Grbi vasi in manjših krajev Prlekije nimajo heraldičnega izvora, tovrstne preteklosti in vsebine. V nekaterih vaseh jih sploh ni. Imajo pa svojo lastno identiteto in sporočilnost z mnogokrat šaljivo upodobitvijo v času in prostoru, prav takšnim zapisanim ali izrečenim spremljajočim besedilom, navadami, običaji in drugimi vrstami uporabnosti, ki se v danem trenutku ob grbu zvrstijo. V sebi nosijo tudi svojevrsten ponos vseh tistih, katerim grb pripada in s katerim se vedno znova postavljajo.
Skozi čas so se vaških grbov lotevali različni avtorji, a v glavnem so o njih zapisali le, kaj predstavljajo in ob kakšnih priložnostih se Prleki z njim ponašajo. Dokaj celostno podobo takega zapisa je zapustil zgodovinar, dr. Fran Kovačič, v svojem delu Ljutomer, zgodovina trga iz leta 1926. Pred njim sta o grbih pisala S. Vraz in M. Slekovec, predvsem pa Josip Pajek. Ljutomerski učitelj Jan Baukart jih je sistematično naštel in o posameznih kaj malega zapisal v spominskem zborniku Prlekija, ki je izšel leta 1955. Publicist Juš Makovec jih je ob dodanih izrisih J. Lebarja ponovno predstavil v delu Od Mure do goric. O grbih so pisali tudi D. Pediček, V Mirt, A. Ratiznojnik, mag. M. Puconja, S. Pavličič, M. Šoštarič, lotila se jih je tudi Kunaverjeva in številni drugi avtorji v različnih člankih in zaključenih publikacijah. Nekaj malega je navedeno tudi v različnih strokovnih (zgodovinskih) izdajah in v priložnostnih šolskih tematskih raziskovalnih nalogah, zapise je moč najti tudi v tuji, predvsem nemški in avstrijski literaturi.
Smelost poskusa, da jih je delovna skupina strokovnjakov in študentov Univerze v Ljubljani in Zavoda za kulturo in izobraževanje Ljutomer ponovno »odkrivala« skozi zamišljen projekt, je tudi priložnost, kako prleške vaške grbe kot neponovljivo dediščino domače preteklosti preplesti s potrebami sodobnega trenutka oziroma sploh ugotoviti njihovo prisotnost v njem. Osnovni cilj, zbrati vaške grbe in jih predstaviti najširši javnosti kot najbolj avtentično obliko kulturne dediščine, istočasno pa ponuditi zainteresiranim nove možnosti (tudi) tržnega komuniciranja z njimi v obliki uporabnega in dekorativnega elementa turizma, je (bil) pravi izziv pri izvajanju projekta.
Primerjava s sosednjimi pokrajinami v Avstriji in v nekdanji Ogrski (slovensko Medmurje) pa je razširil projekt v evropski prostor z namenom, predstaviti se vsem, ki jih naša dežela in ljudje zanimajo, pa o njej ne vedo prav veliko. Vaški grbi v Prlekiji kot zapisana oblika raziskovalnega dela, naj gre za literaturo ali življenje znotraj vseh meja naslovne vsebine, ostajajo na terenu neponovljiva iztočnica vsem, ki bodo kakor koli hoteli odstreti nove in neznane vsebine tega enkratnega pojava, te enkratne kulturne dediščine.
Kljub delu in številnim odkritjem pa so vaški grbi Prlekije svojevrstna uganka tudi vnaprej, prav skrivnostno se ob prepoznavanju vedno znova prekrijejo s tančico življenja nekoč in danes, s tem pa njihov čar ostaja. Živi so in na svoj način polnijo naš vsakdan, naj gre za popolnoma prenovljeno podobo in njihov namen ali že stokrat izrečeno šalo. Taki ostajajo z nami, Prleki; taki pozdravljajo vse, ki nas obiščejo.
Ljutomerski plemiški grbi
Grb Ljutomera
Grb Ljutomera je nastal v 15. stoletju ali že prej. Prvotni trški grb obsega ščit z okraskom zgoraj, na njem pa konj dirka nad zmajem; v zgornjem levem kotu so še trije križci. V poznejšem grbu iz leta 1648 in 1647 se rjavi enorogi konj z malo kozjo brado in razvejanim repom visoko vzpenja nad grozečim zmajem z rdečim jezikom. V zgornjem levem kotu ščita so trije krogi (v razmerju 2:1); sodeč po rdečkasti barvi, so to tri grozdne jagode. Konj in grozdje, značilni za ljutomersko območje, so upravičeni na ljutomerskem grbu. F. Kovačič ima v svoji z roko pisani knjigi še sliko starega nekdanjega grba z medvedom na lancu. Na starem trškem pečatu (1648) ovalne oblike v velikosti 3,0 x 3,2 cm, je na ščitu konj, ki se vzpenja nad zmajem, v levem vogalu pa so trije krogi (namesto prejšnjih križcev).
Konj z ravnim rogom na čelu, z malo kozjo brado in včasih z razvejanim repom, kot je ljutomerski, je v heraldiki (grboslovju večkrat prikazan) je pa z rogom irealen (nestvaren). Rog je dobil pozneje, verjetno pod vplivom drugih takih grbov. Na Hrvaškem je enorogi konj zastopan v grbih krajev Bužan v Zagorju in Brnjaković od Olova. Na avstrijskem Štajerskem so zbrali podatke o 79 raznih grbih z enorogim konjem in 17 grbov z zmajem; najstarejši so iz začetka 13. stoletja. Konj se navadno pojavlja kot varuh ob ščitu, včasih tudi na samem grbu. Na zelo starih grbih je rog zgoraj nazobčan, kot je tudi na ljutomerskem.
Na prejšnjem starem ljutomerskem grbu konj še nima roga, zmaj pa je že tam. Enorogega konja imajo na grbih nekateri francoski in angleški grofje ter posamezni nižji plemiči in obrtniki. Na grbu nemškega pesnika F. Schillerja (1759 - 1801) sta predstavljena en enorogi konj na ščitu in drugi nad njim. Na grbih moških ima konj rog, na ženskih grbih pa ga ni. Državi Velika Britanija in pozneje Kanada imata enorogega konja (in leva) kot varuha grbov. Enorogi konj na grbih je precej razširjen.
Današnji grb Ljutomera velja uradno od 28. maja 1997, sama oblika pa je veliko starejša. Sestava verjetno datira še iz srednjega veka, najstarejša znana oblika datira v leto 1647/48. Sestava je ostala enaka, čeprav je v 19. stoletju bil zmaj velikokrat uprizorjen, kjer stoji v reki. Samorog in zmaj kažeta zmago dobrega nad zlim, pomen treh krogel pa ni natančno znan.
Grbi vasi in manjših krajev Prlekije nimajo heraldičnega izvora, tovrstne preteklosti in vsebine. V nekaterih vaseh jih sploh ni. Imajo pa svojo lastno identiteto in sporočilnost z mnogokrat šaljivo upodobitvijo v času in prostoru, prav takšnim zapisanim ali izrečenim spremljajočim besedilom, navadami, običaji in drugimi vrstami uporabnosti, ki se v danem trenutku ob grbu zvrstijo. V sebi nosijo tudi svojevrsten ponos vseh tistih, katerim grb pripada in s katerim se vedno znova postavljajo.Skozi čas so se vaških grbov lotevali različni avtorji, a v glavnem so o njih zapisali le, kaj predstavljajo in ob kakšnih priložnostih se Prleki z njim ponašajo. Dokaj celostno podobo takega zapisa je zapustil zgodovinar, dr. Fran Kovačič, v svojem delu Ljutomer, zgodovina trga iz leta 1926. Pred njim sta o grbih pisala S. Vraz in M. Slekovec, predvsem pa Josip Pajek. Ljutomerski učitelj Jan Baukart jih je sistematično naštel in o posameznih kaj malega zapisal v spominskem zborniku Prlekija, ki je izšel leta 1955. Publicist Juš Makovec jih je ob dodanih izrisih J. Lebarja ponovno predstavil v delu Od Mure do goric. O grbih so pisali tudi D. Pediček, V Mirt, A. Ratiznojnik, mag. M. Puconja, S. Pavličič, M. Šoštarič, lotila se jih je tudi Kunaverjeva in številni drugi avtorji v različnih člankih in zaključenih publikacijah. Nekaj malega je navedeno tudi v različnih strokovnih (zgodovinskih) izdajah in v priložnostnih šolskih tematskih raziskovalnih nalogah, zapise je moč najti tudi v tuji, predvsem nemški in avstrijski literaturi.
Smelost poskusa, da jih je delovna skupina strokovnjakov in študentov Univerze v Ljubljani in Zavoda za kulturo in izobraževanje Ljutomer ponovno »odkrivala« skozi zamišljen projekt, je tudi priložnost, kako prleške vaške grbe kot neponovljivo dediščino domače preteklosti preplesti s potrebami sodobnega trenutka oziroma sploh ugotoviti njihovo prisotnost v njem. Osnovni cilj, zbrati vaške grbe in jih predstaviti najširši javnosti kot najbolj avtentično obliko kulturne dediščine, istočasno pa ponuditi zainteresiranim nove možnosti (tudi) tržnega komuniciranja z njimi v obliki uporabnega in dekorativnega elementa turizma, je (bil) pravi izziv pri izvajanju projekta.
Primerjava s sosednjimi pokrajinami v Avstriji in v nekdanji Ogrski (slovensko Medmurje) pa je razširil projekt v evropski prostor z namenom, predstaviti se vsem, ki jih naša dežela in ljudje zanimajo, pa o njej ne vedo prav veliko. Vaški grbi v Prlekiji kot zapisana oblika raziskovalnega dela, naj gre za literaturo ali življenje znotraj vseh meja naslovne vsebine, ostajajo na terenu neponovljiva iztočnica vsem, ki bodo kakor koli hoteli odstreti nove in neznane vsebine tega enkratnega pojava, te enkratne kulturne dediščine.
Kljub delu in številnim odkritjem pa so vaški grbi Prlekije svojevrstna uganka tudi vnaprej, prav skrivnostno se ob prepoznavanju vedno znova prekrijejo s tančico življenja nekoč in danes, s tem pa njihov čar ostaja. Živi so in na svoj način polnijo naš vsakdan, naj gre za popolnoma prenovljeno podobo in njihov namen ali že stokrat izrečeno šalo. Taki ostajajo z nami, Prleki; taki pozdravljajo vse, ki nas obiščejo.
Ljutomerski plemiški grbi
Grb Ljutomera
Grb Ljutomera je nastal v 15. stoletju ali že prej. Prvotni trški grb obsega ščit z okraskom zgoraj, na njem pa konj dirka nad zmajem; v zgornjem levem kotu so še trije križci. V poznejšem grbu iz leta 1648 in 1647 se rjavi enorogi konj z malo kozjo brado in razvejanim repom visoko vzpenja nad grozečim zmajem z rdečim jezikom. V zgornjem levem kotu ščita so trije krogi (v razmerju 2:1); sodeč po rdečkasti barvi, so to tri grozdne jagode. Konj in grozdje, značilni za ljutomersko območje, so upravičeni na ljutomerskem grbu. F. Kovačič ima v svoji z roko pisani knjigi še sliko starega nekdanjega grba z medvedom na lancu. Na starem trškem pečatu (1648) ovalne oblike v velikosti 3,0 x 3,2 cm, je na ščitu konj, ki se vzpenja nad zmajem, v levem vogalu pa so trije krogi (namesto prejšnjih križcev).Konj z ravnim rogom na čelu, z malo kozjo brado in včasih z razvejanim repom, kot je ljutomerski, je v heraldiki (grboslovju večkrat prikazan) je pa z rogom irealen (nestvaren). Rog je dobil pozneje, verjetno pod vplivom drugih takih grbov. Na Hrvaškem je enorogi konj zastopan v grbih krajev Bužan v Zagorju in Brnjaković od Olova. Na avstrijskem Štajerskem so zbrali podatke o 79 raznih grbih z enorogim konjem in 17 grbov z zmajem; najstarejši so iz začetka 13. stoletja. Konj se navadno pojavlja kot varuh ob ščitu, včasih tudi na samem grbu. Na zelo starih grbih je rog zgoraj nazobčan, kot je tudi na ljutomerskem.Na prejšnjem starem ljutomerskem grbu konj še nima roga, zmaj pa je že tam. Enorogega konja imajo na grbih nekateri francoski in angleški grofje ter posamezni nižji plemiči in obrtniki. Na grbu nemškega pesnika F. Schillerja (1759 - 1801) sta predstavljena en enorogi konj na ščitu in drugi nad njim. Na grbih moških ima konj rog, na ženskih grbih pa ga ni. Državi Velika Britanija in pozneje Kanada imata enorogega konja (in leva) kot varuha grbov. Enorogi konj na grbih je precej razširjen. |  |  |  |
| Widimsky (1864) | Ströhl (1904) | Kava Hag (1930) | Kobel (1954) |
Današnji grb Ljutomera velja uradno od 28. maja 1997, sama oblika pa je veliko starejša. Sestava verjetno datira še iz srednjega veka, najstarejša znana oblika datira v leto 1647/48. Sestava je ostala enaka, čeprav je v 19. stoletju bil zmaj velikokrat uprizorjen, kjer stoji v reki. Samorog in zmaj kažeta zmago dobrega nad zlim, pomen treh krogel pa ni natančno znan.