Škof sv. Miklavž je obiskal otroke v Radencih
Na »Miklavževanju« v trgovskem centru Jager v Radencih, se je zbralo okrog dvesto malih radovednih otrok, ki so budno spremljali vsak korak in besedo sv. Miklavža
Miklavževanje v Radencih
Spet je leto naokrog, in trije dobri možje, ki jih srečujemo v »Veselem decembru«, so že tu. Kot prvi dobri mož, ki ga srečujemo v začetku meseca, 6. decembra goduje škof sv. Miklavž, ki prinaša pridnim otrokom darila, porednim pa šibo v opomin in spodbudo, da prihodnje leto popravijo svojo pridnost, naklonjenost in poslušnost do svojih staršev, bratcev in sestric ter prijateljev. Takšnih je seveda zelo malo, le te pa kaznujejo njegovi spremljevalci parkeljni.
Škof Miklavž je svetnik in je zato v nebesih, torej prihaja k nam iz
nebes. Oblečen je v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima
škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. Spremljajo ga angeli in
parklji (hudiči). Kako Sv. Miklavž prihaja k nam je ovito v skrivnost,
saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za njihovo delovanje;
nekateri sicer menijo, da prihaja peš ali tudi na saneh, ki pa jih ne
vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega.
Takšno srečanje sv. Miklavža z otroki se je odvijalo v sredo, 3. decembra popoldan, v trgovskem centru Jager v Radencih. Na samem »Miklavževanju« se je zbralo, ob spremstvu staršev, nekje dvesto malih radovednih otrok, ki so budno spremljali vsak korak in besedo sv. Miklavža. Le-ta jim je bil naklonjen, jim delil lepih besed, kakšnega vzel v naročje, ga »pocartljal«, na koncu pa vsakega posebej obdaril z darilom. Nekateri otroci so se ga bali, nekateri pa korajžno z njim pokramljali ter mu tudi kakšno pesmico zapeli, v slovo pa obljubili, da bodo pridno učili, mamico ubogali ter molili, prihodnje leto pa se na tem mestu spet zdravi, srečni in veseli vsi dobili.
In kdo sploh je ta dobrotnik sv. Miklavž, ki obdarja pridne otroke?
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.
Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.
Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo »miklavževanje« – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).
Takšno srečanje sv. Miklavža z otroki se je odvijalo v sredo, 3. decembra popoldan, v trgovskem centru Jager v Radencih. Na samem »Miklavževanju« se je zbralo, ob spremstvu staršev, nekje dvesto malih radovednih otrok, ki so budno spremljali vsak korak in besedo sv. Miklavža. Le-ta jim je bil naklonjen, jim delil lepih besed, kakšnega vzel v naročje, ga »pocartljal«, na koncu pa vsakega posebej obdaril z darilom. Nekateri otroci so se ga bali, nekateri pa korajžno z njim pokramljali ter mu tudi kakšno pesmico zapeli, v slovo pa obljubili, da bodo pridno učili, mamico ubogali ter molili, prihodnje leto pa se na tem mestu spet zdravi, srečni in veseli vsi dobili.
In kdo sploh je ta dobrotnik sv. Miklavž, ki obdarja pridne otroke?
Sv. Nikolaj je živel v 4. stoletju in je bil škof v mestu Mira v Mali Aziji (današnji Demre v Turčiji). Bil je sin edinec, saj njegova starša dolgo časa nista mogla imeti otrok. Starša sta bila odprta za reveže, sin Nikolaj (v grščini njegovo ime pomeni zmaga ljudstva) ju je v tem posnemal. Ko sta mu starša zapustila lepo premoženje, ga je razdelil med reveže, sam pa je postal redovnik. Ko je v Miri umrl škof, so se verniki odločili, da bodo za škofa izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. To je bil ravno Nikolaj. Ko je nastopil škofovsko službo, so kristjane v rimski državi še preganjali in tudi sam je bil zaradi vere v zaporu. Leta 325 se je udeležil zgodovinskega cerkvenega zbora v Niceji. Vernikom je hotel biti zgled, zlasti v dobrodelnosti. Po izročilu je priskrbel primerno doto trem obubožanim dekletom, ki bi sicer zabredle v sramoto, tako pa so se lahko pošteno poročile. Kmalu po smrti okrog leta 350 so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Zaradi dobrote je postal priprošnjik v različnih življenjskih stiskah.
Sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov vzhodne Cerkve. Njegov spomin so v carski Rusiji obeleževali z dvema praznikoma: 6. decembra, ko je spomin njegove smrti, in 9. maja, ko je spomin prenosa njegovih posmrtnih ostankov. Leta 1086 so namreč pomorščaki iz italijanskega mesta Bari v Miri ukradli njegove relikvije in jih prenesli v Bari, kjer so shranjene še danes.
Za svojega zavetnika ga častijo mornarji, brodarji in splavarji. V 19. stoletju se je skoraj po vseh slovenskih pokrajinah razširilo »miklavževanje« – obhod Miklavža s spremstvom na predvečer svetnikovega godu. Po legendi namreč ta svetnik na predvečer svojega godu s spremstvom (angeli in parkeljni) hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, porednim pa šibe. Njegov godovni dan je ponekod še posebej namenjen krščanski dobrodelnosti. Prve cerkve njemu v čast so postavljali ob vodah. Ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, je bila prvotno cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. Na Slovenskem je temu priljubljenemu svetniku posvečenih največje število cerkva – okoli 200. Po mnogih cerkvah so naslikani prizori iz legende o njegovem življenju. Ime Nikolaj je povsod, posebno pa v Rusiji, zelo pogosto (pri nas so poleg Nikolaja in Miklavža znane še druge oblike: Niko, Niki, Miko, Mikec, Milček – Nikolaja, Nika in Nikica).
