Spominska slovesnost pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih

V petek, 24. aprila, je pri Ribičevem mlinu v Cezanjevcih potekala spominska slovesnost, na kateri so počastili spomin na ustreljene talce. Slovesnost sta pripravili Občina Ljutomer in Združenje borcev za vrednote NOB Ljutomer.

Spominu na žrtve so se poklonili številni gostje, med drugim se je v imenu veleposlaništva Ruske federacije v Republiki Sloveniji padlim talcem poklonil namestnik direktorja Ruskega centra znanosti in kulture v RS Kiril Ershov. Prav tako so se slovesnosti udeležili Janez Kardoš, občinska svetnica Petra Mlinarič Jager, ostali predstavniki Občine Ljutomer, član izvršnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Ljutomer Franc Hajnal, drugi predstavniki veteranskih in domoljubnih organizacij, praporščaki, sorodniki ustreljenih talcev in otroci iz OŠ Janka Ribiča Cezanjevci, ki so pripravili kulturni program.

Delegaciji, na čelu Janeza Kardoša in Kirila Ershova, sta ob tej priložnosti položili vence k spomeniku talcev pri Ribičevem mlinu.

Slovesnost je povezovala Slavica Sunčič, ki je v uvodnem nagovoru povedala tako: »Pred 71 leti, 25. aprila so odjeknili streli. Ugasnila so življenja junakov, ki so verjeli v svobodo, a je niso dočakali. Nihče jim ni sodil, nihče jim ni dokazoval krivde, a so bili krivi samo zato, ker so imeli radi svojo domovino.

Še po tolikih desetletjih ostaja takratni trenutek groze živa priča polpretekle zgodovine, spomin žalosti in groze, ter opomin za prihodnost.

Okupator je s streljanjem talcev hotel zastraševati slovenski narod, dosegel pa je prav nasprotno. Želja po svobodi je bila močnejša od smrti. Nobena krutost tuje vojske ni mogla ustaviti vedno bolj odločnih korakov v prihodnost. Prihodnosti pa brez preteklosti ni. Prav zato je današnji spomin, na jutrišnji žalostni dan, pred 71 leti še kako pomemben za nas, in za generacije, ki prihajajo. Danes živimo v svobodni državi. Pot do svobode ni bila lahka in ne enostavna. Premnoge žrtve naših prednikov so bile potrebne, mnogi so za domovino podarili najdragocenejše, to je življenje. Tudi ti talci pri Ribičevem mlinu. Veliko odločnosti in hrabrosti je zmogel slovenski rod, da je skozi stoletja ohranil slovenski jezik in svojo zemljo. Pred petindvajsetimi leti pa smo končno dočakali tudi svojo državo.

Da, živimo v svobodi, imamo svojo državo in imamo svoj jezik! Kljub vsemu pa se je včasih le potrebno vprašati, ali imamo svojo domovino tudi dovolj radi? Vprašati se je potrebno, kaj smo pripravljeni storiti, da bi živeli bolje? Vprašati se je potrebno ali imamo dovolj poguma, da bi stopili skupaj in probleme reševali hitreje? Ko ne najdemo odgovora se moramo spomniti vseh žrtev v preteklosti, spomnimo se na dan, ko so naši zavedni rojaki na tem mestu pogumno stali pred okupatorskim vodov vojakov z naperjenimi puškami in za vedno zatisnili oči pred svobodo, ki jo uživamo mi.

Grozote druge svetovne vojne bi morale biti opomin vsem narodom, da se ne bi smele ponoviti. A žal temu ni tako. Vsak dan se odpirajo nova vojna žarišča, vsak dan smo priče novim trpljenjem, izkoriščanju, zatiranju in umiranju nedolžnih, zato nam naša svoboda mora biti še bolj dragocena in žrtve zanjo večen spomin in opomin. Zatorej tovarištvo, prijateljstvo, spoštovanje drugačnosti, medsebojna pomoč to naj bo vodilo v našem življenju.«

V knjigi Draga Novaka PRLEKIJA, pa so takratni dogodek opisali tako: »25. aprila leta 1944 je bilo ustreljenih 25 talcev, ki so jih Nemci zbrali v ptujskih zaporih, v katerih je bilo zaprtih kar precej domačinov. Na dvorišču so jih vklenili jih stlačili v tovornjak. Med žrtvami sta bila tudi sovjetska vojna ujetnika, ki sta pobegnila iz taborišč in so ju nacisti zajeli.«