»Tvegano iskanje resnice«
Škof Vekoslav Grmič – iskalec večne resnice s čutom za socialno pravičnost in »poslednji javni tribun«
Okrogla miza ob 90-letnici rojstva Vekoslava Grmiča
Ob 90-letnici rojstva škofa prof. dr. Vekoslava Grmiča so v Sv.
Juriju pripravili okroglo mizo, na kateri je bila med drugim prva javna
predstavitev knjižne novitete Tvegano iskanje resnice – izbor misli
škofa Grmiča, ki jih je izbral in uredil Srečko Reher.
Minuli konec tedna so v Kocbekovi dvorani odmevale besede zaslužnega profesorja mariborske univerze dr. Vlada Sruka, novinarja in urednika oddaj Radia Maribor Antona Petelinška, Ivana Arzenška, predsednika Društva Znamenje, ki je knjigo tudi izdalo in prof. Srečka Reherja,
Grmičevega dolgoletnega prijatelja, natančnega poznavalca njegovega
knjižnega opusa in življenja; prav slednji je z željo, da bi bilo Tvegano iskanje resnice prvič predstavljeno v Grmičevi domači občini, dogodek v sodelovanju z Občino Sv. Jurij ob Ščavnici tudi organiziral.
Petkov spominski večer z okroglo mizo škofa Grmiča ni skušal osvetliti samo kot velikega teologa, kritičnega misleca in humanista, ampak je bil hkrati tudi priložnost, na kateri so govorci skozi lucidne misli o današnjem času opozorili na preroškost njegovih kritičnih razmišljanj o Cerkvi, družbi, politiki, kulturi in temeljnih vprašanjih človekovega bivanja, ki se še vedno, kot je poudaril prof. Srečko Reher, berejo tako, kot da bi bila sveže napisana, kajti po besedah Antona Petelinška Grmičev čas šele prihaja in pričujoča knjiga, ki se bere kot »čitanka« ali učbenik za današnji čas, bi morala biti distribuirana v širši javni prostor.
Grmič je Dragotinčan in je Jurjevčan, kjer je leta 2002 postal častni občan, bil pa je tudi zvest Mariborčan (tam je častni občan postal že leta 1998) in velik Slovenec. Za svojega so ga vzeli ljudje v številnih krajih širom Slovenije, neglede ali je prihajal po službeni dolžnosti ali kot gost, saj so ga, kot se spominjata velikokrat ob njem navzoča novinar Anton Petelinšek in Srečko Reher, vabili na vse mogoče prireditve, na razne obletnice, srečanja, simpozije in povsod se je povabilu odzval, na govor se je zmeraj pripravil, na besede zahvale ni nikoli pozabil: Vekoslav Grmič, tako je prepričan Anton Petelinšek, je bil poslednji javni tribun, nagovarjal in združeval je množice. K temu bi lahko dodali še misel dr. Marjana Žnidariča, da Grmiča lahko brez pomislekov štejemo med najbolj priljubljene Slovence tistega časa: pa ne samo zaradi njegove skromnosti, preprostosti in dostopnosti, ampak predvsem zaradi njegove širine duha in srca.
Njegovo življenje se je začelo pod vznožjem Kapelskih goric, v Dragotincih, kjer se je 4. junija 1923 rodil kot predzadnji otrok v revni sedemčlanski družini. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Starši so bili mali posestniki, njegov oče pa je bil obenem še mizar, a starša sta komaj preživljala veliko družino. V Mariboru, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, je štiri leta zastonj bival pri kapucinih. Po četrtem letniku se je preselil v privatno stanovanje, hrano pa je imel naprošeno po raznih mariborskih gostilnah: »Nekateri gostilničarji so imeli srce za uboge študente in so nam zastonj dali vsaj en topel obrok. Kljub temu pa sem bil v Mariboru zelo lačen, ponavadi smo študentje dobili le juho in kos kruha, kar pa je bilo premalo za mladega človeka. Spominjam se, da sem večkrat stal pred pekarno in jokal, ko nisem imel kruha in sem bil lačen. A nikoli mi ni prišlo na misel, da bi šolanje opustil in se vrnil domov (Misli iz šole življenja, str. 214)«. Gimnazijsko življenje je prekinila 2. svetovna vojna in vdor nemškega okupatorja na Štajersko. Grmiča so poslali v delovno taborišče v Strnišču (pri Kidričevem). Zaradi njegovega odličnega gimnazijskega spričevala so ga od tam kmalu zatem napotili na ptujsko gimnazijo, kjer je končal sedmi in osmi razred.
Med študijem teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, ga je, starega 27 let, škof Držečnik posvetil v duhovnika in ga po končanem šestem letniku nastavil za kaplana na Vranskem. Čez dve leti je tam postal župnik, leta 1960 pa prodekan braslovške dekanije. Ob pastoralnem delu v župniji je našel čas tudi še za nadaljevanje študija, predvsem ga je zanimal eksistencializem, ki je takrat v Evropi postajal vodilna filozofska smer, s katero so se srečali tudi njegovi profesorji J. Janžekovič, A. Trstenjak in S. Cajnkar. Leta 1961 je doktoriral iz teoloških vsebin strahu v eksistencializmu. Kmalu zatem se je začela njegova akademska kariera. Na ljubljanski Teološki fakulteti, kjer je deloval 25 let, je prevzel predavanja iz posameznih poglavij dognatične teologije. Po škofovskem posvečenju, leta 1968 je prevzel tudi ravnateljevanje v mariborskem bogoslovju. Še danes se ga duhovniki spominjajo kot dobrega in modrega svetovalca, predvsem pa vzgojitelja, ki je znal prisluhniti in svetovati. In ni naključje, da je bilo prav v času njegovega ravnateljevanja največ odločitev za duhovniški poklic.
Raziskovalno se je posvečal tudi slovenski zgodovini, od Brižinskih spomenikov in Trubarja do časa po osamosvojitvi. Kot izvrsten govornik je nastopal na številnih javnih prireditvah in tako je s svojo pokončno držo in kleno besedo odstiral mnoge dileme, njegova razmišljanja pa so aktualna še danes.
Pomemben del njegove dejavnosti je bilo tudi uredniško delo. S profesorjem Stankom Cajnkarjem, Edvardom Kocbekom in drugimi kulturnimi delavci je ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik, njegove razprave pa so objavljali tudi drugi, ne samo slovenski ampak tudi evropski časopisi in ugledne revije. Leta 1991 se je dr. Vekoslav Grmič upokojil kot redni profesor Teološke fakultete. Srečko Reher je v spremni besedi Grmičevih Poslednjih spisov zapisal še, da je bil Grmič kot predavatelj povabljen na mnoge evropske fakultete in izkušnje, ki si jih je pridobil kot iskalec resnice, so ga izoblikovale v intelektualno in moralno avtoriteto, iskanega sogovorca in svetovalca, h kateremu so se ljudje vedno znova zatekali po nasvete in pomoč, saj so bile njegove razumevajoče besede, besede upanja, tolažbe, izvirajoče iz globokega premišljevanja in molitve: »Šola našega življenja je izredna, če le zavestno sledimo svojim spoznanjem in pustimo, da nas uči.«
Petkov spominski večer z okroglo mizo škofa Grmiča ni skušal osvetliti samo kot velikega teologa, kritičnega misleca in humanista, ampak je bil hkrati tudi priložnost, na kateri so govorci skozi lucidne misli o današnjem času opozorili na preroškost njegovih kritičnih razmišljanj o Cerkvi, družbi, politiki, kulturi in temeljnih vprašanjih človekovega bivanja, ki se še vedno, kot je poudaril prof. Srečko Reher, berejo tako, kot da bi bila sveže napisana, kajti po besedah Antona Petelinška Grmičev čas šele prihaja in pričujoča knjiga, ki se bere kot »čitanka« ali učbenik za današnji čas, bi morala biti distribuirana v širši javni prostor.
Grmič je Dragotinčan in je Jurjevčan, kjer je leta 2002 postal častni občan, bil pa je tudi zvest Mariborčan (tam je častni občan postal že leta 1998) in velik Slovenec. Za svojega so ga vzeli ljudje v številnih krajih širom Slovenije, neglede ali je prihajal po službeni dolžnosti ali kot gost, saj so ga, kot se spominjata velikokrat ob njem navzoča novinar Anton Petelinšek in Srečko Reher, vabili na vse mogoče prireditve, na razne obletnice, srečanja, simpozije in povsod se je povabilu odzval, na govor se je zmeraj pripravil, na besede zahvale ni nikoli pozabil: Vekoslav Grmič, tako je prepričan Anton Petelinšek, je bil poslednji javni tribun, nagovarjal in združeval je množice. K temu bi lahko dodali še misel dr. Marjana Žnidariča, da Grmiča lahko brez pomislekov štejemo med najbolj priljubljene Slovence tistega časa: pa ne samo zaradi njegove skromnosti, preprostosti in dostopnosti, ampak predvsem zaradi njegove širine duha in srca.
Njegovo življenje se je začelo pod vznožjem Kapelskih goric, v Dragotincih, kjer se je 4. junija 1923 rodil kot predzadnji otrok v revni sedemčlanski družini. Osnovno šolo je obiskoval pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Starši so bili mali posestniki, njegov oče pa je bil obenem še mizar, a starša sta komaj preživljala veliko družino. V Mariboru, kjer je obiskoval klasično gimnazijo, je štiri leta zastonj bival pri kapucinih. Po četrtem letniku se je preselil v privatno stanovanje, hrano pa je imel naprošeno po raznih mariborskih gostilnah: »Nekateri gostilničarji so imeli srce za uboge študente in so nam zastonj dali vsaj en topel obrok. Kljub temu pa sem bil v Mariboru zelo lačen, ponavadi smo študentje dobili le juho in kos kruha, kar pa je bilo premalo za mladega človeka. Spominjam se, da sem večkrat stal pred pekarno in jokal, ko nisem imel kruha in sem bil lačen. A nikoli mi ni prišlo na misel, da bi šolanje opustil in se vrnil domov (Misli iz šole življenja, str. 214)«. Gimnazijsko življenje je prekinila 2. svetovna vojna in vdor nemškega okupatorja na Štajersko. Grmiča so poslali v delovno taborišče v Strnišču (pri Kidričevem). Zaradi njegovega odličnega gimnazijskega spričevala so ga od tam kmalu zatem napotili na ptujsko gimnazijo, kjer je končal sedmi in osmi razred.
Med študijem teologije na ljubljanski Teološki fakulteti, ga je, starega 27 let, škof Držečnik posvetil v duhovnika in ga po končanem šestem letniku nastavil za kaplana na Vranskem. Čez dve leti je tam postal župnik, leta 1960 pa prodekan braslovške dekanije. Ob pastoralnem delu v župniji je našel čas tudi še za nadaljevanje študija, predvsem ga je zanimal eksistencializem, ki je takrat v Evropi postajal vodilna filozofska smer, s katero so se srečali tudi njegovi profesorji J. Janžekovič, A. Trstenjak in S. Cajnkar. Leta 1961 je doktoriral iz teoloških vsebin strahu v eksistencializmu. Kmalu zatem se je začela njegova akademska kariera. Na ljubljanski Teološki fakulteti, kjer je deloval 25 let, je prevzel predavanja iz posameznih poglavij dognatične teologije. Po škofovskem posvečenju, leta 1968 je prevzel tudi ravnateljevanje v mariborskem bogoslovju. Še danes se ga duhovniki spominjajo kot dobrega in modrega svetovalca, predvsem pa vzgojitelja, ki je znal prisluhniti in svetovati. In ni naključje, da je bilo prav v času njegovega ravnateljevanja največ odločitev za duhovniški poklic.
Raziskovalno se je posvečal tudi slovenski zgodovini, od Brižinskih spomenikov in Trubarja do časa po osamosvojitvi. Kot izvrsten govornik je nastopal na številnih javnih prireditvah in tako je s svojo pokončno držo in kleno besedo odstiral mnoge dileme, njegova razmišljanja pa so aktualna še danes.
Pomemben del njegove dejavnosti je bilo tudi uredniško delo. S profesorjem Stankom Cajnkarjem, Edvardom Kocbekom in drugimi kulturnimi delavci je ustanovil revijo Znamenje in bil dolga leta njen glavni in odgovorni urednik, njegove razprave pa so objavljali tudi drugi, ne samo slovenski ampak tudi evropski časopisi in ugledne revije. Leta 1991 se je dr. Vekoslav Grmič upokojil kot redni profesor Teološke fakultete. Srečko Reher je v spremni besedi Grmičevih Poslednjih spisov zapisal še, da je bil Grmič kot predavatelj povabljen na mnoge evropske fakultete in izkušnje, ki si jih je pridobil kot iskalec resnice, so ga izoblikovale v intelektualno in moralno avtoriteto, iskanega sogovorca in svetovalca, h kateremu so se ljudje vedno znova zatekali po nasvete in pomoč, saj so bile njegove razumevajoče besede, besede upanja, tolažbe, izvirajoče iz globokega premišljevanja in molitve: »Šola našega življenja je izredna, če le zavestno sledimo svojim spoznanjem in pustimo, da nas uči.«
