Četrta knjiga: Moja mladost med vojno
Dr. Lojze Števanec, pričevalec iz »dežele treh src«
Pisatelj dr. Lojze Števanec
Že trinajst let lahko prebiramo knjige upokojenega specialista internista, dr. Lojzeta Števaneca iz Tropovec, ki je dolga leta služboval kot zdravnik v Zdravilišču Radenci in kot vodja zdravniške službe v tem zdravilišču je leta 1982 gostil tudi svetovno znanega srčnega kirurga dr. Christiana Bernarda, ko je le-ta bil na enodnevnem obisku v »deželi treh src« na desnem bregu reke Mure.
Pisateljevanje iz svojih dijaških let je ponovil po upokojitvi, tedaj pa
se je lotil tudi slikanja. Letos je v samozaložbi izdal že četrto svojo
knjigo, tokrat z naslovom »Mladost med vojno«. Imenovana knjiga razpre
otroški pogled na vojne dogodke, tik ob levem bregu reke Mure, kajti
avtor je bil rojen leta 1932 v Petanjcih in tam z bratoma preživel
otroška leta med štiriletno okupacijo s strani Madžarov, ob koncu vojne
spomladi 1945 pa doživel še prihod Rdeče armade in bolgarskih vojakov.
Vendar je njegova mladost veliko bolj povezana z »deželo treh src« na desnem bregu reke Mure. Odraščal je namreč v Radencih, kjer je celotna družina živela od očetovega zaslužka oziroma slatine (mineralne vode). Praded Lojzeta Števaneca je bil kočijaž pri lastnikih radenskih vrelcev. Lojzetu, ki je bil tudi hlapček in pastirček, je bil namenjen sicer poklic kovača. Nekaj mesecev je kovaško kladivo tudi vihtel, a po nesrečni izgubi prstov na levi roki so ga vpisali na murskosoboško gimnazijo, kjer je bil odličen dijak ter maturiral leta 1954. Pisal je tedaj črtice za dijaško glasilo »Mlada pota«, pozneje za »Mladino«, še pozneje pa kot bodoči zdravnik tudi za »Zdravniški vestnik«. In pisanja se le ponovno lotil po upokojitvi.
Tako je leta 2001 izdal prvo knjigo z naslovom »Na preži in v pogonu«. Bil je med lovci, a je kot član »zelene bratovščine« ustrelil le enega srnjaka in še to dejanje zelo obžaloval. Zatorej so njegovi opisi narave toliko bolj prepričljivi za mladi rod. Že leto dni pozneje, leta 2002, je izdal drugo knjigo, tokrat z naslovom » Poslušalec«. V njej je objavil zapise o razgovorih oziroma izpovedih pacientov. Kot vodja zdravniške službe v Zdravilišču Radenci je zdravil za bolezni srca in ožilja tudi nekatere vidne slovenske politične in kulturne delavce. Ob zdravljenju so se mu številni tudi izpovedali (slikar Ive Šubic, politik in književnik Edvard Kocbek, prekmurski pisec Branko Šömen, pesnik in dramatik Branko Hofman, kipar Slavko Tihec, zdravnik in politik dr. Jože Potrč, politik Stane Dolanc, mati pesnika Karla Destovnika Kajuha…). Tretja knjiga, z naslovom »Zgodbe iz ordinacije« pa je izšla leta 2004. V njej je na nevsiljiv način opisal, kako je v svoje delo vpletal svetovanja za odpravo težav, ki jih povzročajo različne bolezni in skaljeni medsebojni odnosi med ljudmi.
Na Martinovo smo se z njim srečali v Radencih, v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci. Za knjižnico doma, kot tudi za direktorico te ustanove, Matejo Hauser, je prinesel izvode svoje najnovejše knjige »Mladost med vojno«. To je izdal letos v samozaložbi, v nakladi 300 izvodov.
Vendar je njegova mladost veliko bolj povezana z »deželo treh src« na desnem bregu reke Mure. Odraščal je namreč v Radencih, kjer je celotna družina živela od očetovega zaslužka oziroma slatine (mineralne vode). Praded Lojzeta Števaneca je bil kočijaž pri lastnikih radenskih vrelcev. Lojzetu, ki je bil tudi hlapček in pastirček, je bil namenjen sicer poklic kovača. Nekaj mesecev je kovaško kladivo tudi vihtel, a po nesrečni izgubi prstov na levi roki so ga vpisali na murskosoboško gimnazijo, kjer je bil odličen dijak ter maturiral leta 1954. Pisal je tedaj črtice za dijaško glasilo »Mlada pota«, pozneje za »Mladino«, še pozneje pa kot bodoči zdravnik tudi za »Zdravniški vestnik«. In pisanja se le ponovno lotil po upokojitvi.
Tako je leta 2001 izdal prvo knjigo z naslovom »Na preži in v pogonu«. Bil je med lovci, a je kot član »zelene bratovščine« ustrelil le enega srnjaka in še to dejanje zelo obžaloval. Zatorej so njegovi opisi narave toliko bolj prepričljivi za mladi rod. Že leto dni pozneje, leta 2002, je izdal drugo knjigo, tokrat z naslovom » Poslušalec«. V njej je objavil zapise o razgovorih oziroma izpovedih pacientov. Kot vodja zdravniške službe v Zdravilišču Radenci je zdravil za bolezni srca in ožilja tudi nekatere vidne slovenske politične in kulturne delavce. Ob zdravljenju so se mu številni tudi izpovedali (slikar Ive Šubic, politik in književnik Edvard Kocbek, prekmurski pisec Branko Šömen, pesnik in dramatik Branko Hofman, kipar Slavko Tihec, zdravnik in politik dr. Jože Potrč, politik Stane Dolanc, mati pesnika Karla Destovnika Kajuha…). Tretja knjiga, z naslovom »Zgodbe iz ordinacije« pa je izšla leta 2004. V njej je na nevsiljiv način opisal, kako je v svoje delo vpletal svetovanja za odpravo težav, ki jih povzročajo različne bolezni in skaljeni medsebojni odnosi med ljudmi.
Na Martinovo smo se z njim srečali v Radencih, v DOSOR-ju, Domu starejših občanov Radenci. Za knjižnico doma, kot tudi za direktorico te ustanove, Matejo Hauser, je prinesel izvode svoje najnovejše knjige »Mladost med vojno«. To je izdal letos v samozaložbi, v nakladi 300 izvodov.
