdravstvenih domov, predvsem pa s prenosom nekaterih specialističnih ambulantnih dejavnosti na regijske bolnišnice, predvsem pa z možnim tihim prenosom štiriindvajseturne nujne medicinske pomoči na hospitalne enote bolnišnic dejansko zelo slabi primarno zdravstvo. Predvideno varčevanje se tako prenaša na ramena dve tretjini prebivalstva, ki ne živi v regijskih centrih, dostop do storitev se za njih bistveno poslabšuje ter jih tako z vidika zagotavljanja zdravstvene oskrbe postavlja v položaj drugorazrednih državljanov. Z osnutkom zakona se precej zmanjšuje vloga in pomen osnovne zdravstvene dejavnosti, čeprav se navzven prikazuje, da zakon krepi primarno raven. Ne moremo mimo dejstev, da se posledično krepi bolnišnična dejavnost na račun periferije, saj se usmerja denar bolnišnicam. Številni zdravstveni domovi so danes dobro organizirani in so približali tudi nekatere specialistične storitve bolnikom, na primer diabetolog, kardiolog, psihiater in tako naprej. S predlogom zakona pa se na široko odpirajo vrata temu, da bo vsa specialistična dejavnost postopoma prenesena le na bolnišnice.
S predlaganim zakonom se bistveno znižuje nivo relativno dobro delujočega primarnega zdravstvenega varstva večine državljanov, saj je splošno znano, da sta preventiva in razvita primarna raven cenejši in bistveno bolj učinkoviti pri ohranjanju splošnega zdravstva kot pa kurativa in draga bolnišnična zdravljenja.
Zato ministra za zdravje, gospoda Tomaža Gantarja, sprašujem, kako glede na pripravljen osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti Ministrstvo za zdravje vidi status in bodoči razvoj sedaj uspešno delujočih ambulant nujne medicinske pomoči, ki delujejo praktično v vseh zdravstvenih domovih ali glede na določila predlaganega zakona ne obstaja bojazen, da se v prihodnje štiriindvajseturna služba nujne medicinske pomoči v polni sestavi ekipe nujne medicinske pomoči izvajala le v prehospitalnih enotah bolnišnic in kakšna je prihodnost specialistične dejavnosti, ki se sedaj odvija v posameznih zdravstvenih domovih?
TOMAŽ GANTAR:
Torej, gotovo ne gre za to, da bi želeli na račun centralizacije slabiti katerega koli nivoja na področju zdravstva. Potrebno pa se je zavedati seveda v izhodišču enega dejstva, da seveda lahko uspešno in kakovostno zagotavljaš zdravstvene storitve samo v primeru kjer imaš na razpolago dovolj dobro opremo, seveda dovolj strokovno usposobljeno osebje in pa tudi zadostno število bolnikov seveda, da si primerno izvežban, da lahko to delo opravljaš. In tukaj seveda se srečujemo s problemi tako na sekundarnem kot na primarnem nivoju.
Ampak, da grem mogoče na nujno medicinsko pomoč; zdaj, nujna medicinska pomoč je res ponekod tudi v okviru zdravstvenih domov dobro organizirana. Je pa dejstvo, da smo dolžni seveda tudi kot Ministrstvo za zdravje vsem ljudem v državi, vsem našim državljanom zagotavljati nekako enako stopnjo nujne medicinske pomoči v smislu od dostopa pravočasnega do seveda standardizirane opreme, uporabljenih materialov, kadra ki bo imel izkušnje in podobne. In tukaj so znotraj Slovenije kljub vsemu še danes tudi dokaj nedopustne razlike na temu področju.
In, če pomemben korak, ki nas je napeljal k razmišljanju v malo drugačno smer, je dejstvo seveda, da bo in da je praktično v fazi izbire tudi izvajalcev do konca naslednjega leta delovalo kar nekaj urgentnih centrov. Urgentni centri pa so namenjeni temu, da na nivoju bolnišnice združujejo tako možnosti kot jih ima bolnišnica, se pravi tudi glede opreme, ki je bistveno boljša kot tudi sodelovanje s primarnim nivojem. In da je takšna celovita obravnava teh nujnih primerov možno zagotavljati najboljše v okviru takšnih centrov. Zato gre smer ureditve seveda v smislu nujne medicinske pomoči preko urgentnih centrov, seveda kjer so na razpolago in kjer to delo lahko zagotavljajo. V ostalih primerih prav zaradi dostopnosti, zaradi oddaljenosti in enakomerne obravnave pa seveda bo že naprej potekala tudi organizacija nujne medicinske pomoči v okviru zdravstvenih domov. V zdravstvu težko govorimo o centralizaciji iz tega naslova in mislim, da je to prava smer, ki jo ne nazadnje tudi stroka sama zagovarja za varnejšo in boljšo obravnavo. Omenil ste tudi specialistko na primarnem nivoju. Torej specialistka na primarnem nivoju je tista, ki je bila že do sedaj prisotna, je tako ali tako namenjena tudi v bodoče. Govorim o pediatrih na primarnem nivoju, pa o ginekologih pa še o nekaterih drugih specialistih, seveda tudi družinski zdravniki so specialisti.
Kar se tiče pa ostalih dejavnosti, ki so primarno locirane v bolnišnicah, je pa tudi stališče tudi zdravnikov, družinskih zdravnikov in ostalih, da bi to izvajali v okviru bolnišnic, ki preko svojega programa, če je to potrebno, zagotavljajo storitve iz specialistke, ki se opravlja v bolnišnicah, tudi v splošnih ambulantah. Namreč moramo vedeti, da ne želimo iz splošnih ambulant delati majhnih bolnišnic, ker to ni nesmiselno ne racionalno. Ampak je smiselno samo občasno, kjer je to potrebno zaradi lažje dostopnosti do teh specialistov, takšnega približati tudi ljudem v bolj odročnih krajih. To pa ne pomeni dajanja programov zdravstvenim domovom, ampak kot nekakšno izvajanje programov izven bolnišnic tudi za druga področja, ki jih bodo ti specialisti lahko opravljali. Tako, da to je smer, ki nekako sledi predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti.
BRANKO SMODIŠ (PS SD):
Večinoma se strinjam. Prav pri nujni medicinski pomoči, kjer šteje vsaka sekunda, sem pogrešal odgovor. Na primer pri nas, gledam v naših krajih, Ljutomer, Murska Sobota, se je čas to se že povečal za 20, 30 minut. Upam, da boste to tudi upoštevali.
Pri specialistki je pa tako. Sedaj je mogoče, da se v katerem zdravstvenem domu lažje pride do kardiologa, kot pa, da se mora pacient peljati v Maribor in Ljubljano.
TOMAŽ GANTAR:
Ravno tukaj je to kar sem omenjal, da sicer primarno naj bi se izvajalo v urgentnih centrih nujno medicinsko pomoč, kjer bodo ti urgentni centri dovolj blizu in dostopni. Seveda tam kjer to ne bo mogoče zaradi razdalje, ravno ta časovni faktor je izrednega pomena, bo pač morala biti organizirana tudi širše in tudi še v okviru tudi zdravstvenih domov. Tako da, sigurno v tem delu ne bomo šli v nasprotje s strokovnimi kriteriji, ki so pri zagotavljanju nujne medinske pomoči jasni.
Poslansko vprašanje Branka Smodiša v z Zakonom o zdravstveni dejavnosti
BRANKO SMODIŠ (PS SD):
Osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti na široko odpira vrata centralizaciji zdravstva saj pod na videz racionalnim ukrepi: ukinjanje nekaterih zdravstvenih domov, predvsem pa s prenosom nekaterih specialističnih ambulantnih dejavnosti na regijske bolnišnice, predvsem pa z možnim tihim prenosom štiriindvajseturne nujne medicinske pomoči na hospitalne enote bolnišnic dejansko zelo slabi primarno zdravstvo. Predvideno varčevanje se tako prenaša na ramena dve tretjini prebivalstva, ki ne živi v regijskih centrih, dostop do storitev se za njih bistveno poslabšuje ter jih tako z vidika zagotavljanja zdravstvene oskrbe postavlja v položaj drugorazrednih državljanov. Z osnutkom zakona se precej zmanjšuje vloga in pomen osnovne zdravstvene dejavnosti, čeprav se navzven prikazuje, da zakon krepi primarno raven. Ne moremo mimo dejstev, da se posledično krepi bolnišnična dejavnost na račun periferije, saj se usmerja denar bolnišnicam. Številni zdravstveni domovi so danes dobro organizirani in so približali tudi nekatere specialistične storitve bolnikom, na primer diabetolog, kardiolog, psihiater in tako naprej. S predlogom zakona pa se na široko odpirajo vrata temu, da bo vsa specialistična dejavnost postopoma prenesena le na bolnišnice.
S predlaganim zakonom se bistveno znižuje nivo relativno dobro delujočega primarnega zdravstvenega varstva večine državljanov, saj je splošno znano, da sta preventiva in razvita primarna raven cenejši in bistveno bolj učinkoviti pri ohranjanju splošnega zdravstva kot pa kurativa in draga bolnišnična zdravljenja.
Zato ministra za zdravje, gospoda Tomaža Gantarja, sprašujem, kako glede na pripravljen osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti Ministrstvo za zdravje vidi status in bodoči razvoj sedaj uspešno delujočih ambulant nujne medicinske pomoči, ki delujejo praktično v vseh zdravstvenih domovih ali glede na določila predlaganega zakona ne obstaja bojazen, da se v prihodnje štiriindvajseturna služba nujne medicinske pomoči v polni sestavi ekipe nujne medicinske pomoči izvajala le v prehospitalnih enotah bolnišnic in kakšna je prihodnost specialistične dejavnosti, ki se sedaj odvija v posameznih zdravstvenih domovih?
TOMAŽ GANTAR:
Torej, gotovo ne gre za to, da bi želeli na račun centralizacije slabiti katerega koli nivoja na področju zdravstva. Potrebno pa se je zavedati seveda v izhodišču enega dejstva, da seveda lahko uspešno in kakovostno zagotavljaš zdravstvene storitve samo v primeru kjer imaš na razpolago dovolj dobro opremo, seveda dovolj strokovno usposobljeno osebje in pa tudi zadostno število bolnikov seveda, da si primerno izvežban, da lahko to delo opravljaš. In tukaj seveda se srečujemo s problemi tako na sekundarnem kot na primarnem nivoju.
Ampak, da grem mogoče na nujno medicinsko pomoč; zdaj, nujna medicinska pomoč je res ponekod tudi v okviru zdravstvenih domov dobro organizirana. Je pa dejstvo, da smo dolžni seveda tudi kot Ministrstvo za zdravje vsem ljudem v državi, vsem našim državljanom zagotavljati nekako enako stopnjo nujne medicinske pomoči v smislu od dostopa pravočasnega do seveda standardizirane opreme, uporabljenih materialov, kadra ki bo imel izkušnje in podobne. In tukaj so znotraj Slovenije kljub vsemu še danes tudi dokaj nedopustne razlike na temu področju.
In, če pomemben korak, ki nas je napeljal k razmišljanju v malo drugačno smer, je dejstvo seveda, da bo in da je praktično v fazi izbire tudi izvajalcev do konca naslednjega leta delovalo kar nekaj urgentnih centrov. Urgentni centri pa so namenjeni temu, da na nivoju bolnišnice združujejo tako možnosti kot jih ima bolnišnica, se pravi tudi glede opreme, ki je bistveno boljša kot tudi sodelovanje s primarnim nivojem. In da je takšna celovita obravnava teh nujnih primerov možno zagotavljati najboljše v okviru takšnih centrov. Zato gre smer ureditve seveda v smislu nujne medicinske pomoči preko urgentnih centrov, seveda kjer so na razpolago in kjer to delo lahko zagotavljajo. V ostalih primerih prav zaradi dostopnosti, zaradi oddaljenosti in enakomerne obravnave pa seveda bo že naprej potekala tudi organizacija nujne medicinske pomoči v okviru zdravstvenih domov. V zdravstvu težko govorimo o centralizaciji iz tega naslova in mislim, da je to prava smer, ki jo ne nazadnje tudi stroka sama zagovarja za varnejšo in boljšo obravnavo. Omenil ste tudi specialistko na primarnem nivoju. Torej specialistka na primarnem nivoju je tista, ki je bila že do sedaj prisotna, je tako ali tako namenjena tudi v bodoče. Govorim o pediatrih na primarnem nivoju, pa o ginekologih pa še o nekaterih drugih specialistih, seveda tudi družinski zdravniki so specialisti.
Kar se tiče pa ostalih dejavnosti, ki so primarno locirane v bolnišnicah, je pa tudi stališče tudi zdravnikov, družinskih zdravnikov in ostalih, da bi to izvajali v okviru bolnišnic, ki preko svojega programa, če je to potrebno, zagotavljajo storitve iz specialistke, ki se opravlja v bolnišnicah, tudi v splošnih ambulantah. Namreč moramo vedeti, da ne želimo iz splošnih ambulant delati majhnih bolnišnic, ker to ni nesmiselno ne racionalno. Ampak je smiselno samo občasno, kjer je to potrebno zaradi lažje dostopnosti do teh specialistov, takšnega približati tudi ljudem v bolj odročnih krajih. To pa ne pomeni dajanja programov zdravstvenim domovom, ampak kot nekakšno izvajanje programov izven bolnišnic tudi za druga področja, ki jih bodo ti specialisti lahko opravljali. Tako, da to je smer, ki nekako sledi predlogu Zakona o zdravstveni dejavnosti.
BRANKO SMODIŠ (PS SD):
Večinoma se strinjam. Prav pri nujni medicinski pomoči, kjer šteje vsaka sekunda, sem pogrešal odgovor. Na primer pri nas, gledam v naših krajih, Ljutomer, Murska Sobota, se je čas to se že povečal za 20, 30 minut. Upam, da boste to tudi upoštevali.
Pri specialistki je pa tako. Sedaj je mogoče, da se v katerem zdravstvenem domu lažje pride do kardiologa, kot pa, da se mora pacient peljati v Maribor in Ljubljano.
TOMAŽ GANTAR:
Ravno tukaj je to kar sem omenjal, da sicer primarno naj bi se izvajalo v urgentnih centrih nujno medicinsko pomoč, kjer bodo ti urgentni centri dovolj blizu in dostopni. Seveda tam kjer to ne bo mogoče zaradi razdalje, ravno ta časovni faktor je izrednega pomena, bo pač morala biti organizirana tudi širše in tudi še v okviru tudi zdravstvenih domov. Tako da, sigurno v tem delu ne bomo šli v nasprotje s strokovnimi kriteriji, ki so pri zagotavljanju nujne medinske pomoči jasni.
