Predstavitev misijonskega prostovoljstva v Ekvadorju v Južni Ameriki
Štirje prostovoljci na enomesečnem prostovoljnem delu v Ekvadorju
Predstavitev prostovoljnega dela v Ekvadorju
V Kovačičevi dvorani Salezijanskega zavoda Marianum v Veržeju je bilo v petek, 14. novembra zvečer, še posebno doživetje za vse, ki so se udeležili predstavitve misijonskega prostovoljstva v južnoameriškem Ekvadorju. Tja so se letos poleti na enomesečno misijonsko prostovoljno delo odpravili študentje Maja Žibert, Eva Križnik in Pavel Koroš in salezijanec iz Salezijanskega Zavoda Marianum iz Veržeja, Marko Suhoveršnik, kot vodja odprave.
Vtise, spomine in doživetja enomesečnega misijonskega potovanja v
Ekvadorju so predstavili preko slike in besede številnim obiskovalcem,
ki so jim tako pričarali utrip življenja in dela tamkajšnjih ljudi.
Večino ljudi v Ekvadorju namreč živi v hribovjih, pri čemer je najvišja
nadmorska višina 6.700 metrov. Večino je katoličanov, nekaj pa je
Indijancev. V državi Ekvador živi 16 milijonov prebivalcev, država leži
ob ekvatorju in ima več različnih podnebij.
Salezijanci so v Ekvador prišli že v času Don Boskoja leta 1887. Tačas jih v Ekvadorju po posameznih predelih živi in dela 173 v 26 skupnostih na obali, v andskem višavju in v amazonskem predelu. Salezijancem pa pomagajo domači laiki, ki so dali zaobljubo, da bodo delovali in delali prostovoljno v salezijanskem duhu.
Prostovoljci iz Slovenije so enomesečne izkušnje, vtise in spomine strnili v svoja pripovedovanja. Tja jih je pot vodila z letalom iz Benetk, do Madrida, v Kolumbijo in Ekvador, kjer so jih sprejeli tamkajšnji salezijanci, s katerimi so že prej navezali stike. Živeli in delovali so v misijonski skupnosti, pri čemer so pol meseca preživeli med Indijanci v Andih, drugi del pa v enem kraju v dolini, kjer je subtropsko podnebje. Kot laiški »misijonarji« so delovali med mladimi, za njih so pripravili oratorij, delavnice, igre, organizirali kuharski tečaj, skratka preživeli so nepozabno enomesečno misijonsko delo, spoznali ljudi, njihov način življenja, mentaliteto in vero. Tamkajšnji ljudje so jih sprejeli z odprtimi rokami.
Vtise in izkušnje v Ekvadorju so poimenovali »Vrh nebes«. Prostovoljno delo jim bo prav gotovo ostalo še dolgo v spominu. Za njimi so ostala bogata dela, ki so jih začutili in spoznali mladi in starejši v Ekvadorju. Na enomesečnem prostovoljnem delu so zabeležili bogato paleto zbranega gradiva. Tako so v Veržeju obiskovalcem predstavili filmski zapis, v preddverju Kovačičeve dvorane pa so na ogled postavili številne barvne fotografije, ki so jih zabeležili na foto aparat. Nastala pa je tudi bogata in obsežna zbirka spominov in zapisov, katere so strnili v knjižici, ki so ji dali naslov »Vrh nebes«. Kot so povedali prostovoljci, so tamkajšnji delček južnoameriškega Ekvadorja, doživeli malo drugače, kot ostala dosedanja prostovoljstva v drugih državah sveta.
Salezijanci so v Ekvador prišli že v času Don Boskoja leta 1887. Tačas jih v Ekvadorju po posameznih predelih živi in dela 173 v 26 skupnostih na obali, v andskem višavju in v amazonskem predelu. Salezijancem pa pomagajo domači laiki, ki so dali zaobljubo, da bodo delovali in delali prostovoljno v salezijanskem duhu.
Prostovoljci iz Slovenije so enomesečne izkušnje, vtise in spomine strnili v svoja pripovedovanja. Tja jih je pot vodila z letalom iz Benetk, do Madrida, v Kolumbijo in Ekvador, kjer so jih sprejeli tamkajšnji salezijanci, s katerimi so že prej navezali stike. Živeli in delovali so v misijonski skupnosti, pri čemer so pol meseca preživeli med Indijanci v Andih, drugi del pa v enem kraju v dolini, kjer je subtropsko podnebje. Kot laiški »misijonarji« so delovali med mladimi, za njih so pripravili oratorij, delavnice, igre, organizirali kuharski tečaj, skratka preživeli so nepozabno enomesečno misijonsko delo, spoznali ljudi, njihov način življenja, mentaliteto in vero. Tamkajšnji ljudje so jih sprejeli z odprtimi rokami.
Vtise in izkušnje v Ekvadorju so poimenovali »Vrh nebes«. Prostovoljno delo jim bo prav gotovo ostalo še dolgo v spominu. Za njimi so ostala bogata dela, ki so jih začutili in spoznali mladi in starejši v Ekvadorju. Na enomesečnem prostovoljnem delu so zabeležili bogato paleto zbranega gradiva. Tako so v Veržeju obiskovalcem predstavili filmski zapis, v preddverju Kovačičeve dvorane pa so na ogled postavili številne barvne fotografije, ki so jih zabeležili na foto aparat. Nastala pa je tudi bogata in obsežna zbirka spominov in zapisov, katere so strnili v knjižici, ki so ji dali naslov »Vrh nebes«. Kot so povedali prostovoljci, so tamkajšnji delček južnoameriškega Ekvadorja, doživeli malo drugače, kot ostala dosedanja prostovoljstva v drugih državah sveta.
