Obiskale bližino sosednje Madžarske

Ekskurzija voditeljic prijateljskih skupin radenskega DOSOR-ja

Filip Matko, petek, 26. september 2014 ob 16:09
DOSOR-jevke na Madžarskem

DOSOR-jevke na Madžarskem

V DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci, deluje kar pet skupin starejših za samopomoč, ki jih imenujejo prijateljske skupine. Vodijo jih: Andreja Klemenčič, Klaudija Zemljič, Andreja Čuk Singatheh, Stanka Fras, Marija Erveš, Helena Maguša Stanek, Suzana Divjak, Mojca Kumlanc in Irena Jančar. Člani prijateljskih skupin (Izvir, Zarja, Večerna zarja, Pomlad, Fortuna) pa se srečujejo običajno enkrat tedensko. Trenutno se izobraževanja za to področje dela s starejšimi udeležujeta še dve zaposleni, Petra Gašpar in Petra Veren, ki bosta najverjetneje v začetku prihodnjega leta ustanovile novo skupino.

Vodenje skupin starejših za samopomoč je velikokrat naporno in zahtevno, zato so se voditeljice teh skupin odločile, da poskrbijo tudi za svojo dušo. Letos so se odločile za ekskurzijo v sosednjo Madžarsko. Poleg turističnih, geografskih in zgodovinskih znamenitosti so si ogledale še Dom starejših v Lentiju in Zalabaksi. To se je zgodilo 19. septembra, ko so zjutraj krenile iz Radenec, v Tropovcih pa v kombi še spotoma pobrale Petro in direktorico Matejo Hauser, ki se je odločila da gre z njimi. Napovedan je bil lep sončen dan, ki je za vse bil poln pričakovanj. Organizacijo ekskurzije, vodenje le-te, kot tudi za prevajanje madžarščine so zaupale voditeljici Andreji Klemenčič iz skupine Zarja.

Najprej so se ustavile v mestu Lenti, ki leži na jugozahodnem koncu Zalske županije, blizu meje s Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo. V središču mesta je rimokatoliška cerkev sv. Mihaela, ki je bila zgrajena konec 17. stoletja v baročnem slogu. Ta kraj in njegova okolica slovita po bogatih naravnih zakladih za pohodnike in izletnike (kolesarske steze, sprehajalne poti in najdaljša ozkotirna železniška proga, med Lentijem in Stolmasom). Turistično atraktivna sta še termalni park Lenti in energetski park Szent Gyürgy, kjer je voda primerna za ljudi z gibalnimi težavami, hrbtenico in krvni obtokom. Udeleženke ekskurzije so si ogledale Dom Kolping Adolfa (imenuje se po nekdanjem župniku) s 36 stanovalci. V sobah imajo po dve ali tri postelje. Kopalnice so skupne, v sobah je le umivalnik in stranišče. Poleg tega nudijo oskrbo na domu 73 ljudem. Skupno je zaposlenih 36, ki so razdeljeni na terenu in so pozvani na klic. Za njih skrbi 12 ljudi. Poleg oskrbe na domu, varovanega oddelka nudijo tudi dnevno varstvo. Zaposleni imajo 12-urno dnevno obveznost. Zelo lepo sprejete so bile še v drugem domu, Domu starostnikov v Zalabaksi, ki je bil zgrajen leta 2008, enako kot DOSOR. V domu biva 60 stanovalcev. Imajo še dnevni center z desetimi starejšimi osebami.

Pot so nadaljevale do mesta Keszehely, baročne znamenitosti ob Blatnem jezeru. Tam so si ogledale grad Festetics, ki je največja znamenitost tega mesta in njegov park, ki meri 42 hektarjev. Je naravni rezervat, notranjost parka je urejena v stilu francoskega in angleškega vrta. Vabile so tudi druge znamenitosti v mestu, a našim udeleženkam ekskurzije se je mudilo k Blatnem jezeru, da ne zamudijo odhoda turistične ladjice. Čas vožnje po jezeru so izkoristile za klepet, obisk bara v ladjici in za meditacijo v tišini ob zvoku vode. Tudi z ladje se jim je ponujal čudovit razgled na vse strani.

Na povratku so se ustavile v Hevizu, ki slovi po termalnem jezeru (blato in voda sta zelo zdravilni, temperatura vode doseže 33-35 °C, jezero je vulkanskega izvora in je znano že iz rimskih časov, leta1868 so ga odprli za turiste, prej pa je bilo v privatni lasti, v njem se kopajo poleti in pozimi, največji dragulj tega jezera pa so lokvanji, ki imajo liste tudi do velikosti kolesa, jezero je globoko 38 m in meri skupaj s parkom 4,5 hektarjev). Kosilo so opravile v lepo urejenem gostišču, imenovanem Kocsi Csarda. Po kosilu so si ogledale prej omenjeno termalno jezero, ki je drugo največje na svetu. Med potjo domov so se ustavile še v nakupovalnem središču Zalaegerszeg, središču Zalske županije, nakupile nekaj drobnarij in se domov pripeljale pri mejnemu prehodu Hodoš.


Več v Kultura in izobraževanje