Svinčnik Zanj - muzikal o Materi Tereziji
Misijonska skupina Pridi je v Ljutomeru predstavila muzikal o Materi Tereziji
Svinčnik Zanj - muzikal o Materi Tereziji
Letos praznujemo 15. obletnico smrti blažene Terezije iz Kalkute in 25. letnico prihoda sester misijonark ljubezni v Slovenijo. S tem namenom so se v misijonski skupini Pridi, tokrat misijonarjenja lotili na malce drugačen, za misijonarjenje bi lahko rekli – neobičajen način.
Ustvarili so prečudovit muzikal o Materi Tereziji ter se z njim, 23.
novembra, predstavili tudi pri nas v Ljutomeru v Domu kulture.
Prva ideja, da bi napisali muzikal o Materi Tereziji, se je v Misijonski skupini Pridi rodila že pred osmimi leti. Manjša ekipa se je skupaj s p. Brankom Cestnikom lotila ustvarjanja, vendar je projekt zaradi pomanjkanja časa zamrl. Pred dvema letoma se je pojavila želja, da bi projekt obudili. Tako so si poleti 2010 na vsakoletnem načrtovanju 'Pridi' leta zadali, da ponovno oživijo projekt.
Vsebina muzikla je produkt dela 9 mladih. Pred začetkom pisanja so si vzeli čas in poglobili njihovo znanje o Materi Tereziji. Prebirali so njen življenjepis, njena pisma (zbrana v knjigi "Pridi, bodi moja luč"), spoznavali življenje njenih sester misijonark ljubezni. Vzeli so si en vikend za duhovne vaje ob Materi Tereziji, za osebno izkušnjo ob njeni duhovnosti.
V lanskem letu (2011–2012) je bil njihov cilj, da muzikal postavijo na 'odrske' deske. V izvajanje muzikla, ki je več kot samo to, kar vidi občinstvo, je vključenih okoli 30 mladih (pa tudi manj mladih) – pa naj bo to igranje na odru, igranje v bendu, izdelava scene, kostumov, pomoč v zakulisju, v promociji, pri logistiki, peki peciva za pogostitev ali pa pri molitvi za muzikal in izvajalce.
Prek muzikla želijo mladi iz misijonske skupine predstaviti lik Matere Terezije, ki je mladim (še vedno) dosti časovno blizu in je lahko zgled, pozitiven zgled. V mladih želijo zbuditi čut za dobrodelnost in sočutje do bližnjih. Želijo, da bi se mladi in starejši zavedali, da lahko z malimi koraki, kot Mati Terezija, živimo pravičnost v ljubezni do bližnjih; da lahko skupaj spreminjamo svet, če vsak s svojimi talenti prispeva tisto, kar je v njem najboljšega.
Vendar: »Kaj pa pravzaprav sploh vemo o njej?« S tem vprašanjem se začne Muzikal o Materi Tereziji, ki so mu dali naslov Svinčnik Zanj in je njihovo avtorsko delo. Z njim želijo nagovoriti ljudi vseh generacij iz vse Slovenije, hkrati pa zbrati nekaj prostovoljnih prispevkov za potrebe misijonov.
»Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo ...«, je dejala.
Odšla je v daljni svet, Indijo. Ker ji je rekel, naj se ne boji, je odšla na ulice in Ga prinašala v luknje najbolj ubogih ... Letos mineva 15 let, odkar je odšla k Stvarniku domov. A zapustila je spodbudo, da lahko tudi ti, majhen svinčnik, kot si, zarišeš v svet neizbrisljivo sled ljubezni.
Muzikal je sporočilo o delovanju misijonarke ljubezni, ki je med drugim leta 1979 prejela tudi Nobelovo nagrado za mir.
ZGODBA iz življenja Matere Terezije skozi oči ustvarjalcev muzikala
Leta 1910 se v Skopju prične življenje Agnes Gonxe Bojaxhio. Že kot otrok si želi iti v misijone. Ko je stara 18 let, jo mati blagoslovi in Gonxa odide na Irsko, v samostan loretskih sester. Skupaj s Slovenko, sestro Magdaleno, leta 1931 odideta v Indijo, kjer ju sestre toplo sprejmejo. Terezija začne poučevati dekleta v samostanski šoli. Njena ljubezen do Jezusa raste, počuti se mu tako neizmerno blizu, da se ji na trenutke zdi, da je v raju. Vendar pa je v svoji notranjosti vznemirjena, saj je življenje izven samostanskega obzidja popolnoma drugačno – vidi žalost, lakoto, trpljenje … Leta 1946 med potjo na duhovne vaje na vlaku doživi odločilno srečanje. Na vlaku se sreča s Križanim, ki ga prepozna v revnem beraču. Vztrajno jo kliče, naj se mu popolnoma prepusti in se daruje za najbolj uboge med ubogimi, naj postane Njegovo orodje na ulici. V Tereziji se bije močan boj – pustiti vse, kar ljubi in slediti Gospodu, ali Mu odreči njegovo prošnjo. V pogovoru z duhovnim spremljevalcem odkrije, da je veselje v srcu tisto, ki ji bo pomagalo prepoznati pravi klic. Čeprav Terezija hrepeni po tem, da bi smela slediti klicu, ji šele po letih čakanja dovolijo, da zapusti samostan in ponese Gospoda med najbolj uboge med ubogimi. Sestre so presenečene in se od nje poslovijo v upanju, da se bodo še kdaj videle.
Ulice so polne revežev, gobavcev in otrok, ki prosijo za hrano. Terezija jim kljub mnogim nasprotovanjem pomaga. V svoji notranjosti doživlja bolečino ob tolikšnem trpljenju, pa tudi skušnjave, da bi se vrnila v samostan. Njeno drobno šibkost skuša izrabiti skušnjavec, vendar ga z Božjo pomočjo premaga. Okrepljena se posveti ubogim, v katerih vidi Kristusov obraz. Na ulico k njej začno prihajati dekleta in mati Terezija ustanovi red misijonark ljubezni.
Sestre se srečujejo ob večerni in jutranji molitvi, kjer Mu izročijo vse; same sebe in svoje delo. Mati Terezija pošilja sestre na ulico z naročilom, naj vse delajo z nasmehom na ustih. Ko je Terezija sama pred Križanim, izpove praznino in bolečino svojega srca. Svojega Gospoda ne čuti več ob sebi in neizmerno hrepeni po Njem. Kljub temu Mu obljubi, da se bo vedno smehljala Njegovemu skritemu obličju. Na ulici Terezija še vedno doživlja zavrnitve, ljudje ne razumejo njenega dela in njene predanosti Bogu, kar pa je ne ustavi in s svojim delovanjem še naprej širi upanje in Jezusa. Tudi po smrti njen zgled ostaja in sestre ji hvaležno sledijo v pomoči ubogim.
Mati Terezija je prav gotovo pravi zgled, kako se lahko do zadnjega diha pričuje za Božjo ljubezen.
Želimo si, da bi muzikal Svinčnik Zanj vse nas (tako igralce kot gledalce), spodbudil k razmišljanju, kako lahko jaz, šibek in omahljiv, tak kot sem, prispevam k temu, da bo naš svet nekoliko lepši.
Mati Terezija je rekla: »Vse, kar delam, je kot kapljica v morje, a če te kapljice ne bi bilo, bi nekaj manjkalo!«
Bom pustil/a, da bo ta kapljica manjkala? Mu bom odrekel/la?
Če imamo v sebi vsaj kanček sočutja, dobrodelnosti in ljubezni do sočloveka, mu njegove pomoči zagotovo ne bomo odrekli. Na svetu smo zato, da razdajamo svojo ljubezen in pomagamo drug drugemu. Kljub temu, da je vsak izmed nas le drobna majhna kapljica, pa so ključna le naša dejanja, ki štejejo največ.
Ob zaključku muzikla, je na oder stopil še naš župnik Andrej Zrim ter se vsem mladim iz Misijonske skupine Pridi, iskreno zahvalil za enkraten, čudovit in resnično nepozaben večer. Ob tem pa jim je v zahvalo prinesel nekaj naših prleških dobrot.
Še enkrat vsem iskrena hvala in »Dopustimo, da se nas dotakne Njegova neizmerna ljubezen.«
Prva ideja, da bi napisali muzikal o Materi Tereziji, se je v Misijonski skupini Pridi rodila že pred osmimi leti. Manjša ekipa se je skupaj s p. Brankom Cestnikom lotila ustvarjanja, vendar je projekt zaradi pomanjkanja časa zamrl. Pred dvema letoma se je pojavila želja, da bi projekt obudili. Tako so si poleti 2010 na vsakoletnem načrtovanju 'Pridi' leta zadali, da ponovno oživijo projekt.
Vsebina muzikla je produkt dela 9 mladih. Pred začetkom pisanja so si vzeli čas in poglobili njihovo znanje o Materi Tereziji. Prebirali so njen življenjepis, njena pisma (zbrana v knjigi "Pridi, bodi moja luč"), spoznavali življenje njenih sester misijonark ljubezni. Vzeli so si en vikend za duhovne vaje ob Materi Tereziji, za osebno izkušnjo ob njeni duhovnosti.
V lanskem letu (2011–2012) je bil njihov cilj, da muzikal postavijo na 'odrske' deske. V izvajanje muzikla, ki je več kot samo to, kar vidi občinstvo, je vključenih okoli 30 mladih (pa tudi manj mladih) – pa naj bo to igranje na odru, igranje v bendu, izdelava scene, kostumov, pomoč v zakulisju, v promociji, pri logistiki, peki peciva za pogostitev ali pa pri molitvi za muzikal in izvajalce.
Prek muzikla želijo mladi iz misijonske skupine predstaviti lik Matere Terezije, ki je mladim (še vedno) dosti časovno blizu in je lahko zgled, pozitiven zgled. V mladih želijo zbuditi čut za dobrodelnost in sočutje do bližnjih. Želijo, da bi se mladi in starejši zavedali, da lahko z malimi koraki, kot Mati Terezija, živimo pravičnost v ljubezni do bližnjih; da lahko skupaj spreminjamo svet, če vsak s svojimi talenti prispeva tisto, kar je v njem najboljšega.
Vendar: »Kaj pa pravzaprav sploh vemo o njej?« S tem vprašanjem se začne Muzikal o Materi Tereziji, ki so mu dali naslov Svinčnik Zanj in je njihovo avtorsko delo. Z njim želijo nagovoriti ljudi vseh generacij iz vse Slovenije, hkrati pa zbrati nekaj prostovoljnih prispevkov za potrebe misijonov.
»Sem le majhen svinčnik v Božji roki, ki svetu piše ljubezensko pismo ...«, je dejala.
Odšla je v daljni svet, Indijo. Ker ji je rekel, naj se ne boji, je odšla na ulice in Ga prinašala v luknje najbolj ubogih ... Letos mineva 15 let, odkar je odšla k Stvarniku domov. A zapustila je spodbudo, da lahko tudi ti, majhen svinčnik, kot si, zarišeš v svet neizbrisljivo sled ljubezni.
Muzikal je sporočilo o delovanju misijonarke ljubezni, ki je med drugim leta 1979 prejela tudi Nobelovo nagrado za mir.
ZGODBA iz življenja Matere Terezije skozi oči ustvarjalcev muzikala
Leta 1910 se v Skopju prične življenje Agnes Gonxe Bojaxhio. Že kot otrok si želi iti v misijone. Ko je stara 18 let, jo mati blagoslovi in Gonxa odide na Irsko, v samostan loretskih sester. Skupaj s Slovenko, sestro Magdaleno, leta 1931 odideta v Indijo, kjer ju sestre toplo sprejmejo. Terezija začne poučevati dekleta v samostanski šoli. Njena ljubezen do Jezusa raste, počuti se mu tako neizmerno blizu, da se ji na trenutke zdi, da je v raju. Vendar pa je v svoji notranjosti vznemirjena, saj je življenje izven samostanskega obzidja popolnoma drugačno – vidi žalost, lakoto, trpljenje … Leta 1946 med potjo na duhovne vaje na vlaku doživi odločilno srečanje. Na vlaku se sreča s Križanim, ki ga prepozna v revnem beraču. Vztrajno jo kliče, naj se mu popolnoma prepusti in se daruje za najbolj uboge med ubogimi, naj postane Njegovo orodje na ulici. V Tereziji se bije močan boj – pustiti vse, kar ljubi in slediti Gospodu, ali Mu odreči njegovo prošnjo. V pogovoru z duhovnim spremljevalcem odkrije, da je veselje v srcu tisto, ki ji bo pomagalo prepoznati pravi klic. Čeprav Terezija hrepeni po tem, da bi smela slediti klicu, ji šele po letih čakanja dovolijo, da zapusti samostan in ponese Gospoda med najbolj uboge med ubogimi. Sestre so presenečene in se od nje poslovijo v upanju, da se bodo še kdaj videle.
Ulice so polne revežev, gobavcev in otrok, ki prosijo za hrano. Terezija jim kljub mnogim nasprotovanjem pomaga. V svoji notranjosti doživlja bolečino ob tolikšnem trpljenju, pa tudi skušnjave, da bi se vrnila v samostan. Njeno drobno šibkost skuša izrabiti skušnjavec, vendar ga z Božjo pomočjo premaga. Okrepljena se posveti ubogim, v katerih vidi Kristusov obraz. Na ulico k njej začno prihajati dekleta in mati Terezija ustanovi red misijonark ljubezni.
Sestre se srečujejo ob večerni in jutranji molitvi, kjer Mu izročijo vse; same sebe in svoje delo. Mati Terezija pošilja sestre na ulico z naročilom, naj vse delajo z nasmehom na ustih. Ko je Terezija sama pred Križanim, izpove praznino in bolečino svojega srca. Svojega Gospoda ne čuti več ob sebi in neizmerno hrepeni po Njem. Kljub temu Mu obljubi, da se bo vedno smehljala Njegovemu skritemu obličju. Na ulici Terezija še vedno doživlja zavrnitve, ljudje ne razumejo njenega dela in njene predanosti Bogu, kar pa je ne ustavi in s svojim delovanjem še naprej širi upanje in Jezusa. Tudi po smrti njen zgled ostaja in sestre ji hvaležno sledijo v pomoči ubogim.
Mati Terezija je prav gotovo pravi zgled, kako se lahko do zadnjega diha pričuje za Božjo ljubezen.
Želimo si, da bi muzikal Svinčnik Zanj vse nas (tako igralce kot gledalce), spodbudil k razmišljanju, kako lahko jaz, šibek in omahljiv, tak kot sem, prispevam k temu, da bo naš svet nekoliko lepši.
Mati Terezija je rekla: »Vse, kar delam, je kot kapljica v morje, a če te kapljice ne bi bilo, bi nekaj manjkalo!«
Bom pustil/a, da bo ta kapljica manjkala? Mu bom odrekel/la?
Če imamo v sebi vsaj kanček sočutja, dobrodelnosti in ljubezni do sočloveka, mu njegove pomoči zagotovo ne bomo odrekli. Na svetu smo zato, da razdajamo svojo ljubezen in pomagamo drug drugemu. Kljub temu, da je vsak izmed nas le drobna majhna kapljica, pa so ključna le naša dejanja, ki štejejo največ.
Ob zaključku muzikla, je na oder stopil še naš župnik Andrej Zrim ter se vsem mladim iz Misijonske skupine Pridi, iskreno zahvalil za enkraten, čudovit in resnično nepozaben večer. Ob tem pa jim je v zahvalo prinesel nekaj naših prleških dobrot.
Še enkrat vsem iskrena hvala in »Dopustimo, da se nas dotakne Njegova neizmerna ljubezen.«
