»Želarija« mu je bila odskočnica v življenje
Milan Kegel s Kapelskega Vrha praznoval 90-letnico
Marija in Milan Kegel danes
Leta 2001 so v knjigi »Od murskih ravnic do vinskih goric« (izdajatelj Kulturno umetniško društvo Bubla Radenci) bili objavljeni življenjepisi Prekmurcev in Prlekov ob Muri, skupno enajstih posameznic in posameznikov. Med temi tudi življenjepis Milana Kegla, ki smo ga obiskali ob njegovi letošnji 90-letnici.
V Murščaku, pri hišni številki 32, je 12. maja leta 1924 mami Tereziji
(rojena Ajlec) in Antonu Kegel s svojim rojstvom veliko veselje napravil
sin Milan. Mama je bila po rodu iz Hrastja Mote, a oče je v isti hiši
bil rojen 40 let prej. Omenjeni novorojenec Milan je imel še dva brata:
Feliksa in Karla ter tri sestre: Mileno, Marijo in Štefko. Živeli so na
zelo majhnem koščku zemlje, samo šest hektarjev »želarije« (majhna
kmetija) so premogli.
Že kot devetletni fante je torej Milan moral za hlapca. Takrat je bil v tretjem razredu osemletne osnovne šole, ki jo je pričel v Vučji vasi obiskovati leta 1931. Pri Flisarjevih v Murščaku je pasel tri krave ter pomagal pri delu v hlevu in drugje. Tako je šlo ves čas osnovne šole do leta 1939, ko se je vrnil domov. Na domači »želariji« je zmanjkalo zanj dela in pričel je z delom cestarja. Kopali in poglabljali so obcestne jarke, širili občinske ceste ter ravnali ovinke. Za opravljeno delo jih je plačala takratna občina, a plačilo je bilo dokaj skromno.
Ob začetku 2. svetovne vojne so od okupatorjev prejeli zelene izkaznice, ostali, ki so bili simpatizerji Nemcev, pa rdeče. Fante je doletela tudi »štelinga« oziroma vojaški nabor. Z obema bratoma je namreč jeseni leta 1942 bil polnoleten in so morali k vojakom, v nemško vojsko. Po osnovni vojaški vzgoji, pomladi leta 1943, so bili poslani na fronto proti Rusiji oziroma Sovjetski zvezi. Milan je bil poslan v Žitomir pri Kijevu v Ukrajini. Od tam so se vrnili v Ausburg in lahko je šel na 14-dnevni dopust domov. Po vrnitvi k vojakom so jih iz Münchna poslali zopet v Ukrajino. V strelskih jarkih so preživeli kar šest mesecev. Tam je spoznal Frančka Fekonjo z Radenskega Vrha, 11. septembra pa je bil ranjen v obe nogi. Izrezano kroglo, ki je nad kolenom prebila desno nogo in se zapičila v levo nogo, hrani še danes. Na zdravljenje je bil najprej odpeljan v vojaško bolnico v Varšavi na Poljskem, nato pa v osrednjo Nemčijo. Po mesecu dni se mu je rana ponovno zagnojila in januarja leta 1944 so ga poslali na zdravljenje v Francijo. Ko sta se mu rani zacelili, je dobil dovolilnico za nekajdnevni dopust. Šel je sicer domov, a se po navodilu zopet vrnil v nemško vojsko, ker se je bal žandarjev. Potoval je na Dunaj, z Dunaja za Berlin ter iz Berlina za Hamburg. V Schnerin-Mechelnburgu je srečal Franca Vrbnjaka s Kokorič. Ker še nista izkoristila frontnega dopusta, so ju spustili domov za 14 dni. Doma se je srečal s prijateljem Mirkom Štuhecom, ki je tudi bil na dopustu. Vrbnjakov Franček se v nemško vojsko ni vrnil, odšel je v partizane. Z Mirkom Štuhecom sta skupaj potovala nazaj v Nemčijo, vse do Münchna. Ponovno so jih poslali na rusko fronto. Preživel je največje strahote, ko so se vojaki z obeh strani drug proti drugemu bojevali »prsa na prsa«, z nataknjenimi bajoneti na puškah. Padlo jih je izredno veliko, na obeh straneh. Meseca avgusta so se umaknili proti Odesi, od tam v Jaso v Romuniji in nato v Karpate. Tam ga je zadel del granate v levo nogo in kot ranjenec je padel v rusko ujetništvo. Ujetnike so Rusi novembra 1944 nastanili v kraju Stalinovo, v na pol podrte barake. Bilo jih je okrog 1500. Hudo rusko zimo so preživeli redki in ti so pomladi 1945 pričeli z delom v kemični tovarni pod zemljo, pet kilometrov vstran od ujetniškega taborišča. Oktobra so bolne ter nesposobne za delo z vlakom poslali domov. V prvem transportu se je znašel tudi Milan. Na vlaku se je seznanil z Zatlerjevim Frančekom, ki se je po vojni z družino nastanil v njegovi bližini. V živinskih vagonih so bili prepeljani preko Madžarske v Subotico. Tam je med množico vojakov opazil Franca Slugo iz svoje rojstne vasi ter Alojza Poldaufa iz Vučje vasi. Domov se je Milan vrnil 1. novembra 1945 zgodaj zjutraj, še istega dne popoldne pa šel k maši, da se zahvali Bogu in svojemu angelu varuhu za srečno vrnitev.
Njegov brat Feliks te sreče ni imel. Iz vojne se ni vrnil, doma so prejeli le njegove dokumente, padel pa bi naj v bojih leta 1944 v Normandiji. Njegov drugi brat, Karel, je iz nemške vojske pobegnil k partizanom, po vojni pa služil vojaški rok. Bil je pripadnik obmejnih enot JA, na meji z Albanijo. Med nočno stražo je bil ustreljen s strani prebežnikov preko meje, pokopan pa je v Hercegnovem. Tudi Milan je po 2. svetovni vojni odslužil vojaščino v JA. Šest mesecev je bil v Bosni v kraju Visoko, ki pa se jih rad spominja, kajti v JA ni bilo svinjarij, ki so se mu dogajale v nemški vojski ali ruskem ujetništvu.
Po opravljeni vojaščini v JA je z Zemljičevim Tunekom za dve leti šel na delo k zidarjem v Gradec. Zaslužil je dobro, prišel domov s prihranki in se leta 1950 poročil. Po treh letih mu je žena umrla in odšel je kar za sedem let spet na delo v sosednjo Avstrijo. Vmes je prihajal domov, obiskal marsikatero veselico in spoznal leta 1961 Marijo Mir, ki je delala v gostinstvu. Leta 1962 sta se poročila, sam pa se je kar za 12 let zaposlil kot pismonoša. Na delo se je vozil s kolesom, večino bregač pa je moral prepešačiti, od Murščaka preko Kapelskega do Janževega Vrha. Naslednjih 12 let in pol pa je delal v hotelu Radin kot postrešček oziroma nosač prtljage, vse do upokojitve leta 1984. A njegova žena Marija je kar 24 let bila zaposlena v Osnovni šoli Kapela. Leta 2012 sta slavila zlato poroko.
Njun 50-letni sin Milan živi z ženo Marjano in vnukinjo Karin v očetovi hiši in je »prva roka« za vse, kar je nujnega. Njun 44-letni sin Silvo pa je zgradil hišo preko ceste, a babico in dedka obiskujeta vnuka Marcel in Eva. Redno ga iz Društva upokojencev Kapela obiskujeta predsednik Stanko Nedog in Štefka Pučko. Na časopis Delo je že od leta 1962 naročena žena Marija, ki je sicer bolna na očeh in slabše vidi. Tako ne more več brati, pa tudi ne šivat, kar je zelo rada počela. A Milan bere z lupo, vsakdanje novice prebere tudi ženi in sklonjenega z lupo nad časopisom smo ga našli tudi ob našem obisku.
Že kot devetletni fante je torej Milan moral za hlapca. Takrat je bil v tretjem razredu osemletne osnovne šole, ki jo je pričel v Vučji vasi obiskovati leta 1931. Pri Flisarjevih v Murščaku je pasel tri krave ter pomagal pri delu v hlevu in drugje. Tako je šlo ves čas osnovne šole do leta 1939, ko se je vrnil domov. Na domači »želariji« je zmanjkalo zanj dela in pričel je z delom cestarja. Kopali in poglabljali so obcestne jarke, širili občinske ceste ter ravnali ovinke. Za opravljeno delo jih je plačala takratna občina, a plačilo je bilo dokaj skromno.
Ob začetku 2. svetovne vojne so od okupatorjev prejeli zelene izkaznice, ostali, ki so bili simpatizerji Nemcev, pa rdeče. Fante je doletela tudi »štelinga« oziroma vojaški nabor. Z obema bratoma je namreč jeseni leta 1942 bil polnoleten in so morali k vojakom, v nemško vojsko. Po osnovni vojaški vzgoji, pomladi leta 1943, so bili poslani na fronto proti Rusiji oziroma Sovjetski zvezi. Milan je bil poslan v Žitomir pri Kijevu v Ukrajini. Od tam so se vrnili v Ausburg in lahko je šel na 14-dnevni dopust domov. Po vrnitvi k vojakom so jih iz Münchna poslali zopet v Ukrajino. V strelskih jarkih so preživeli kar šest mesecev. Tam je spoznal Frančka Fekonjo z Radenskega Vrha, 11. septembra pa je bil ranjen v obe nogi. Izrezano kroglo, ki je nad kolenom prebila desno nogo in se zapičila v levo nogo, hrani še danes. Na zdravljenje je bil najprej odpeljan v vojaško bolnico v Varšavi na Poljskem, nato pa v osrednjo Nemčijo. Po mesecu dni se mu je rana ponovno zagnojila in januarja leta 1944 so ga poslali na zdravljenje v Francijo. Ko sta se mu rani zacelili, je dobil dovolilnico za nekajdnevni dopust. Šel je sicer domov, a se po navodilu zopet vrnil v nemško vojsko, ker se je bal žandarjev. Potoval je na Dunaj, z Dunaja za Berlin ter iz Berlina za Hamburg. V Schnerin-Mechelnburgu je srečal Franca Vrbnjaka s Kokorič. Ker še nista izkoristila frontnega dopusta, so ju spustili domov za 14 dni. Doma se je srečal s prijateljem Mirkom Štuhecom, ki je tudi bil na dopustu. Vrbnjakov Franček se v nemško vojsko ni vrnil, odšel je v partizane. Z Mirkom Štuhecom sta skupaj potovala nazaj v Nemčijo, vse do Münchna. Ponovno so jih poslali na rusko fronto. Preživel je največje strahote, ko so se vojaki z obeh strani drug proti drugemu bojevali »prsa na prsa«, z nataknjenimi bajoneti na puškah. Padlo jih je izredno veliko, na obeh straneh. Meseca avgusta so se umaknili proti Odesi, od tam v Jaso v Romuniji in nato v Karpate. Tam ga je zadel del granate v levo nogo in kot ranjenec je padel v rusko ujetništvo. Ujetnike so Rusi novembra 1944 nastanili v kraju Stalinovo, v na pol podrte barake. Bilo jih je okrog 1500. Hudo rusko zimo so preživeli redki in ti so pomladi 1945 pričeli z delom v kemični tovarni pod zemljo, pet kilometrov vstran od ujetniškega taborišča. Oktobra so bolne ter nesposobne za delo z vlakom poslali domov. V prvem transportu se je znašel tudi Milan. Na vlaku se je seznanil z Zatlerjevim Frančekom, ki se je po vojni z družino nastanil v njegovi bližini. V živinskih vagonih so bili prepeljani preko Madžarske v Subotico. Tam je med množico vojakov opazil Franca Slugo iz svoje rojstne vasi ter Alojza Poldaufa iz Vučje vasi. Domov se je Milan vrnil 1. novembra 1945 zgodaj zjutraj, še istega dne popoldne pa šel k maši, da se zahvali Bogu in svojemu angelu varuhu za srečno vrnitev.
Njegov brat Feliks te sreče ni imel. Iz vojne se ni vrnil, doma so prejeli le njegove dokumente, padel pa bi naj v bojih leta 1944 v Normandiji. Njegov drugi brat, Karel, je iz nemške vojske pobegnil k partizanom, po vojni pa služil vojaški rok. Bil je pripadnik obmejnih enot JA, na meji z Albanijo. Med nočno stražo je bil ustreljen s strani prebežnikov preko meje, pokopan pa je v Hercegnovem. Tudi Milan je po 2. svetovni vojni odslužil vojaščino v JA. Šest mesecev je bil v Bosni v kraju Visoko, ki pa se jih rad spominja, kajti v JA ni bilo svinjarij, ki so se mu dogajale v nemški vojski ali ruskem ujetništvu.
Po opravljeni vojaščini v JA je z Zemljičevim Tunekom za dve leti šel na delo k zidarjem v Gradec. Zaslužil je dobro, prišel domov s prihranki in se leta 1950 poročil. Po treh letih mu je žena umrla in odšel je kar za sedem let spet na delo v sosednjo Avstrijo. Vmes je prihajal domov, obiskal marsikatero veselico in spoznal leta 1961 Marijo Mir, ki je delala v gostinstvu. Leta 1962 sta se poročila, sam pa se je kar za 12 let zaposlil kot pismonoša. Na delo se je vozil s kolesom, večino bregač pa je moral prepešačiti, od Murščaka preko Kapelskega do Janževega Vrha. Naslednjih 12 let in pol pa je delal v hotelu Radin kot postrešček oziroma nosač prtljage, vse do upokojitve leta 1984. A njegova žena Marija je kar 24 let bila zaposlena v Osnovni šoli Kapela. Leta 2012 sta slavila zlato poroko.
Njun 50-letni sin Milan živi z ženo Marjano in vnukinjo Karin v očetovi hiši in je »prva roka« za vse, kar je nujnega. Njun 44-letni sin Silvo pa je zgradil hišo preko ceste, a babico in dedka obiskujeta vnuka Marcel in Eva. Redno ga iz Društva upokojencev Kapela obiskujeta predsednik Stanko Nedog in Štefka Pučko. Na časopis Delo je že od leta 1962 naročena žena Marija, ki je sicer bolna na očeh in slabše vidi. Tako ne more več brati, pa tudi ne šivat, kar je zelo rada počela. A Milan bere z lupo, vsakdanje novice prebere tudi ženi in sklonjenega z lupo nad časopisom smo ga našli tudi ob našem obisku.
