Njene »Spominke – Spoumenke« za nas
Literarni popoldan z Beo Baboš Logar v radenskem DOSOR-ju
Pogovor s pisateljico
V petek, 27. junija, je bil izveden literarni popoldan v knjižnici DOSOR-ja, Doma starejših občanov Radenci, ko je številne obiskovalke in obiskovalce, skupaj z avtorico, skozi »Spominke - Spoumenke«, novo knjigo Bee Baboš Logar, vodila Marjanca Ferko Omahen. Za »glasbeno zaveso« pa je poskrbel Mešani pevski zbor »Večerna zarja«, ki ga v DOSOR-ju vodi Suzana Divjak.
Leta 2006 upokojena profesorica slovenskega jezika, Sobočanka Bea Baboš Logar, ki živi v Radencih, je pričela sama pisati dokaj pozno. Tako je leta 1997 pri Založbi Franc Franc v Murski Soboti izšel njen prvenec, knjiga »Grlica, malomestne zgodbe«, ki je pravzaprav zbirka novel o malomeščanskem življenju v Murski Soboti. Leta 2010 je pri ljubljanski Založbi Buča izšla knjiga »Mala ulica: črtice« in o njej je Manca Košir zapisala, da je Bea Baboš Logar prekmurska Jane Austen, ki s svojo krhko in občutljivo pisavo slika vsakdanje življenje tako, da nastane očarljivo branje.
Da je od ranih dekliških let poslušala veliko zgodb ob babici, teti in mami ter da je vedno veliko brala, je avtorica Bea Baboš Logar poudarila tudi na literarnem popoldnevu v DOSOR-ju. Ob tem ni nikoli pomislila, da bi sama tudi pisala, kajti bala se je primerjati s svojimi velikimi vzorniki, kot je to Thomas Mann in drugi. Toda zapisi pripovedi o čisto običajnih ljudeh Murske Sobote ter njih zgodah in nezgodah iz njenih otroških in mladostnih dni so vse »postavili na glavo« in tako je pred nami že njena tretja knjiga zgodb, v katerih razgrinja svoje spomine iz otroških let in skozi nje slika podobo Murske Sobote sredi prejšnjega stoletja.
Tokrat je njeno knjigo zopet izdala soboška Založba Franc Franc (2014), ki jo je uvrstila v program »Knjižni dar za porabske Slovence« (Slovenci v Porabju na Madžarskem) in so »Spominke« dobile porabsko sopomenko »Spoumenke«, kajti vseh sedem zgodb je v isti knjigi objavljenih tudi v porabščini. V eni od ocen te knjige je zapisano, da so »Spominke - Spoumenke« zgodbe kot odgrnjena zavesa na oknih spominov, s premišljeno doziranimi »starinskimi« besedami, ko v enakomerno valujočih stavkih pisateljica zvablja bralca med stare soboške hiše in njene prašne ulice in s tega okna razkrije starosvetno podobo tega panonskega mesteca...
Treba je vzeti knjigo v roke, se poglobiti v pripovedovanje Bee Baboš Logar ter se nadejati in veseliti že vnaprej njenih še doslej neobjavljenih zgodb v eni od naslednjih knjižnih izdaj. Kajti tokrat nas je nepozabljivo nagovorila: »Zato si včasih mislim, dabo tudi v nebesih tako. Zvečer se bomo dolgo, dolgo igrali, potem pa bo omama popekla dödole od kosila, jaz bom z vrta prinesla solato in v mali ulici bo čudovit mir. Vedela bom, da bo vedno tako, Nihče ne bo umrl, nihče ne bo odšel, nihče me ne bo zapustil.«
Da je od ranih dekliških let poslušala veliko zgodb ob babici, teti in mami ter da je vedno veliko brala, je avtorica Bea Baboš Logar poudarila tudi na literarnem popoldnevu v DOSOR-ju. Ob tem ni nikoli pomislila, da bi sama tudi pisala, kajti bala se je primerjati s svojimi velikimi vzorniki, kot je to Thomas Mann in drugi. Toda zapisi pripovedi o čisto običajnih ljudeh Murske Sobote ter njih zgodah in nezgodah iz njenih otroških in mladostnih dni so vse »postavili na glavo« in tako je pred nami že njena tretja knjiga zgodb, v katerih razgrinja svoje spomine iz otroških let in skozi nje slika podobo Murske Sobote sredi prejšnjega stoletja.
Tokrat je njeno knjigo zopet izdala soboška Založba Franc Franc (2014), ki jo je uvrstila v program »Knjižni dar za porabske Slovence« (Slovenci v Porabju na Madžarskem) in so »Spominke« dobile porabsko sopomenko »Spoumenke«, kajti vseh sedem zgodb je v isti knjigi objavljenih tudi v porabščini. V eni od ocen te knjige je zapisano, da so »Spominke - Spoumenke« zgodbe kot odgrnjena zavesa na oknih spominov, s premišljeno doziranimi »starinskimi« besedami, ko v enakomerno valujočih stavkih pisateljica zvablja bralca med stare soboške hiše in njene prašne ulice in s tega okna razkrije starosvetno podobo tega panonskega mesteca...
Treba je vzeti knjigo v roke, se poglobiti v pripovedovanje Bee Baboš Logar ter se nadejati in veseliti že vnaprej njenih še doslej neobjavljenih zgodb v eni od naslednjih knjižnih izdaj. Kajti tokrat nas je nepozabljivo nagovorila: »Zato si včasih mislim, dabo tudi v nebesih tako. Zvečer se bomo dolgo, dolgo igrali, potem pa bo omama popekla dödole od kosila, jaz bom z vrta prinesla solato in v mali ulici bo čudovit mir. Vedela bom, da bo vedno tako, Nihče ne bo umrl, nihče ne bo odšel, nihče me ne bo zapustil.«
