150 let delovanja Rdečega križa Slovenije

Ob trenutni krizi z begunci se vedno znova pojavlja znak Rdečega križa ter izpostavlja pripravljenost za nesebično in požrtvovalno delo aktivistov in prostovoljcev te najstarejše humanitarne organizacije na svetu, ki je nenehno prisotna, ko se zgodi naravna katastrofa, ko pride do vojne in vedno je Rdeči križ zraven najbolj ranljivih posameznikov ali skupin ljudi.

Ta organizacija danes deluje v 189 državah sveta in šteje okrog 97 milijonov članov. In kdaj se je začelo ? Na pobudo in iniciativo švicarskega poslovneža in humanista Henryja Dunanta (8. maj 1828 - 30. oktober 1910) je v švicarski Ženevi 23. oktobra 1863 enaintrideset delegatov iz šestnajstih držav takratne Evrope zastavilo delo danes največje humanitarne organizacije na svetu. Tedaj je bila oblikovana pravna podlaga za ustanavljanje nacionalnih društev Rdečega križa, ki jo je s sprejeto resolucijo podprla tudi Avstro Ogrska. Tako je po tem zgodovinskem zasedanju leta 1866 bilo v Ljubljani ustanovljeno Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom, njihovim vdovam in otrokom (od leta 1879 dalje Domoljubno žensko podporno društvo za Kranjsko v Ljubljani). Leta 1879 so podobno društvo ustanovili tudi moški. Leta 1902 so se tovrstna moška in ženska društva združila. Toda ta društva na področju Slovenije nikoli niso bila mednarodno priznana in direktno vključena v Mednarodno gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca. V Pomurju lahko omenimo dvoje: na levem bregu reke Mure so bile humanitarne aktivnosti v okviru Rdečega križa Ogrske (Madžarske), ki je bil ustanovljen leta 1879, a na desnem bregu Mure v okviru Rdečega križa Avstrije (Avstro Ogrska). Tako je bilo do konca 1. svetovne vojne.

Na podlagi Zakona o društvu Rdečega križa kraljevine Jugoslavije iz leta 1933 je bil ustanovljen Rdeči križ Jugoslavije. Pred tem je bil leta 1919 mednarodno priznan le srbski Rdeči križ, ki je bil ustanovljen leta 1875. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je kraljevska vlada leta 1921 sprejela odločbo o delovanju Rdečega križa na celotnem ozemlju države. V Sloveniji je tedaj deloval banovinski odbor Rdečega križa s pododbori v posameznih krajih. Po zasedbi Slovenije leta 1941 in ustanovitvi Ljubljanske pokrajine so italijanske oblasti začasno še dovolile dotedanje organizacije Rdečega križa, do 6. februarja 1942. Tedaj je bilo prepovedano delovanje slovenskim aktivistom Rdečega križa, premoženje in sredstva je prevzela podružnica italijanskega Rdečega križa. Po kapitulaciji Italije 11. septembra 1943 je delo spet prevzel slovenski Rdeči križ. Toda nemški gestapo je ves čas budno spremljal njegovo delovanje in zaradi suma, da sodeluje z OF (Osvobodilna fronta), je aretiral predsednika in njegove sodelavce ter jih poslal v internacijo, kjer so tragično končali.

Leta 1944, 18. junija, je na osvobojenem ozemlju v Beli Krajini bila v kraju Gradac skupščina Rdečega križa Slovenije, ki jo je sklicalo predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta v sodelovanju z Glavnim štabom narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Ta ustanovitev je bila javljena Mednarodnemu komiteju RK v Ženevi, ki pa formalnega priznanja ni izrekel, je pa pošiljal mednarodno pomoč, predvsem v zdravilih. Uspešno je deloval do konca 2. svetovne vojne, po njej pa je postal Rdeči križ Slovenije sestavni del Rdečega križa novoustanovljene države (FNR, FLR) SFR Jugoslavije, vse do 8. oktobra 1991, ko je Slovenija proglasila popolno samostojnost in suverenost. S tem datumom je Rdeči križ Slovenije izstopil iz Rdečega križa Jugoslavije in svojo odločitev sporočil Mednarodnemu komiteju Rdečega križa in vsem nacionalnim društvom Rdečega križa in Rdečega polmeseca ter jih povabil k neposrednemu sodelovanju in navezavi trajnih stikov.

Na Mednarodni konferenci Rdečega križa in Rdečega polmeseca jeseni 1993 v angleškem Birminghamu je bil Rdeči križ Slovenije formalno priznan ter sprejet kot samostojno nacionalno društvo v gibanje Rdečega križa in Rdečega polmeseca.