Etna - zaščitni znak Sicilije, največji delujoči evropski ognjenik

Etna je največji dejaven evropski ognjenik z več kraterji, ki kraljuje na vzhodnem delu Sicilije med mestoma Messina in Catania. Z osnovnim premerom več kot 35 km in višino 3.330 m, ki se stalno spreminja, je med najdejavnejšimi ognjeniki na svetu.

Grkom je Etna pomenila dom boga ognja, Hefajsta, ki je s plameni in iz lave koval Zevsove bliske in grome. Arabci so jo poznali kot goro ognja (Ǧabal al-Nār), sicer pa jo domačini kličejo tudi Mongibello, goro vseh gora.

Vrh Etne se nenehno spreminja zaradi nakopičenega ognjeniškega kamenja, ki nastane ob eksplozijah in pogostih plazovih. Gre za t.i. tip stratovulkana z glavnim in stranskimi kraterji (La Voragine, Bocca Nuova, severovzhodni in jugovzhodni). Iz osrednjega, severovzhodnega in jugovzhodnega kraterja se nenehno dviguje žvepleni plin. Pogoste izbruhe spremljajo veliki tokovi lave, vendar le-ti redko predstavljajo nevarnost za naseljena območja, navadno ne terjajo človeških žrtev, lahko pa potoki lave uničijo hiše in vrtove. Ob enem zadnjih izbruhov so tok lave preusmerili v bližnjo nenaseljeno dolino in tako pred uničenjem rešili vas. Zaradi pepela in dima je letališče v Cataniji velikokrat zaprto.

Izbruhi na Etni
Etna je eden od ognjenikov z najdaljšimi zgodovinskimi zapisi izbruhov, ki segajo več kot 2000 let v preteklost.

Leta 693 pr. n. št. je silovit izbruh uničil grško naselbino pri Katani.
Leta 396 pr. n. št. je tok lave dosegel Jonsko morje ter Kartažanom preprečil pristanek in vkorakanje v Sirakuze.
Leta 1169, 1329 in 1381 je lava dosegla morje. Prvo leto je dosegla Aci Castello, zadnje pa celo Catanio.
Leta 1699 je najhujši izbruh v sodobnih časih, ki je sledil trem dnevom potresov. Tretji dan se je odprla 14 km dolga razpoka od vrha do vas Nicolosi. Izbruh je trajal štiri mesece, uničil je več mest, 27.000 ljudi je ostalo brez domov.
Leta 1886 je izbruh spet ogrozil Nicolosi.
Leta 1911 je po dveh hudih izbruhih na severnem pobočju poleg 5 kilometrov dolge razpoke nastalo tudi 170 začasnih kraterjev. Ta razpoka se je vnovič odprla leta 1923.
Leta 1928 je najbolj uničujoč izbruh v prvi polovici 20.st. uničil mesto Mascali ter prostrane dele obdelovalnih površin in 550 stavb. To je bilo edinkrat v 20.st., da je bilo uničeno naselje.
Leta 1971 je lava uničila observatorij in dobršen del gondol. Zatem so se odprla mnoga žarišča v Bove Valle in tega leta se je oblikoval nov krater, imenovan jugovzhodni krater.
Leta 1979 je v eksploziji umrlo devet turistov, ki so bili na robu glavnega kraterja. Lava se je nato izlila v Valle del Bove in stekla soraj do Fornazza.
Leta 1991-1993 je lava tekla po dolini Valle del Bove proti Zafferani Etnei. Oblasti so tok skušale preusmeriti z eksplozijami in odmetavanjem betonskih blokov iz helikopterjev in lava se je ustavila le kilometer od vasi.
Leta 2001 v najbolj zapletenem izbruhu v zadnjih 300 letih sta iz šestih odprtin na severni in jugovzhodni strani Etne bruhala pepel in lava ter uničila postajo gondole Etna Sud. Ogrozila sta Rifugio Sapienza, občasno so morali zapreti tudi ceste in letališče v Cataniji.
Leta 2002 so se tokovi lave približali Linguaglossi ter uničili središče za obiskovalce.

Zatem so se ognjeniške aktivnosti Etne nadaljevale vsako leto, kakor tudi v letošnjem letu, ko je Etna večkrat izbruhnila, vendar z ne tako uničujočimi posledicami.

Aktivnosti na Etni
Parco dell'Etna danes zajema večino ognjenika. Obiskovalcem se ponujajo neverjeten razgled, pohodi po nižjih pobočjih in do kraterjev, pozimi tudi smučanje. Tako na severni, kot na južni strani so na voljo smučarske žičnice, izposoja opreme, kakor tudi smučarska šola. Debelina snežne odeje pa je odvisna od podzemnega toka lave, ki vpliva na temperaturo površja, vendar je snega, vsaj na severnih pobočjih vedno dovolj.

Vinorodna dežela Etna
Več kot 2500 let, je bila Sicilija pomemben center vinogradništva v Sredozemlju, čeprav njen ugled danes ni več takšen, kot je bil nekoč. Klasično sredozemsko podnebje z veliko sonca in zmernimi padavinami je idealno za gojenje vinske trte.

Na Siciliji so prvo sicilsko vino s kontroliranim geografskim poreklom dobili leta 1968. Šlo je za vini iz južnega in vzhodnega dela Etne, Etna Bianco in Etna Rosso. Na tem območju uspeva belo grozdje vrst Cataratto in Carricante, ter rdeče grozdje, večinoma Nerello Mascalese in Nerello Cappucio, ki raste ob vznožju ognjenika.

Spodnji video je posnet na Etni na višini cca 2.900 m, tam, kjer so nastali kraterji pri izbruhu 2002-2003, 2. maj 2012. Drug kader je posnet iz Taormine s pogledom na Etno, 4. maj 2012.



Izbruh 12. april 2012