Slovesni sklep za beatifikacijo nekdanjega velikopolanskega župnika Danijela Halasa
Po nekaj letih je murskosoboška škofija zaključila postopek za beatifikacijo Danijela Halasa
Jože Žerdin, nedelja, 23. februar 2014 ob 00:29
Duhovnik Danijel Halas se je rodil 24. junija leta 1908 v Črenšovcih. Po
gimnaziji v Murski Soboti in Ljubljani je leta 1929 stopil v mariborsko
bogoslovje in bil 9. julija leta 1933 v mariborski stolnici posvečen za
duhovnika. Nato je bil nekaj časa kaplan v Ljutomeru in štiri leta
kaplan v dvojezični župniji Lendava. Na Madžarskem se je izpopolnil v
madžarski jezik, zato je potem še z večjo gorečnostjo širil vero med
Slovenci in Madžari v lendavski dvojezični župniji, kjer je organiziral
akcije in molitvene shode. Kmalu potem, ko je bila v Veliki Polani
ustanovljena nova župnija je leta 1938 duhovnik Danijel Halas prevzel
vodenje te župnije. Tukaj je vernikom služil svoje poslanstvo duhovnika,
rad je imel otroke, mladino pa tudi odrasle vernike, posvečal se je
bolnim in onemoglim. Organiziral je različna srečanja, tečaje. S pisano
besedo je sodeloval pri Novinah, Marijinem listu in Kalendarju Srca
Jezušovega. Med drugo svetovno vojno, ko so Madžari zasedli Prekmurje, je duhovnik Danijel Halas bil konec oktobra leta 1941 aretiran pod
obtožbo, da je sodeloval s slovenskimi komunisti. V zloglasnem
budimpeštanskem zaporu je prebil več mesecev. 22. julija leta 1942 je
bil pogojno izpuščen. Njegovo »sodelovanje s komunisti« - tako je pisal
sombotelskemu škofu iz zapora - »Če bi duhovnik bil ovaduh, kdo bi potem
še upal k njemu po nasvet ali celo k osebni zakramentalni spovedi ?«,
tako je zatrjeval. Danijel Halas je bil nekaterim trn v peti, bil je
simbol upora zoper komunizem.
V začetku leta 1945 so partizanski
aktivisti imeli sestanek v stari šoli v Gomilici v sedanji župniji
Turnišče. Na tem sestanku so zahtevali likvidacijo župnika Danijela
Halasa, kar se je tudi kmalu zgodilo.
Ko se je Danijel Halas
16. marca leta 1945 s kolesom vračal iz Lendave, kjer je bil redni
spovednik tamkajšnjih redovnic, so ga na Hotizi zajeli neznanci. Med
surovim pretepanjem so ga odvlekli do reke Mure in ga tam na bregu štirikrat ustrelili v glavo in truplo vrgli v reko. Očitno je bil morilski
načrt premišljen in dobro pripravljen, saj so utegnili zbrisati
svoje sledove. Vendar pa se je prijazna reka Mura poigrala z morilskim
naklepom in je mrtvega Danijela Halasa odložila v dračje pri Kotu, kjer
so ga domačini odkrili in od pogreba na velikopolanskem pokopališču, tam počiva kot dragocena mučeniška relikvija. Še danes po 69. letih
njegove smrti v župniji Velika Polana in okolici ter v murskosoboški
škofiji obstaja in se ohranja stalen in splošen sloves, da je Danijel
Halas živel sveto. Odlikoval se je v Božjih krepostih, veri, upanju in
ljubezni do Boga in do bližnjega - tudi do sovražnikov. Njegove
poglavitne kreposti so bile: modrost, pravičnost, zmernost in srčnost.
Posebej je bolj spoštovan kot goreč dušni pastir, katehet, širitelj
čaščenja Jezusovega srca in izreden častilec Matere Božje.
Po več
kot desetih letih trajajočem prizadevanju in molitvah je bil v sredo, 19.
februarja doslej največji zgodovinski dogodek v murskosoboški škofiji,
ko je bil v stolnici v Murski Soboti sklep škofijskega postopka za
beatifikacijo blaženega Danijela Halasa, in postopek za razglasitev Božjega služabnika Danijela Halasa kot blaženega. Stolnica v Murski Soboti je bila tisti večer napolnjena do zadnjega kotička. Poleg
duhovnikov, dekanov, prodekanov, redovnikov, sester redovnic, molilcev za
Halasovo beatifikacijo, člani komisije v škofijskem postopku za
beatifikacijo Danijela Halasa ter vernikov iz dekanij Ljutomer, Lendava
in Murska Sobota, so pri sveti maši, katero je vodil murskosoboški škod
dr. Peter Štumpf, ob somaševanju duhovnikov, generalni vikar
murskosoboške škofije
Franc Režonja, so sodelovali še mariborski upokojeni
škof
dr. Jožef Smej in pastolator za beatifikacijo Danijela Halasa
dr.
Vinko Škafar.
Vse zbrane vernike je nagovoril stolni župnik župnije
Murska Sobota
Goran Kuhar. Oltar slika Božjega služabnika Danijela
Halasa je bila vsa v spomladanskem cvetju, nabranimi zvončki, kajti
tistega marca leta 1945, ko je ugasnilo življenje duhovnika Danijela
Halasa so ob Muri bujno cveteli zvončki. Med mnogimi je veljalo
prepričanje, da je duhovnik Danijel Halas živel mučeniško življenje.
Bolj ko leta minevajo, bolj so spomini na mučenika. Postavitev in
blagoslovitev križnih znamenj na Hotizi, kjer je Halas pretrpel
mučeniške smrti in v Kotu pri Lendavi, kje so našli njegovo mrtvo telo,
še danes po 69. letih odmeva med ljudmi v Pomurju, Sloveniji in
tujini. Tudi vsa dosedanja romanja in shodi v čast Danijela Halasa so
bili in so še vedno dobro obiskani.
Največjo težo je imel prav gotovo
pastolator dr. Vinko Škafar in komisija v škofijskem postopku,
tudi prevajalci in drugi sodelavci so opravili veliko in zahtevno delo.
Opravilo se je tudi veliko zasliševanj verodostojnih prič, zbiranje
virov, dokumentov in ustrezni prevodi, ki so postavili Halasove naravne in
nadnaravne kreposti in mučeniško smrt. Tako je delo zaključeno in
postopek je končan. Zbrane dokumente bodo sedaj posredovali na
kongregacijo za oddelek svetnikov na Sveti sedež v Rim. Ko bodo vse to
preučili, bo sveti oče papež Frančišek na rezultatih mnenja kongregacije
podpisal odlok o priznanju Halasovega mučeništva ter omogočil potrditev
in razglasil duhovnika Danijela Halasa za blaženega.
Šlo je torej za
dogodek, ki ga murskosoboška škofija še ni doživela. Ob koncu je še
potekal obred pečatenja dokumentov, ki bodo predani kongregaciji za
zadeve svetnikov v Rimu. Škof dr. Peter Štumpf je zapečatil obe skrinji
zbranih dokumentov in tako sklenil škofijski del postopka. Voditelj
pastoralne službe
dr. Franc Zorec je vse povabil k nadaljnji molitvi za
Halasovo beatifikacijo, da bi se postopek v Rimu čim prej sklenil in bi
dobili mučenca, blaženega iz murskosoboške škofije. Potem je po cerkvi
zadonela pesem Hvala večnemu Bogu. Marsikateremu se ob tem zarosi oko
in v tej pesmi so se prav gotovo pridružili tisoči zvončkov, ki so
krasili oltar, kajti tudi zadnje počivališče - grob Danijela Halasa na
velikopolanskem pokopališču je vsako pomlad okrašen z belimi zvončki.
Vir fotografij: www.skofija-sobota.si