Samo en DAN UPORA ni dovolj!

Ob državnih praznikih na slovesen način obujamo narodovo zavedanje in spomin na zgodovinske dogodke in ljudi, ki so odločilno vplivali na razvoj naroda. Njihova sporočila in dela so nam vzor in spodbuda za prihodnost.

Leta 1941 v Evropi divja vojna. 6. aprila 1941 Kraljevino Jugoslavijo in Slovenijo napadejo ter jo razkosajo Nemci, Italijani in Madžari. Okupatorji si prizadevajo spremeniti deželo v lastnino, slovenski jezik in kulturo pa izbrisati.

Ob dnevu upora se v novejši zgodovini spominjamo zlasti dveh dogodkov, ki jima je skupen upor zoper položaj naroda v času njunega nastanka. To sta ustanovitev Osvobodilne fronte 1941 in razglasitev Majniške deklaracije 1989. Navzlic temu, da sta nastala v različnih zgodovinskih okoljih, ju povezujeta skupna temeljna cilja, suverenost in demokratično odločanje naroda. Dogodkoma sledi podoben razvoj slovenske družbe. Ta je le delno uresničil cilje, za katere so se zavzemali pobudniki upora in v katere je verjel narod.

Ustanovitev Osvobodilne Fronte

27. aprila 1941 so v Ljubljani komunisti, krščanski socialisti, sokoli, domoljubni študenti in delavci ustanovili Protiimperialistično fronto slovenskega naroda, ki se je decembra 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto (OF), slovenskega naroda. Sprejeli so naslednja programska temeljišča.

• Proti okupatorju je treba izvajati oborožen upor,
• ta upor je izhodišče za osvoboditev Slovencev,
• vse skupine, ki sodelujejo v OF, bodo med sabo lojalne,
• po narodni osvoboditvi prevzame oblast Osvobodilna fronta, družbena vprašanja se bodo reševala demokratično ob udeležbi celotnega naroda.

Majniška deklaracija 1989

8. maja 1989 je Tone Pavček prebral Majniško deklaracijo, izjavo slovenskih opozicijskih strank in skupin, s katero so zahtevale samostojno državo Slovenijo. Postavile so naslednje zahteve:

• Živeti hočemo v suvereni državi slovenskega naroda,
• kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi narodi in drugimi narodi prenovljene Evrope,
• glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost, je slovenska država lahko utemeljena le na:
  - spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
  · demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
  · družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov

Vladajoče politike nekoč in danes ne upoštevajo zgodovinskih dosežkov naroda temveč kratkotrajne oblastne interese. Churchil, Roosevelt in Stalin ter Komunistična partija Jugoslavije so obljubili, da bo po končani vojni o svoji usodi demokratično odločal slovenski narod sam.

Petindvajset let po majniški deklaraciji je uresničena zgolj želja naroda, da živi v lastni državi.

Okrnjena narodna samobitnosti v prejšnji državni skupnosti, neenakopravna delitev ustvarjenega narodnega dohodka, uveljavljanje tujega jezika in skupnih »vrednot« podprtih z vojaško silo se danes nadaljuje. Izhod iz jugoslovanskega objema smo zamenjali z okrnjeno suverenostjo v EU, manjkom demokratičnega nadzora, sodelovanjem v okupaciji narodov, ki ni v našem interesu, prispevanjem denarja za vojaško zvezo, ki ne zagotavlja suverenosti in zapostavljanjem razvoja slovenskega znanstvenega jezikoslovja in politiko, ki ne prepoznava demokratične delitve oblasti.

Ostal je globoko razočaran narod, ki se sprašuje zakaj, kdo in kako je izničil vrednote osamosvojitve izhajajoče iz več stoletnega upiranja, bojevanja in prizadevanja za suvereno upravljanje z lastno usodo. Zakaj se v EU in Sloveniji povečuje revščina, zakaj je zatajil koncept države blaginje. Pri tem se število milijonarjev povečuje.

Odsotnost demokratičnih standardov

Razočarani smo nad državo, v kateri politiki in poslanci niso sposobni suvereno odločati, temveč se skrivajo za navodili iz Bruslja in s kapitalu prijaznimi zakoni povečujejo neenakost in rušijo solidarnost. Državo, v kateri politika dvojke ustrahuje državljane s prihodom trojke, v kateri ambasador tuje države direktno posega v sestavljanje vlade in na ograjo ambasade postavlja spominske plošče. Državo v kateri poteka partizansko-domobransko prerekanje o polpretekli zgodovini. Zanika se nekdanje zaveznike, sodelavce totalitarnih okupatorskih režimov pa slavi kot borce proti totalitarizmu. Nobena vojašnica Slovenske vojske ne nosi imena herojev Sergeja Mašere in Franca Rozmana Staneta, ima pa vojašnico barona Andreja Čehovina, ki se je med »Pomladjo narodov 1848« prizadevno bojeval za avstrijskega cesarja proti upornim narodom monarhije.

Pripadniki strank, ki delujejo po manirah totalitarnih partij, zmanjšujejo javni prostor civilne družbe. Uvožena in vsiljena neoliberalna miselnost, delovanje evropske birokracije in finančno veriženje uničujejo socialno tkivo naroda in vrednote osamosvojitve. Zmanjšuje se dosežena blaginja države, izhajajoča iz večstoletnega upiranja, bojevanja in prizadevanja naroda za suvereno obvladovanje lastne usode.

Politične »elite« kvazi levice in desnice, povezane s finančnim kapitalom nas pehajo v nestabilno družbo v kateri so vedno večje razlike med delom in plačilom za delo.

Obmetavajo nas z aferami, prevrednotenjem zgodovine, medijskimi manipulacijami in izogibanju odgovornosti za kriminalna dejanja. Prepričujejo nas, da niso nič zagrešili, da stojijo na braniku demokracije, obtožbe proti njim pa prikazujejo kot napade političnih nasprotnikov.

Ena stran zagovarja demokratične in domovinske vrednote domobranstva in nas sili v diktate birokratskega Bruslja, druga nas nagovarja s simpatijami do partizanstva in socialne države, pri tem pa glavni protagonist uporablja neoliberalne in moralno sporne metode za razvojne programe in družinsko bogatenje.

Oboji nas prepričujejo, da nas edino oni lahko popeljejo v svobodno, demokratično in premožno socialno družbo. Pri tem pozabljajo, da so nas pripeljali v stanje, iz katerega naj bi nas odpeljali. Politično delovanje enih temelji na produkciji afer, ponarejanju dokumentov in zgodovine, ter na neoliberalni vladavini nekompetentnih in poslušnih strankarskih vernikov. Politično delovanje drugih temelji na neoliberalni vladavini delno kompetentnih in manj poslušnih oportunih političnih sopotnikov.

Sedanje politične »elite« čutijo, da se jim približuje politični konec. Po več kot dvajsetletnem uničevanju demokratičnih standardov in prilaščanju javnega dobra ni ostalo veliko za prilastiti. Politična javnost je razcepljena na dva tabora, ki se obtožujeta za propadanje blaginje. V javnosti prevladuje miselnost, vsi so isti, nihče ni odgovoren, začenši od ministrov, ki niso odgovorni, direktorjev in lastnikov, ki ne odgovarjajo in strank, ki trdijo, da niso krive za dejanja vsakokratne izvoljene oblasti.

Nastaja tiha večina, ljudi, prisiljenih v boj za lastno preživetje. Zato se ne opredeljujejo, kot "levi" ali "desni", nočejo se ukvarjati z javnim prostorom, ki so ga zasedli politikanti in brezvoljno pričakujejo, da bo enkrat boljše. Skoraj polovica volivcev ne zaupa v volitve, najpomembnejšo inštitucijo demokracije. Zato se ne vzpostavlja in ne obstaja javni prostor, v katerem bi ljudstvo pritiskalo na izvoljene nosilce oblasti ter se upiralo vrednostnemu in ekonomskemu nazadovanju družbe. Nedoločen in nedejaven javni prostor pa so »mokre sanje« večine politikov.

Eden od največjih strahov politikov je, da bi se tiha večina obrnila proti njim, da bi vsi izrekli svoje mnenje. Pri tem seveda sanjajo, da bi jih imeli na svoji strani. Dejansko jim zadostuje javnost, ki ne reagira, in v javnem prostoru ne »pritiska« na politiko z zahtevami, za uveljavitev demokratičnih standardov.

Ob Dnevu upora verjemimo in se zavzemajmo za čas, ko se bo tiha večina naveličala čakati in začela odločati o demokratičnih standardih. Javnost si mora zagotoviti in vzeti vzvode za demokratični nadzor in vzdrževati nenehen pritisk ljudstva na oblast preko sindikatov, medijev in organizacij civilne družbe v Sloveniji in EU.

DO URESNIČENJA zahtev OF in Majniške deklaracije mora VSAK DAN biti DAN UPORA.

Aprilski in povezani dnevi, ki se jih velja spomniti in zapomniti!

06. april 1941 Napad Nemčije, Italije, Madžarske in Bolgarije na Jugoslavijo
17. april 1941 Kapitulacija Kraljevine YU
17. april 1941 S. Mašera in M. Spasić častnika mornarice Kr. Jugoslavije razstrelita rušilec Zagreb in Italijanom preprečila zasedbo rušilca. Pri tem sta umrla.
20. april 1941 Škof Grigorij Rožman izrazil lojalnost italijanskemu visokemu komisarju
27. april 1941 Ljubljana. Ustanovitev Osvobodilne fronte slovenskega naroda
19. april 1944 Škof Rožman po SS generalu Rössenerju poslal dobre želje Hitlerju za rojstni dan
20. april 1944 Ljubljana. Blagoslov in prisega domobrancev nemškemu Reichu in Hitlerju
20. april 1944 Bela krajina. Ustanovljen partizanski pevski zbor (edina pojoča četa v II. sv)
30. april 1945 Berlin. Hitlerjev samomor in posledično kapitulacija Nemčije 8. maja 1945
27. april 2005 Državni praznik Dan OF, preimenovan v Dan upora slovenskega naroda
06. april 2014 Grahovo. Odkritje spomenika domobrancem, na dan, ko so njihovi gospodarji pred 73 leti napadli Slovenijo in Kraljevino Jugoslavijo
08. maj 1989 Ljubljana. Majniška deklaracija

24. aprila 2014
Ivan Herbert Kukec