Od dialoga do predstavitve

»Za četrto državno tematsko razstavo smo pri JSKD izbrali parafraziranje in citiranje del iz bogate zgodovine likovne umetnosti. Postopek, pri katerem avtor pri snovanju lastne kreacije uporabi delo, ki je že del umetnostne zgodovine in širše kulturne zavesti, je staro umetniško izražanje. Prav v zadnjih desetletjih pa so parafraziranje, citiranje in prilaščanje postali pomembna likovna praksa, ki v marsičem oblikuje smernice v sodobnem likovnem dogajanju. Vendar se za to temo nismo odločili le zaradi aktualnosti tovrstnih postopkov, ampak predvsem zato, da bi spodbudili pogosto premajhno željo ljubiteljskih ustvarjalcev po spoznavanju in prepoznavanju bogate zakladnice umetniških del, ki so stoletja in tisočletja oblikovala našo kulturno in civilizacijsko podobo. Likovniki se pogosto premalo zavedajo, da se vsako novo likovno delo, v dobrem ali slabem, vpisuje v dolg niz vizualne produkcije, ki je hkrati tudi merilo, s katerim bomo presojali kvaliteto ali nekvaliteto njihovih izdelkov…« je v spremljajoči katalog državne tematske razstave 2014, pod naslovom »Parafraze« zapisal Janez Zalaznik, akademski slikar, grafični oblikovalec, pedagog, publicist in avtor priročnikov s področja umetnosti, ki si je kot državni selektor ogledal selekcionirane regijske razstave, ki so jih organizirale koordinacije JSKD Celje, Dolenjska, Bela krajina in Posavje, Gorenjska, Južna Primorska, Severna Primorska, Ptuj, Maribor, Koroška, Osrednja Slovenija in Pomurje (v Svetem Juriju ob Ščavnici).

Ob tem je za državno razstavo izbral dela 52 avtorjev, od tega deset iz Pomurja. Med slednjimi je deveterica članic in članov Likovnega društva Gornja Radgona: Vidka Borko iz Gornje Radgone (akril na platnu »Vrt zemeljskih naslad«), Matjaž Geder iz Gornje Radgone (kombinirana tehnika »Na svidenje, Marianne«), Robert Jurak iz Logarovec (skulptura iz kovine »Model in model«), Robert Kosmač iz Trnovske vasi (kombinirana tehnika »Lov«), Danila Krpič iz Černelavec pri Murski Soboti (akril na platnu »Brodolom«), Filip Matko Ficko iz Radenec (akril na platnu »Suzanina nočna ptiča«), Leopold Methans z Zgornjega Dražen vrha (skulptura iz varjenega železa »Prikovani«), Tatjana Mijatović iz Radenec (kombinirana tehnika »Kurzšlus«) in Eva Žula iz Gornje Radgone (fotografija »Pa kaj pokliči«) ter Marija Makovecki iz Beltinec (akril na platnu »Spletični in slikar«). Na desetih regijskih razstavah, po že opravljenih regijskih izborih, je izmed skupno 260 del bilo izbranih 52. Le-ta bodo na gradu Brežice na ogled do 13. aprila, letos jeseni pa je predvidena selitev iste razstave še na grad Snežnik.

Otvoritev državne tematske razstave 2014, pod naslovom »Parafraze«, je torej bila na gradu Brežice, kjer so prostori Posavskega muzeja Brežice, v četrtek, 20. marca ob 18. uri. Vse je v viteški dvorani gradu pozdravila podžupanja Občine Brežice Vladka Kežman, ob njej pa še direktor JSKD mag. Igor Teršar, ki je opomnil na lanskoletno 660-letnico podelitve mestnih pravic Brežicam. Po izredno kvalitetnem spremljajočem kulturnem programu je strokovna svetovalka JSKD za likovno dejavnost, Andreja Koblar Perko, vsem prisotnim ustvarjalkam in ustvarjalcem razdelila spominski katalog in sledila je preselitev v galerijske prostore. Tam je vsem govoril še direktor Posavskega muzeja Brežice dr. Tomaž Teropšič, zbranim pa je o tokratni razstavi ter izboru pred njo govoril še selektor Janez Zalaznik in naj spomnimo na njegov zapis v katalogu:
»…Državna razstava na temo parafraz likovnih del obiskovalcem ponudi pester konglomerat likovnih pristopov, tehnik in zamisli, ob katerem bodo tudi sami lahko preverjali svoje »razumevanje« umetnosti in odprtost za drugačne likovne pristope, kot so jih vajeni na razstavah ljubiteljskih likovnikov. Prenekatero delo bo gledalca presenetilo v navidezni preprostosti tako zamisli in izvedbe. Toda ravno stvaritev, ki je videti preprosta in za katero se gledalcu zdi, da bi se je zlahka domislil tudi sam, je običajno tista, v katero je bilo vloženega največ razmisleka pa tudi likovnega znanja, saj sta šele pravilna izbira in ekonomična uporaba likovnih izrazil avtorja pripeljala do končne podobe. Ustvarjalec je moral torej zelo premišljeno izbirati med številnimi možnostmi, da je izbral tiste, ki so mu omogočile jedrnato in učinkovito rešitev. Nič manj osupljiva pa seveda niso (tudi) dela, pri katerih so avtorji posegli po tehnično in/ali tehnološko zahtevnih likovnih tvarinah in pristopih, ki so od njih zahtevala visoko stopnjo obrtnega obvladovanja snovi in likovne občutljivosti za spajanje pogosto raznorodnih materialov…«