Neizkoriščeni potencial turizma v Prlekiji
Niko Miholič
Pred leti mi je eden izmed takratnih upravljavcev Hotela Jeruzalem rekel: »Vi Prleki se ne zavedate kaj imate. Ko pridem k vam, je to zame kot Toskana. Prlekija je slovenska Toskana!«. Ta upravljavec je k nam prišel nekje iz osrednje Slovenije. A imel je še kako prav. Žal so po navadi drugi tisti, ki nas morajo spomniti, s kakšnim potencialom dejansko razpolagamo. Sam se tega močno zavedam, zato ne izostane vikend, ko ne bi šel na kavo ali kozarec kvalitetnega na Dvorec Jeruzalem ali v katero bližnjo restavracijo ali gostilno.
Verjetno ni potrebno navajati kakšne bisere premoremo, tako kulturne,
kulinarične, kot tudi naravne. A nujno potrebno je dodati, da so ti
potenciali skoraj nično izkoriščeni. Stanje turizma v Prlekiji je slabo
in ne odseva dejanskih zmožnosti, ki jih premorejo metode promocije.
Namen te kolumne ni kazanje s prstom na odgovorne, ampak poziv k resnemu
razmisleku.
V zadnjih letih je sicer moč opaziti dobro sodelovanje med različnimi društvi, javnimi zavodi in občino in to več ali manj po zaslugi županje Olge Karba. Nekako vsa aktivna društva prihajajo v ospredje tako ali drugače, kar se odraža na vedno večji kulturni ponudbi. Sam o določenih društvih sploh nisem vedel, dokler jih nisem začel videvati na dogodkih. Sedaj pa komaj čakam na kakšno prireditev, kjer npr. Društvo prleških babic pripravi kulinarične dobrote ali ko lokalni vinogradniki promovirajo svojo letino – hvala vam za kozarec ali dva.
Kljub hvali v prejšnjem odstavku moram vseeno izpostaviti vsesplošen problem turizma nasploh. V navadi je, da za ponudbo že poskrbimo, prav tako za zadostno turistično infrastrukturo (četudi je le-ta na področju nastanitev močno šepala in je dobro, da se odpira hotel v Ljutomeru). Imamo vse potrebno, da gostje pridejo k nam ter uživajo v naravnem in mirnem okolju, polnem prijaznih ljudi in kvalitetnih kulinaričnih dobrot. Torej, kaj nam manjka? Da, ugotovili ste – manjkajo nam gostje. In slednjih seveda ni, ker se ti niti ne zavedajo, kaj jim Prleki lahko ponudimo. Ne smemo jih kriviti, tukaj ne gre za slabo geografsko poznavanje našega dela Slovenije, ampak edino in zgolj za nezadostno trženje Prlekije kot turistične destinacije.
A to ni le problem Prlekije. Je problem celotnega Pomurja, ne nazadnje celotne Slovenije. Manjkajo povezovanja in sodelovanja. Sicer obstajajo nekatere »dražje« pobude združevanja pod eno blagovno znamko, kot npr. »Rejdno dobro«, ki pa razen spletne strani ne ponuja kaj več. Potem kulinarične povezave »Eko Prlekija« ali pa »Diši po Prekmurju« – odlični ideji, a zaenkrat še premalo izkoriščeni. Vse omenjene ideje sicer podpiram in pozdravljam. A problem tiči v tem, da se niti ena ne poslužuje modernih metod strateškega komuniciranja – trženja, oglaševanja in dobrega PR-ja. Prav tako je ločeno precej težko oglaševati, saj le-to predstavlja ogromen finančni vložek, katerega pa mnoge entitete ne premorejo.
Zato se sprašujem, zakaj ne obstaja politična volja na ravni pomurskih županov, da ustanovijo nadlokalno oz. regionalno turistično organizacijo, ki bi delovala zgolj za razvoj nove turistične blagovne znamke – npr. pod imenom »Pomurje« ali »Prlekija & Prekmurje«, ki bi združevala vse prej omenjene znamke ter vse kulturne, turistične in kulinarične aktivnosti pod eno znamko, kot npr. to dela avstrijska Štajerska pod znamko Steiermark? Vsaka občina bi s tem razbremenila lokalne LTO-je in imela svoje ljudi v skupni organizaciji, ki bi bila odgovorna izključno za kulturni in turistični razvoj Pomurja. In ta organizacija, po možnosti s skupino izkušenih starejših in inovativnih mladih zaposlenih, bi se posluževala modernih metod strateškega komuniciranja, ki presegajo klasične, starodobne promocije v obliki obiskov sejma, ki so po navadi veliko dražji in manj konstruktivni, kot je ena kampanja digitalnega marketinga. Prav tako bi se končno vzpostavil poenoten način obveščanja, tako da bi bil vsak obveščen, kje se kaj dogaja.
Kaj vse bi konkretno delo te regionalne organizacije doprineslo k razvoju lokalnega gospodarstva verjetno ni potrebno izpostavljati. Zato le poziv naši lokalni oblasti – bodimo Prleki tista gonilna sila razvoja pomurskega turizma ter začnimo s pobudo povezovanja in sodelovanja!
Čakanje na ustanovitev regij s strani države, ki bi morda (ampak res le morda) pričela s pobudo združevanj manjših entitet v večje, je lahko pogubno, zamudno oz. po mojem mnenju s trenutno ali prejšnjo državno oblastjo – nedosegljivo.
Lahko ohranimo status quo, kjer male turistične entitete delajo po svoje, a to se do sedaj ni pokazalo kot kaj prida uspešno, saj npr. nobenemu resnemu ponudniku turističnih kapacitet ne bi prišlo na misel, da v hotelu s štirimi zvezdicami odpre nočni klub, kamor se lokalni razgreteži prihajajo tepst ... Lahko pa pričnemo s pobudami povezovanja in sodelovanja ter večji in močnejši dosežemo več.
V zadnjih letih je sicer moč opaziti dobro sodelovanje med različnimi društvi, javnimi zavodi in občino in to več ali manj po zaslugi županje Olge Karba. Nekako vsa aktivna društva prihajajo v ospredje tako ali drugače, kar se odraža na vedno večji kulturni ponudbi. Sam o določenih društvih sploh nisem vedel, dokler jih nisem začel videvati na dogodkih. Sedaj pa komaj čakam na kakšno prireditev, kjer npr. Društvo prleških babic pripravi kulinarične dobrote ali ko lokalni vinogradniki promovirajo svojo letino – hvala vam za kozarec ali dva.
Kljub hvali v prejšnjem odstavku moram vseeno izpostaviti vsesplošen problem turizma nasploh. V navadi je, da za ponudbo že poskrbimo, prav tako za zadostno turistično infrastrukturo (četudi je le-ta na področju nastanitev močno šepala in je dobro, da se odpira hotel v Ljutomeru). Imamo vse potrebno, da gostje pridejo k nam ter uživajo v naravnem in mirnem okolju, polnem prijaznih ljudi in kvalitetnih kulinaričnih dobrot. Torej, kaj nam manjka? Da, ugotovili ste – manjkajo nam gostje. In slednjih seveda ni, ker se ti niti ne zavedajo, kaj jim Prleki lahko ponudimo. Ne smemo jih kriviti, tukaj ne gre za slabo geografsko poznavanje našega dela Slovenije, ampak edino in zgolj za nezadostno trženje Prlekije kot turistične destinacije.
A to ni le problem Prlekije. Je problem celotnega Pomurja, ne nazadnje celotne Slovenije. Manjkajo povezovanja in sodelovanja. Sicer obstajajo nekatere »dražje« pobude združevanja pod eno blagovno znamko, kot npr. »Rejdno dobro«, ki pa razen spletne strani ne ponuja kaj več. Potem kulinarične povezave »Eko Prlekija« ali pa »Diši po Prekmurju« – odlični ideji, a zaenkrat še premalo izkoriščeni. Vse omenjene ideje sicer podpiram in pozdravljam. A problem tiči v tem, da se niti ena ne poslužuje modernih metod strateškega komuniciranja – trženja, oglaševanja in dobrega PR-ja. Prav tako je ločeno precej težko oglaševati, saj le-to predstavlja ogromen finančni vložek, katerega pa mnoge entitete ne premorejo.
Zato se sprašujem, zakaj ne obstaja politična volja na ravni pomurskih županov, da ustanovijo nadlokalno oz. regionalno turistično organizacijo, ki bi delovala zgolj za razvoj nove turistične blagovne znamke – npr. pod imenom »Pomurje« ali »Prlekija & Prekmurje«, ki bi združevala vse prej omenjene znamke ter vse kulturne, turistične in kulinarične aktivnosti pod eno znamko, kot npr. to dela avstrijska Štajerska pod znamko Steiermark? Vsaka občina bi s tem razbremenila lokalne LTO-je in imela svoje ljudi v skupni organizaciji, ki bi bila odgovorna izključno za kulturni in turistični razvoj Pomurja. In ta organizacija, po možnosti s skupino izkušenih starejših in inovativnih mladih zaposlenih, bi se posluževala modernih metod strateškega komuniciranja, ki presegajo klasične, starodobne promocije v obliki obiskov sejma, ki so po navadi veliko dražji in manj konstruktivni, kot je ena kampanja digitalnega marketinga. Prav tako bi se končno vzpostavil poenoten način obveščanja, tako da bi bil vsak obveščen, kje se kaj dogaja.
Kaj vse bi konkretno delo te regionalne organizacije doprineslo k razvoju lokalnega gospodarstva verjetno ni potrebno izpostavljati. Zato le poziv naši lokalni oblasti – bodimo Prleki tista gonilna sila razvoja pomurskega turizma ter začnimo s pobudo povezovanja in sodelovanja!
Čakanje na ustanovitev regij s strani države, ki bi morda (ampak res le morda) pričela s pobudo združevanj manjših entitet v večje, je lahko pogubno, zamudno oz. po mojem mnenju s trenutno ali prejšnjo državno oblastjo – nedosegljivo.
Lahko ohranimo status quo, kjer male turistične entitete delajo po svoje, a to se do sedaj ni pokazalo kot kaj prida uspešno, saj npr. nobenemu resnemu ponudniku turističnih kapacitet ne bi prišlo na misel, da v hotelu s štirimi zvezdicami odpre nočni klub, kamor se lokalni razgreteži prihajajo tepst ... Lahko pa pričnemo s pobudami povezovanja in sodelovanja ter večji in močnejši dosežemo več.
