Častni predsednik GZ Slovenije Ernest Eöry je praznoval 80. rojstni dan
Ob njem se je zbral ves pomurski in slovenski gasilski vrh
Ernest Eöry praznoval 80. rojstni dan
V prostorih gasilskega doma v Murski Soboti je bilo ob koncu tedna (petek, 15. januarja) še posebno slovesno, kajti častni predsednik Gasilske zveze Slovenije Ernest Eöry je praznoval svoj okrogli 80. rojstni dan. Za njegov rojstni dan so se zbrali domala vsi predsedniki in poveljniki vseh 21 občinskih, oziroma medobčinskih gasilskih zvez iz Pomurja.
Lepe želje so mu voščili namestnik predsednika gasilskega regijskega
sveta za Pomurje Andrej Vöröš, župan Mestne občine Murska sobota dr.
Aleksander Jevšek, poveljnik Civilne zaščite za Pomurje Martin Smodiš,
predstavnice Gasilske zveze Slovenije, namestnik poveljnika gasilskega
regijskega sveta za Pomurje Martin Ficko in predsednik gasilskega
regijskega sveta za Pomurje, hkrati pa tudi podpredsednik GZS Milan
Antolin, predsednik GZ Gornja Radgona Peter Cvetkovič, častni poveljnik
GZ Murska Sobota Franček Gomboc in številni drugi. Dogodek se bo prav
gotovo zapisal v kroniko delovanja gasilcev v Pomurju, kajti prav Ernest
Eöry je v svoji dolgi, bogati in plodni gasilski zgodovini pustil
poseben pečat, pri razvoju in napredku gasilstva v deželi ob Muri.
Življenjska pot se je začela 16. januarja davnega leta 1936 na Hodošu, saj je bil vse skozi zvest domačemu ognjišču, spoštoval trdno delo svojih staršev in mladostno ljubezen do narave. Dolge so bile poti, nemalokrat naporne, a nikoli ni bilo stranpoti. Bile so poti mnogih spoznanj o življenju, o človeku, vedno z njegovim velikim osebnim prisluhom, razumevanjem, dopuščanju drugačnosti, veliko pripravljenostjo za sodelovanja in nudenja pomoči bližnjemu v nesreči. Ves lasten notranji nemir ga je vodil k neprestanemu iskanju odgovorov. Najpogosteje v dejanjih. Osebno rast je videli v pridobivanju splošnega in strokovnega znanja. Na prvem mestu mu je bila vedno družina, bil je tudi zvest gospodarstvenik in opravljal je zahtevne nalog poslanca v takratni Skupščini Republike Slovenije.
Največ časa je posvetil svojemu Goričkemu
Dosti krat se je odpravil in se še odpravlja v lep gorički svet, tja, kamor rad zahaja v prostem času, tja, kjer si nabira novih idej in moči, tja kjer rad sprejemlja svoje prijatelje in znance in nadvse drag mu vinograd. Svoje otroštvo in svojo mladost je Ernest preživel na domačiji na Hodošu. Tradicija kmetovanja Eöryjevih sega daleč v zgodovino. In ta tradicija se je ohranila, saj se je tudi on zapisal poklicu svojih prednikov. Po končani srednji šoli in študiju na mariborski Višji agronomski šoli se je posvetil razvojni poti prekmurskega kmetijstva. Neumorno je deloval v Kmetijski zadrugi Šalovci, Kmetijski zadrugi Prosenjakovci in naposled v Kombinatu Pomurka, kjer je kot kmetijski pospeševalec oral ledino v kmetijsko najmanj razvitih delih Pomurja. Spreminjati takratno miselnost goričkega kmeta o kmetovanju prav gotovo ni bila lahka naloga. A z vztrajnostjo je Ernest uspeval in za njim so ostajale prenekatere uspešne kmetije.
Vodil je tekstilno podjetje v Prosenjakovcih
Kot domoljub s posluhom za težave goričkega človeka se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavzel za sanacijo malega tekstilnega obrata v Prosenjakovcih. To je od njega terjalo, da je prekinil delo v kmetijstvu, vendar ga ni nikoli povsem opustil, saj se je usmeril v ljubiteljsko vinogradništvo. Sprva majhen tekstilni obrat je razširil v srednje veliko tekstilno tovarno in v njej zaposlil preko 300 delavk in delavcev. Tovarna je tako prav po njegovi zaslugi v tistem času postala najbolj uspešno podjetje v takratni veliki občini Murska Sobota.
V gasilske vrste je stopil leta 1950
Leta 1950 se je začela njegova pot gasilca, opredeljena v njegovi naravni človekoljubnosti. Tako je Ernest Eöry eno življenje, tisoč uspešnih zgodb o rasti, moči in zaupanju organizaciji slovenskih gasilk in gasilcev, veliki po številu članov, še večji po velikosti njihovih src. Uspelo mu je z budnim spominom na čudovite vzore iz zakladnice zgodovine gasilstva, s poudarjanjem naše dolžnosti vključevanja tudi starejših v aktualne naloge, primerne njihovim sposobnostim in izkušnjam seveda, ter z veseljem do nepreglednih vrst mladih, kot zanesljive uspešnosti naše organizacije tudi v bodoče. Pri nadaljnjem razvoju prenekaterih gasilskih društev v Pomurju je bil Ernest velik človek. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je z veliko mero odgovornosti prevzemal odgovorne funkcije v organih Gasilske zveze Murska Sobota. Naposled je bil 1968. leta izvoljen za predsednika takratne velike Gasilske zveze Murska Sobota. To funkcijo je vestno in spoštljivo opravljal več kot 25 let. V tem času je s svojimi sodelavci še posebej zaznamoval razvoj gasilstva tako v Prekmurju kot v Prlekiji. Ta pokrajina je bila tako takrat kot tudi sedaj najštevilčnejša po številu društev in članstva – zato je bila vedno v vrhu slovenskega gasilstva. To se je posebej odrazilo na 7. kongresu slovenskih gasilcev leta 1972 tukaj v Murski Soboti.
Dal je velik prispevek k meddržavnem gasilskem sodelovanju
Njegov takratni velik prispevek je bila tudi širitev mednarodnega sodelovanja s sosednjimi državami in republikami nekdanje Jugoslavije. Povezave z obmejnimi gasilci so bile v času njegovega predsednikovanja Gasilski zvezi Murska Sobota še posebej dobro razvite na vseh področjih; še posebej z gasilci okraja Jennersdorf in Radkersburg. Začetki tega sodelovanja segajo v leti 1968 in 1969. V samostojni Sloveniji si je močno prizadeval za vključitev Gasilske zveze Slovenije v mednarodno organizacijo CTIF, katere članica je slovenska Gasilska zveza postala leta 1992. Kot zelo utemeljena se je pokazala Ernestova pobuda o ustanovitvi interesne skupine CTIF-a za podonavske države. Predsedoval ji je od njene ustanovite, pa vse do lanskega leta. V organih Gasilske zveze Slovenije je bil Ernest od leta 1968 prisoten kot zunanji sodelavec, 1976. leta pa je bil na 8. kongresu v Novi Gorici izvoljen v nadzorni odbor. Na 10. kongresu je bil izvoljen v predsedstvo, in sicer kot podpredsednik. Po odstopu predsednika dr. Branka Božiča je Ernest Eöry prevzel glavno krmilo slovenskih gasilk in gasilcev. Slovensko gasilsko zvezo je skoraj dve desetletji uspešno krmaril skozi mnoge spremembe, ki so nastopile zlasti v času po osamosvojitvi.
Ponosen je na kipec Matevža Haceta
Kot član takratne Gasilske zveze Jugoslavije je izpostavljal enakopraven pomen gasilskih zvez posameznih republik in pokrajin takratne skupne države. Vrsto let je kot predstavnik gasilske organizacije deloval v republiškem štabu Civilne zaščite. Prav na tem področju je opaziti Ernestov močan prispevek k razvoju tudi za gasilstvo pomembnega sistema zaščite in reševanja. Ob velikih obveznostih v organih Gasilske zveze Slovenije je Ernest našel tudi čas, da je kot predsednik vodil tukaj domače Gasilsko društvo Murska Sobota. Njegova veličina predsednika GZS se tudi kaže v njegovem naslednjem dejanju. Ernestu ni bilo nikoli težko z avtom prepotovati celotno Slovenijo in se udeležiti marsikaterega občnega zbora gasilskih društev, kjer je po svojih najboljših močeh in svojem znanju skušal pomagati in rešiti nastale težave. Za svoje humano delo je Ernest poleg številnih priznanj in zahval prejel najvišje gasilsko priznanje, kipec Matevža Haceta, kipec Civilne zaščite Republike Slovenije, zahvalno listino Mestne občine Murska Sobota, iz rok predsednika države državno priznanje Zlati red za zasluge. Leta uspešnega vodenja in skrbnega razvoja slovenskega gasilstva so hitro tekla in Ernest je bil na 15. kongresu leta 2008 v Krškem imenovan za častnega predsednika Gasilske zveze Slovenije. Kot član takratnega delovnega predsedstva se spominja prizorov spoštovanja in cenjenosti, ki jih je bil Ernest deležen tudi s strani predstavnikov gasilcev iz tujih držav. Njegova karizma gasilca je rezultat njegovih velikih osebnih vrednot, ki so last človeku pokončne drže. Vsi, ki so se zbrali okrog slavljenca so mu izrekli čestitke z želijo, da ga naj najprej spremlja zdravje, vedrina pogleda na življenje in naj ne ugasne njegov prispevek h kulturi in lepoti odnosov med gasilci, ki so temelj zdravega in uspešnega druženja v gasilski organizaciji. Čeprav je bil vpet v gasilstvu 66 let je veliko svojega prostega časa posvetil delu v nesrečah, raznih drugih humanitarnih pomočeh, vse prostvoljno, brez plačila, večkrat tudi, da bi mu kdo rekel hvala.
Življenjska pot se je začela 16. januarja davnega leta 1936 na Hodošu, saj je bil vse skozi zvest domačemu ognjišču, spoštoval trdno delo svojih staršev in mladostno ljubezen do narave. Dolge so bile poti, nemalokrat naporne, a nikoli ni bilo stranpoti. Bile so poti mnogih spoznanj o življenju, o človeku, vedno z njegovim velikim osebnim prisluhom, razumevanjem, dopuščanju drugačnosti, veliko pripravljenostjo za sodelovanja in nudenja pomoči bližnjemu v nesreči. Ves lasten notranji nemir ga je vodil k neprestanemu iskanju odgovorov. Najpogosteje v dejanjih. Osebno rast je videli v pridobivanju splošnega in strokovnega znanja. Na prvem mestu mu je bila vedno družina, bil je tudi zvest gospodarstvenik in opravljal je zahtevne nalog poslanca v takratni Skupščini Republike Slovenije.
Največ časa je posvetil svojemu Goričkemu
Dosti krat se je odpravil in se še odpravlja v lep gorički svet, tja, kamor rad zahaja v prostem času, tja, kjer si nabira novih idej in moči, tja kjer rad sprejemlja svoje prijatelje in znance in nadvse drag mu vinograd. Svoje otroštvo in svojo mladost je Ernest preživel na domačiji na Hodošu. Tradicija kmetovanja Eöryjevih sega daleč v zgodovino. In ta tradicija se je ohranila, saj se je tudi on zapisal poklicu svojih prednikov. Po končani srednji šoli in študiju na mariborski Višji agronomski šoli se je posvetil razvojni poti prekmurskega kmetijstva. Neumorno je deloval v Kmetijski zadrugi Šalovci, Kmetijski zadrugi Prosenjakovci in naposled v Kombinatu Pomurka, kjer je kot kmetijski pospeševalec oral ledino v kmetijsko najmanj razvitih delih Pomurja. Spreminjati takratno miselnost goričkega kmeta o kmetovanju prav gotovo ni bila lahka naloga. A z vztrajnostjo je Ernest uspeval in za njim so ostajale prenekatere uspešne kmetije.
Vodil je tekstilno podjetje v Prosenjakovcih
Kot domoljub s posluhom za težave goričkega človeka se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zavzel za sanacijo malega tekstilnega obrata v Prosenjakovcih. To je od njega terjalo, da je prekinil delo v kmetijstvu, vendar ga ni nikoli povsem opustil, saj se je usmeril v ljubiteljsko vinogradništvo. Sprva majhen tekstilni obrat je razširil v srednje veliko tekstilno tovarno in v njej zaposlil preko 300 delavk in delavcev. Tovarna je tako prav po njegovi zaslugi v tistem času postala najbolj uspešno podjetje v takratni veliki občini Murska Sobota.
V gasilske vrste je stopil leta 1950
Leta 1950 se je začela njegova pot gasilca, opredeljena v njegovi naravni človekoljubnosti. Tako je Ernest Eöry eno življenje, tisoč uspešnih zgodb o rasti, moči in zaupanju organizaciji slovenskih gasilk in gasilcev, veliki po številu članov, še večji po velikosti njihovih src. Uspelo mu je z budnim spominom na čudovite vzore iz zakladnice zgodovine gasilstva, s poudarjanjem naše dolžnosti vključevanja tudi starejših v aktualne naloge, primerne njihovim sposobnostim in izkušnjam seveda, ter z veseljem do nepreglednih vrst mladih, kot zanesljive uspešnosti naše organizacije tudi v bodoče. Pri nadaljnjem razvoju prenekaterih gasilskih društev v Pomurju je bil Ernest velik človek. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je z veliko mero odgovornosti prevzemal odgovorne funkcije v organih Gasilske zveze Murska Sobota. Naposled je bil 1968. leta izvoljen za predsednika takratne velike Gasilske zveze Murska Sobota. To funkcijo je vestno in spoštljivo opravljal več kot 25 let. V tem času je s svojimi sodelavci še posebej zaznamoval razvoj gasilstva tako v Prekmurju kot v Prlekiji. Ta pokrajina je bila tako takrat kot tudi sedaj najštevilčnejša po številu društev in članstva – zato je bila vedno v vrhu slovenskega gasilstva. To se je posebej odrazilo na 7. kongresu slovenskih gasilcev leta 1972 tukaj v Murski Soboti.
Dal je velik prispevek k meddržavnem gasilskem sodelovanju
Njegov takratni velik prispevek je bila tudi širitev mednarodnega sodelovanja s sosednjimi državami in republikami nekdanje Jugoslavije. Povezave z obmejnimi gasilci so bile v času njegovega predsednikovanja Gasilski zvezi Murska Sobota še posebej dobro razvite na vseh področjih; še posebej z gasilci okraja Jennersdorf in Radkersburg. Začetki tega sodelovanja segajo v leti 1968 in 1969. V samostojni Sloveniji si je močno prizadeval za vključitev Gasilske zveze Slovenije v mednarodno organizacijo CTIF, katere članica je slovenska Gasilska zveza postala leta 1992. Kot zelo utemeljena se je pokazala Ernestova pobuda o ustanovitvi interesne skupine CTIF-a za podonavske države. Predsedoval ji je od njene ustanovite, pa vse do lanskega leta. V organih Gasilske zveze Slovenije je bil Ernest od leta 1968 prisoten kot zunanji sodelavec, 1976. leta pa je bil na 8. kongresu v Novi Gorici izvoljen v nadzorni odbor. Na 10. kongresu je bil izvoljen v predsedstvo, in sicer kot podpredsednik. Po odstopu predsednika dr. Branka Božiča je Ernest Eöry prevzel glavno krmilo slovenskih gasilk in gasilcev. Slovensko gasilsko zvezo je skoraj dve desetletji uspešno krmaril skozi mnoge spremembe, ki so nastopile zlasti v času po osamosvojitvi.
Ponosen je na kipec Matevža Haceta
Kot član takratne Gasilske zveze Jugoslavije je izpostavljal enakopraven pomen gasilskih zvez posameznih republik in pokrajin takratne skupne države. Vrsto let je kot predstavnik gasilske organizacije deloval v republiškem štabu Civilne zaščite. Prav na tem področju je opaziti Ernestov močan prispevek k razvoju tudi za gasilstvo pomembnega sistema zaščite in reševanja. Ob velikih obveznostih v organih Gasilske zveze Slovenije je Ernest našel tudi čas, da je kot predsednik vodil tukaj domače Gasilsko društvo Murska Sobota. Njegova veličina predsednika GZS se tudi kaže v njegovem naslednjem dejanju. Ernestu ni bilo nikoli težko z avtom prepotovati celotno Slovenijo in se udeležiti marsikaterega občnega zbora gasilskih društev, kjer je po svojih najboljših močeh in svojem znanju skušal pomagati in rešiti nastale težave. Za svoje humano delo je Ernest poleg številnih priznanj in zahval prejel najvišje gasilsko priznanje, kipec Matevža Haceta, kipec Civilne zaščite Republike Slovenije, zahvalno listino Mestne občine Murska Sobota, iz rok predsednika države državno priznanje Zlati red za zasluge. Leta uspešnega vodenja in skrbnega razvoja slovenskega gasilstva so hitro tekla in Ernest je bil na 15. kongresu leta 2008 v Krškem imenovan za častnega predsednika Gasilske zveze Slovenije. Kot član takratnega delovnega predsedstva se spominja prizorov spoštovanja in cenjenosti, ki jih je bil Ernest deležen tudi s strani predstavnikov gasilcev iz tujih držav. Njegova karizma gasilca je rezultat njegovih velikih osebnih vrednot, ki so last človeku pokončne drže. Vsi, ki so se zbrali okrog slavljenca so mu izrekli čestitke z želijo, da ga naj najprej spremlja zdravje, vedrina pogleda na življenje in naj ne ugasne njegov prispevek h kulturi in lepoti odnosov med gasilci, ki so temelj zdravega in uspešnega druženja v gasilski organizaciji. Čeprav je bil vpet v gasilstvu 66 let je veliko svojega prostega časa posvetil delu v nesrečah, raznih drugih humanitarnih pomočeh, vse prostvoljno, brez plačila, večkrat tudi, da bi mu kdo rekel hvala.
