Spominska zasaditev jerebike na Petanjcih
Udeležena tudi prijateljska skupina Fortuna iz DOSOR-ja
Zasaditev jerebike
Vrt spominov in tovarištva na Petanjcih (Vrt) v Občini Tišina je bogata zbirka spominske in druge drevnine in je živi spomenik žrtvam trpljenja zaradi fašizma in nacizma ter opomin bodočim rodovom. Vrt je zavarovana vrtno arhitekturna dediščina in je vključen v mrežo devetih botaničnih vrtov in arboretumov v Sloveniji. Je biser sonaravnega vrtnarjenja s 500 drevninami na poldrugem hektarju površine. V njem je že 70 zgodb o nesmiselnosti vojne in nasilja.
V sredo, 3. aprila letos, se je pridružila nova zgodba z drevesom
jerebika, ki bo v Vrtu spominov in tovarištva opominjala na znamenito
Dražgoško bitko borcev Cankarjevega bataljona z Nemci v dneh od 9. do
11. januarja 1942 v tej gorenjski vasici na obronkih Jelovice. Ob 12.
uri je namreč v imenovanem vrtu bila napovedana slovesna zasaditev
drevesa jerebike iz Dražgoš in partizanske Jelovice. Prireditev je
pripravila Uprava Ustanove dr. Šiftarjeve fundacije Petanjci in njen
predsednik Ernest Ebenšpanger je zatorej vse pozdravil na samem začetku,
kot tudi župan Občine Tišina, dipl. ing. zootehnike Franc Horvat. Pozdravne besede vsem sta namenila tudi predsednik regijske koordinacije
Zveze združenj borcev za vrednote NOB Pomurja Evgen Emri ter predsednik
Krajevne organizacije Zveze druženj borcev za vrednote NOB Tišina
Ludvik Törnar.
V kulturnem delu programa je nastopila s harmoniko učenka Osnovne šole Tišina Katarina Kerec, zapel pa je tudi Moški pevski zbor »Prekmurci«. Temu je sledila zasaditev drevesa jerebika. Na dogodke leta 1942 v Dražgošah je opomnil slavnostni govornik na slovesni prireditvi, mag. Drago Štefe, predsednik Organizacijskega odbora za vsakoletne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«.
Prireditve 3. aprila v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih se je udeležila tudi ena izmed petih prijateljskih skupin (Fortuna), ki delujejo v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci.
Dražgoška bitka
O Dražgoški bitki je Milena Sitar med drugim zapisala: »…V času, ko je bila videti moč vojaškega stroja nepremagljiva, se je zgodilo enkratno dejanje upora zoper okupacijo, nacistični teror, raznarodovanje in prisilno izseljevanje prebivalstva. Tridnevni hudi boji so v Dražgošah potekali od 9. do 11. januarja 1942. Borci Cankarjevega bataljona so se spopadli z veliko močnejšim, bolje opremljenim in izurjenim nasprotnikom, v hudem mrazu in visokem snegu. Po oceni zgodovinarja dr. Ferenca je bil to v tistem času po obsegu in trajanju največji vojaški dogodek v evropskem odporniškem gibanju na interesnem področju nemškega Reicha. Glas o njem je segel do Berlina in Londona, kasneje pa prek Luisa Adamiča tudi v Ameriko. Vplival je na odložitev priključitve zasedenih slovenskih pokrajin in načrtovano izselitev 260.000 Slovencev na čas po vojni. Pomenil je konec mita o nepremagljivosti Hitlerjeve vojske, zato je bilo maščevanje strašno in povračilni ukrepi temeljiti: 41 ubitih vaščanov, ostali na begu, razseljeni, odvedeni v taborišča, vas zravnana z zemljo, zastraševanje in grožnje prebivalstvu, da bo mrtev vsak, ki bi ponudil zatočišče vaščanu Dražgoš na begu. Za strah vsej Gorenjski. Na srčnost in pogum borcev ter na trpljenje in žrtve med prebivalci Dražgoš spominja monumentalni spomenik v Dražgošah…«
V kulturnem delu programa je nastopila s harmoniko učenka Osnovne šole Tišina Katarina Kerec, zapel pa je tudi Moški pevski zbor »Prekmurci«. Temu je sledila zasaditev drevesa jerebika. Na dogodke leta 1942 v Dražgošah je opomnil slavnostni govornik na slovesni prireditvi, mag. Drago Štefe, predsednik Organizacijskega odbora za vsakoletne prireditve »Po stezah partizanske Jelovice«.
Prireditve 3. aprila v Vrtu spominov in tovarištva na Petanjcih se je udeležila tudi ena izmed petih prijateljskih skupin (Fortuna), ki delujejo v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci.
Dražgoška bitka
O Dražgoški bitki je Milena Sitar med drugim zapisala: »…V času, ko je bila videti moč vojaškega stroja nepremagljiva, se je zgodilo enkratno dejanje upora zoper okupacijo, nacistični teror, raznarodovanje in prisilno izseljevanje prebivalstva. Tridnevni hudi boji so v Dražgošah potekali od 9. do 11. januarja 1942. Borci Cankarjevega bataljona so se spopadli z veliko močnejšim, bolje opremljenim in izurjenim nasprotnikom, v hudem mrazu in visokem snegu. Po oceni zgodovinarja dr. Ferenca je bil to v tistem času po obsegu in trajanju največji vojaški dogodek v evropskem odporniškem gibanju na interesnem področju nemškega Reicha. Glas o njem je segel do Berlina in Londona, kasneje pa prek Luisa Adamiča tudi v Ameriko. Vplival je na odložitev priključitve zasedenih slovenskih pokrajin in načrtovano izselitev 260.000 Slovencev na čas po vojni. Pomenil je konec mita o nepremagljivosti Hitlerjeve vojske, zato je bilo maščevanje strašno in povračilni ukrepi temeljiti: 41 ubitih vaščanov, ostali na begu, razseljeni, odvedeni v taborišča, vas zravnana z zemljo, zastraševanje in grožnje prebivalstvu, da bo mrtev vsak, ki bi ponudil zatočišče vaščanu Dražgoš na begu. Za strah vsej Gorenjski. Na srčnost in pogum borcev ter na trpljenje in žrtve med prebivalci Dražgoš spominja monumentalni spomenik v Dražgošah…«
